Maš prou, ampak. Tud pod razno pa nobeni mami to dejstvo ne daje ama čist nobene pravice, da ravna s svojim otrokom slabo. Dejstvo, da je dala svojemu otroku življenje, ni nobeno opravičilo za slabo ravnanje z otrokom kot prvo. Kot drugo pa to isto dejstvo ni dovolj velik razlog za to, da bi mamo otrok spoštoval. Spoštovanje si mora mama /in ati in ti in jst in vsakdo/ zaslužiti s svojim delovanjem. In še nekaj. Tole o dogovoru duš mame in otroka pred rojstvom in kva bo, ko bo tamal poštekal, je fest huda in škodljiva past, v ktero se na žalost ujamejo tud tisti, ki naj bi bili strokovnjaki /vse na psi..., da o tistih na duh... ne govorim/. V čem je past? Past je v tem, da imata lekcijo oba, mama in otrok. In mama jo v tem primeru /delovanje, ki ni v dobro otroku/ ni naredila, zato je otrok ali ne bo opravil ali pa jo bo moral absolvirati skoz trpljenje. Če bi jo mama naredila, bi jo tud otrok in to brez trpljenja. To je še vse ok. Kje je problem? Problem je, da če se tega ne zavedaš al pa če te še pumpajo, kako morš tako mamo, ki je bla slaba, spoštovat in da je slabo če je ne, zajebeš sam sebe. Namesto, da bi stopil korak prot seb, se od sebe oddaljiš, sebe zatajiš in sebi onemogočiš, da bi lekcijo opravil tko kt je treba.