butl

Brezo, tist k mu je namenjen, bo že zastopu rajtam. Kva pa teb ni jasn?

Kva te je fino brat, Mi2. Tolk gorečnosti je čutiti v tvojih besedah, tolk prepričanja. In to je fajn. In, skor precej se strinjam s tem, kar si napisala, mislm, da so v teb stvari, ki se jih morš naučit, da je treba poslušat in brat s srcem /karkol že to je/, da človk rab ponižnost /karkol že to je/, da mora bit buden in, ja, da duhovnost /karkol že to je/ ni hobi... pa tko. Ti to veš, zate je lahko. Zdej si pa zamisl, da pridem jst k tebi, butl kt sem, ki nima pojma o ničemer, razen tega, da vem da trpim. Kva mi pol vse to pomaga? Vse je v men, jst pa ne vem, kva in kdo sploh sem. Berem in poslušam naj s srcem, jst pa nepismen in gluh. Kt prvo. Kt drugo /pol ko naj bi že kej vedu. O seb/. Če sem sam seb zadost /plus Bog/, da vse zvem in se naučim, mislm, zakaj nisem sam tle na Zemlji? Zakva je tolk ljudi, če jih pa ne rabm /kot trdiš/. Sam dren mi delajo in še motjo mene in sliko na televizorju in to najblj takrat, ko hočem kej zvedet o seb in se učit. Če sem sam seb zadost, zakva mam pol sploh starše. Če sem sam seb zadost, zakva sem sploh na Zemlji. Zakva sploh rabim karkol od tega, kar Zemlja je, kar ljudje so, kar jst sem /tle mislm na telo, razum, čustva, dušo a ne, ker itak ne vem kva sem/? A butast sprašujem? Teb mrbit, men pa ne, ker iz tvojga pisanja sem dobil občutek, da ne rabim nikogar. Da sva dost samo jst in Bog, da se naučim, kar se že mam za naučit. Mi je dost čudn, da bi bil Bog tak, kva pa vem, butl, da bi šu delat tolk ene nepotrebne krame za to, da bi dušo nekej nauču. Ker, a veš, če bi blo to dost, mislm, molitev, brez enga znanja , zakva tolk šare, zakva tega ni naredu tam, eni pravjo v nebesih. Evo, lej, že tle ne gre skupej. Kako molt, če ne znam? Da sploh lahko molim, da te sploh lahko berem, sem se moral tega naučit. In naučili so me ljudje. In da sem preživu, da bi lahko molu, sem rabu ljudi, ker brez njih ne bi preživu. Že ta preprosta ugotovitev pove, da nisva dost samo jst in Bog. In da je znanje pomembno. In da ni vse v men. Da brez drugih niti pod razno ne bi prepoznal, kar je v meni. In česa ni v meni? Zelo preprosto. Ni vedenja, da je v meni. Praviš; ti samo pros Boga in boš dobil. Kva mi to pomaga, če sem slep, gluh in če ne zastopm? Jst verjamem, da Bog pomaga, ampak, če se ne bom nauču, mi njegova pomoč ne bo pomagala, ker je ne bom ne opazu, ne slišal, ne zastopu. Aja, ne pozabt, jst sem samo neveden butl, ne mi govort, kako teb to pomaga /ti veš, znaš/. Razlož tko, da bom tud jst /kt tvoj učenc/mel kej od tega.

Hja, odvisn a ne. Če ga ne rabim, pol z lahkoto pomislm, sej je to njegova služba. Če ga pa rabm in če se po moje potrudi fest, pol sem mu pa hvaležen in če sem mu fest hvaležen, se mi poleg njegove tarife /nimam izkušenj, ampak rajtam da ima odvetnik svojo tarifo/ in zahvale zdi smiselno tud darilo.

Nataly, moje sožalje

Glih dons poslušal unga iz samostana v Pleterjah okol gabezovih pripravkov. Prav, da je gabez sicer zlo učinkovit, ampak pirolizidin v njem je pa tolk hud gift za jetra, da odsvetuje clo daljšo uporabo mazila, kva šele kakšne obkladke za rane al pa bohnedej čaj. On tega ni omenu, ampak baje je pirolizidin dokazano tud rakotvoren.

