butl

Hojla Mi2 Zdej, če sem te prou zastopu, je pomembna samo namera, da mam dost zajebancije in hočem, da se nekej spremeni. K dosežem to stanje, pa zaprosim Vijolični plamen za pomoč in to je to. Ok. Simpl. Kva pa je moj del tle? Kva moram pa jst počet, če sploh kej. Kako pa vem, da moram rezat? Kako pa vem, da sem odpustu in kako vem, kaj sploh hočem odpustit in zakaj? Da ne bo tale vprašanje zgledal tko butast, recimo da sem odrasla ženska, ki je bla pri treh letih posiljena in posiljevana od očeta in da se tega tud pod razno ne spomnim /ker sem odrezala spomin, da sem lahko preživela, a ne, kaj pa naj druzga otrok pri teh letih nardi, da sploh preživi/, mam pa zdej probleme s partnerji, recimo, da vsacga prevaram glih, ko bi naj se začel dogajat in bi rada se tega losala in odpustila seb. Al pa kej druzga. Kolkr ljudi, tolk zgodb a ne. Samo razmišljanje; a se to sploh da odpustit na kakršen kol način že?

Strelka živjo Tole sem bral večkrat, pa nisem ziher, če sem razumel. Bom poskusil rezimirat. Če sem mel zajebano otroštvo /zloraba, nasilje, karkol/, se je zdej, v odraslosti, brezveze ukvarjat s preteklostjo na kterkol način, pač pa je treba sprejet, da je blo kt je blo in zdej delat drgač. A si tko mislila in si v to prepričana? Ker če si, pol je ok in se umikam iz debate. Moj namen ni, da bi te v karkol prepričeval in ti dokazoval, da mam jst prou, ti pa ne. Če ti tvoj način prinaša kar si že želiš /ne vem, mir, harmonijo, zadovoljstvo.../, ti lahko rečem samo; bravo Strelka, kr tko naprej, vesel sem zate. Vseen pa bi te vprašal, kako to nardiš. Kako sprejmeš kar je blo in kako zdej delaš drgač, da ne vlečeš zapuščine s seboj? Če pa nisi tko mislila, kt sem jst dojel in te zanima, zakaj naj bi blo soočenje tako pomembno za razrešitev vzorcev iz otroštva, ti pa moram rečt, da sva se teme lotila na napačnem koncu. Ker soočenje je korak, ki pride, hm, skor na koncu procesa /kt korak, ker do konca zna bit še fest daleč/, tko kt odpuščanje in je pred tem potrebno naredit kr velik predhodnih, enako pomembnih korakov.

Mitja vse naj naj privat in tle.

Še eno kratko urico. Pol pa en teden dopusta. Naaaaajs. Mmmmmm.