Prou. Kr. Jst mam pa rajš ugodje kt bolečino.

Krhka: Kolk sem razumela: Butl. Da pač pod nujno morš razčistit, da je zmeraj v teb nekaj narobe, da je zmeraj nek vzrok, ki ga moraš raziskat, ker te čaka za naslednjim vogalom ista lekcija. Jaz pa verjamem, da ni treba tako. Vedno bolj verjamem, da je bolje pustit situacijo, če ne razumeš stvari, ker če jih ne, ni pravi čas. In tud menim, da imamo moč spreminjanja s spoznanji, uvidi, ampak pol je treba tud dejansko kaj nardit, da se sprememba zmanifestira tud odzunaj. Če mene nekej boli, se vprašam kaj in zakva. Sej ne da bi kuj najdu odgovor /al pa/, sem pa pozoren. In če sem pozoren, če iščem, pol se koščki sestavljajo...in enkrat sestavjo. In slikca se razkrije. Včasih hipno, kt uvid, včasih pa že prej, sicer megleno, ampak v to smer. Ampak to, a je hipno al ni, sloh ni važn. Bistvo je, da če se delam, da bolečine ni, če se ji izogibam, če se ne ukvarjam z njo... ne izgine, ni uvida, ni spoznanja. Do uvida, spoznanja, izginotja bolečine /česarkol/ pride samo če prej kej delam. Je konec al pa del enga procesa. Če procesa ni, se tud nč ne zgodi. A ti verjameš al ne, je itak tvoja stvar. Ker skupaj z verjetjem, zaupanjem, zanikanjem, begom, spopadom...s kterokol tvojo izbiro, odločitvijo...prevzameš tud posledice. Če je posledica tvojga "bo že" tvoja osebna sreča, mir, harmonija, oziroma tist, kar ti želiš, po čemer hrepeniš in kar naj bi bil tvoj cilj.... pol je tvoj "bo že" izvrstna izbira, najboljša zate in, ej, jst sem prvi, ki ti čestitam. Iz srca. Ampak men se "bo že" ne obnese in tud nobenmu, ki ga poznam, kar pa ne pomen, da ta izbira ni dobra za koga, ker jst poznam mal ljudi.

Zanimiv Cookie A si ti vidla kakšen komentar v stilu "žrtvuj se zanj" al pa "odtrpi"?

O Krhka Zelo dobr si napisala; "ona mu ni nekdo, s katerim bi on želel delit svoj cajt, ona mu ni žur, ona mu ni mama". Ko bo to ugotovila, bo rajtam šla. In če bo ugotovila in če bo šla, jo verjetn tak tip tipa ne bo več privlačil in se tud ne bo več zapletla s takim. In to je to. Če pa odšla sam zato, ker je preveč boleče, ne bo pa ugotovila zakva je tolk boleče, bo pa naslednji tip glih tak in naslednji glih tak in tko tolk cajta, da bo al začela ugotavljat zakva se ji dogaja al pa bo nehala iskat nove tipe, sej so itak vsi enaki a ne. Jst ne zagovarjam vztrajanja v zvezi za vsako ceno /če je prisotno nasilje, itak svetujem takojšen odhod al pa odmik/, zagovarjam pa vztrajanje tolk cajta, da ugotoviš kar že maš za ugotovit.

Prouzaprou, Daisy, ta zveza, ta tip, je glih najblj idealen, da kej spremeniš. Sej ga je glih zato izbrala. Ker je idealen, da skoz odnos z njim najde in pocajta sebe, a ne. Če gre ven iz zveze prekmalu, prej preden nardi tist, zarad česar si ga je izbrala, hja, bo moral prit pa en drug, ki bo glih tak al pa še hujš, da bo lahko to nardila. Praviš, dokler si v zvezi, težko kej spremeniš. Jst pravim obratno. Skoz zvezo, skoz odnos kej spremeniš. Izven odnosa pa zlo težko al pa sploh ne.