O Strelka Glih v tem je keč. Ker nekateri, ki se odločijo za soočenje /kapo dol vsakemu, ki to zmore, ker večina tega ne zmore, ker je preboleče in potem iščejo vse možne variante dokazat seb, da tega ne potrebujejo.../ ne dojamejo, da se gre za njih, ne za druge. Ne soočiš se zato, da bi se drugi spremenil, da bi ti drugi dal potrditev, pač pa zaradi sebe. Da tisti v tebi /ponavad ti kt otrok pri, kva vem, enih mejhnih otroških letih/ neha hrepenet po nečem, česar takrat ni dobil; ponavad ljubezni, priznanja, da je dober tak kt je, da je vreden, da je neprecenljiv zanje, za svoje starše, predvsem pa DA BO ENKRAT TO DOBIL OD NJIH. Zakaj rezanje pri živih starših ne deluje, ker ne deluje nikoli? Zakaj ni dovolj preigravanje situacij z drugimi, ki igrajo tvoje starše, ki so še živi? Zakaj niso dovolj pogovori s starši, ki o še živi, v mislih? Zakaj? Zato, ker so starši še živi. Zato, ker "otrok" v tebi to ve in zanj nadomestka ni. Samo soočenje v živo lahko ali poteši otrokovo hrepenenje /kar je idealno, če se zgodi/ ali pa razbije iluzijo in tudi hrepenenje v njem /kar boli kt svina, obenem pa osvobaja/. It v soočenje s pričakovanji, da se bo starš spremenu in mi dal pričakovano, pa ga ne da al pa ne it v soočenje v strahu, da se ne bo spremenu in mi ne bo dal pričakovanega, pa ni dobra strategija. Soočenje da vedno dober rezultat, ko je izpeljano tko, da na njem govorim o sebi, o svojih občutjih iz obdobja, ko se je dogajalo, zgodilo, ne glede na reakcijo. Včasih je dovolj eno soočenje na eno temo, včasih jih je pa potrebno veliko na isto temo. Je pa res, to je najblj boleč, zajeban, grozljiv del in učinkovit del poti k sebi in vem, da se tega vsi izogibamo če se le da, kar je razumljivo. Zakaj? Ker je Bog pravi lolek v primerjavi s starši. Ker starši so za vsacga od nas /a si to priznamo al ne/ ne kt Bog, kt sto Bogov. In ni blj groznega za otroka /otroka al pa otroka v nas/, kt samo pomislt, da pa starši mrbit le niso tko bogovski, kt bi radi z vsem srcem verjeli, kva šele nardit to, da jih postavmo na mesto, ki jim gre. Zato. Ja in zato rastejo kt gobe po dežju vse sorte skupine, guruji, zdravilci, institucije, ki uspevajo, ker prepričujejo, da se soočenju da izognt z enakimi al pa še boljšimi rezultati. Kar seveda ne pomen, da je to slabo, sploh ne, ker je soočenje tko al tko šele na konc in do tega, do njegove vrednosti mora itak prit vsak sam. To kar jst tle pišem, itak v tem trenutku nima vrednosti in pomena. Za nobenga /mrbit edino zame ta moment/. Ampak, kva pa vem, enkrat se bo pa kdo, ki bo pršu do ene točke, ko bo ugotovu, da metode, ki jih je preizkusu, niso delovale tko, kt bi si želu, spomnu al pa tud ne in probal al pa tud ne.

O Krhka To se pa seveda strinjam. Odpuščanje je naša odločitev. Jst najprej ugotovim, da me zamera /al pa kej druzga; žalost, jeza/ obremenjuje in se odločim, da bom to predelal. In če dobr predelam, je mrbit rezultat te predelave /posledica te predelave/ tud odpuščanje. Če se pa ne odločim, da se bom z zamero sooču, pol tud do odpuščanja ne more prit. Žalost? Žalost je čutenje, ki ti omogoča, da predelaš izgubo. Česarkol. Zato je treba žalovat.

Odpuščanje je posledica in pride, če pride al pa ne pride...na konc. Odpuščanje ni predpogoj za karkol, odpuščanje je posledica česarkol. Ko ugotoviš, predelaš, pozdraviš, pol odpustiš...al pa tud ne. Če pa sebe siliš ali prisiliš /ker ti en kao pameten vbija v glavo, da morš odpustit, na morš je poudarek/, da čutiš, kar bi moral čutiti namesto tega, da čutiš kar čutiš, pol to tud pod razno ni odpuščanje ampak potlačitev občutij al pa clo odrezanje od njih. Kar, v prvem, mrbit clo v drugem momentu prinese olajšanje, sej bolečine ni več a ne, v bistvu pa razjeda... in pripelje do bolezni, psihičnega sesutja, kompulzivnega neželenega delovanja...karkol...enkrat. To je to. In zato sprašujem Mi2, kva z "moraš odpustit" misl, ker lohk misl tud kej druzga. Aja, ja, jst delam tko, da ugotavljam, predelujem, zdravim...ja, odpuščanje se zgodi po vsem tem samo od sebe al pa tud ne, odvisen kako sem prej delal.

U, fajn Mi2. Hvala za razlago o karmi, o tem, kaj si ti predstavljaš pod tem pojmom. Tole mi je zanimiv "predpogoj za to, je odpuščanje sebi in drugim". Če sem te prou zastopu, če se češ premaknt tja, kamor bi pač rad, morš najprej odpustit. Kako se pa to nardi?

U, se ti pa kr dogaja. Fajn, zlo fajn. Dej mi tole mal razlož, da bom zastopu, kva si mislila. Mislm, kako vijolični plamen razrešuje karmo /kva je to karma/ in osvobaja? A je človek tud udeležen? Pa tole, tole me tud ful zanima: "pa ni,da bi se človek spuščal in razčlenjeval in se po možnosti še izgubil v preteklosti.enostavno,molitev iz srca ,iskrena,za vsa področja življenja, ti pomaga ,da si sam pomagaš.lepo,prizemljeno.korak za korakom te vodi in ti tudi pokaže,kdaj se je potrebno ustaviti". A se ukvarjat s preteklostjo, da bi spremenil sedanjost in seveda prihodnost, al se ne? Kva vem. Zarad nečesa iz preteklosti /iz otroštva recimo/ dons počneš kar počneš, živiš kt živiš. A it v preteklost poiskat ta nekaj in ga predelat kokrkol, al se s tem ne obremenjevat in tle zdej zadevo rešit in če ja, kako? Aja, moj prijatelj ni Konfucij /ta je bil rajtam en Kitajc/, ampak Konfuzij, Bless Konfuzij. Včasih mi kdo reče, da sem blesav al pa konfuzen in se mi res prou fajn zdi, da me kdo tko pohval, čeprav se zavedam, da tud slučajno nisem tolk dober.

U, pol pa si. Evo, glih zato, ker sem bil navajen, da sem užival v tvojih 3d, me je tale čist zamedla

A ga kej preseješ prej, mislm, sej veš, zarad glist. Ker je fajn, da jih daš nazaj, da novga delajo.

O jebenti, so mi skor oči ven padle, k sem hotu to slikco videt kt 3d. Šele pol porajtal, da ni. /sem mislu da sem na maatu in da si ti tista strelka; dej zmed zaveso, sem se spustu/

Magnus&Bunker: Alan Ford

Humus? U jebenti. A se to tud je?

Moje sožalje, Mick

O Odium.p. aka Menih, pozdravljen A veš, da sem te kr mal pogrešal. Sem mislu takrat, ko si poniknu, da si reliziral svojo vizijo vasi, sej veš, vas, v kateri bodo vsi srečni. Me veseli, da si nazaj. Upam, da se bova spet kej "zapela" v prepričanjih. Mi je blo zabavno takrat. Dobrodošel nazaj.

Hvala

A to so kalčki lucerne /detelje/?

Včeraj smo praznovali peto obletnico druge hiše. Ful prijetno. Prisotni so bili varovanci iz obeh hiš in nekaj varovancev, ki dnevno obiskujejo delavnice, niso pa nastanjeni v hišah. Pa spremljevalci, prijatelji. Lepo. Varovanci so, varovanci so angeli. Pod masko. In učitelji. Veliki učitelji.

Safeta vse naj naj

Pregrob? Mah, kva pa vem, ja, sem tko začutu. Noben nima rad, da ga en kr kuj zatolče. Če želiš, da bo človk začel razmišljat, ga probej vzpodbudit k temu. Če ga boš zatolku, se bo branu. Tko jst mislm. V vsakmu je kej za pohvalt. Fajn se je osredotočat na to in to poudart, pol pa šele pokazat na kej druzga, če sam ne vid al pa mu ne uspe vidt, če mislš da morš. A si ti prfoks mrbit al pa policaj? Ker, uni se čist preveč osredotočajo na to, kva kdo ne zna al pa naredi narobe, kt pa na to, kva zna in naredi prav. Kozarc je lahko na pol poln al pa prazen...koker ga češ videt in zaznat. Tale klepet na forumu ni glih neka zahtevna služba a ne, da bi rabu človk psihoteste, pa tko.

Če bi vse vedu, bi bil Bog, dobr no, pa vsaj politik rajtam, jst pa ne vem nč. Nak, vem da nč ne vem /al pa vsaj mislm tko/. Kva pa je to "vijolični plamen"? Enkrat mi je Konfuzij, moj prijatelj, reku, da sence izginejo in da se ljudje med sabo razumejo brez odvečnih besed, če sem pozoren, če svoje sence prepoznam in jih sprejmem, če se zavedam, da sem zase /vse kar to pomen; misli dejanja, občutja/ odgovoren sam, če se naučim govort in poslušat, če prepoznam govorico mojega telesa, čutenj, dejanj in misli in njihove vzroke, če spoštujem ssebe in druge, če sem sočuten, če..... in to tud počnem. Tko nekak. A je to vijolični plamen?

Ej Brezo, mal se ustav, kam si navalu kt svina v buče. Tolk prijetna punčka je tale Mi2, ti pa tkole. Bom še podvomu v tvoje sposobnosti opažanja na daljavo al karkol že praviš da vidš.

še kako drži