Hehe, Nataly Glih v tem je keč. Namest da ji rečeš bejž, jo rajš vpraš, zakva je z njim. Zakva ji paše bit boga? Zakva rab glih njega tacga kt je, ker, ej, ona ga rab, sicer ne bi bla z njim. Ampak to so stvari, ki jih mora sama ugotovit in sama kej nardit. Kva bi blo al pa bo, če ona upošteva tvoj nasvet in gre? Naslednji tip bo glih tak in njej bo glih tko pasal bit boga kt je zdej. In to se bo ponavljal tolk cajta, dokler ne bo ugotovila, odkod ta potreba-bit boga.

Živjo Ma Free kr point. Dajanje ultimativnih nasvetov pust ga/ne pust ga na prvo roko zna nardit kr dost škode. Ker kot prvič dejansko nimaš pojma, kakšna je situacija v resnic /ne poznaš človeka, nisi slišal druge plati, ki zna bit čist drgačna/, kot drugo res nastopaš iz pozicije lastne frustracije /če bi ne, tud tacga nasveta ne bi dal/, kot tretje pa čeprav bi moral človk sam prit do enih spoznanj, še kako podleže tujim nasvetom in jim sledi brezglavo. Tko da rečt, da človk ni tolk neumen, da bi kr verjel in naredu nekej, ne da bi razmislu, prevečkrat ne drži. Človeku je treba pomagat /če za pomoč pros/ tko, da bo sam pršu do spoznanj, uvidov, karkol že... in da se bo pol odloču, ne pa, da ga jst šopam z nared to, nared to, to je prou, to je narobe, jst vem, jst vem....pa tko.

Njami, mljask, cmok Glih malcam glaž terana- tanovga iz Komna. Je tolk sladek, da bi zraven pasala žoftna orehova potica.

O fajn. Me veseli. Jst tud fajn.

Ja. Sej. Kva je to?

Zakva pa je treba vero not mešat, če češ moralne in duhovne nauke učit /karkol to že je/?

Nč ga ne zajebavam, Janko. Ne wem kva ti mislš, ampak mene res zanima njegova razlaga in razlage drugih tud. Tud tvoja. Samo tko lahko tist kar mislm da vem potrjujem, zavržem, zamenjam, dograjujem, dopolnjujem. Če mi bo nekej, kar je nasprotno mojemu prepričanju, argumentiral tolk dobr, da bo zame hujš kt moje izkušnje, bom sprejel njegove /tvoje, kogarkol/. No, ajd, vsaj poskusu jih bom prevert in če bojo ok, bom spremenu mišljenje /ne prvič in tud zadnjič zihr ne/.

O Mako. A lahko tole mal razložiš, mislm, o samoumevnosti, o pomembnosti in nepomembnosti spoštovanja al samospoštovanja? Hvala

O Saša Kako kej ti in tvoja sončka? A te grejeta? A ste se ujel?

Laaaaačeeen

Zlo dobra razlaga Matjaž Ma pa eno pomanjkljivost. Če bi blo to moje spoštovanje idealiziranje, bi se s spreminjanjem sebe spreminjalo. Ker idealiziranje pomen pogled skoz prizmo. Kako naj bi bilo in ne kako je. Spregled in zanikanje kar mi ne bi pasal in poveličevanje kar bi mi pasal. Pa se ni spreminjalo. Drgač pa, ja, cenjenje je del spoštovanja. Zame. In še en drgač. Tist ki ve /sej je vseen kva in za koga, zanj a ne/, tega ne razlaga z nekak. Dostkrat pogrešam, da k en reče ne, se al ne potrudi al pa ne zna, da bi na konkreten način /kako to zgleda v vsakdanu, ker življenje je niz vsakdanov/ razložu svoj ne.

Svoje cajte sem tko, zares, spoštoval svojga strica. Sebe pa ne. In dons ga spoštujem še glih tko. In sebe tud. In tko kt takrat, se tud dons ne strinjam z vsem, kar počne. Kaj je tist, kar spoštujem že ves cajt? Da se je zmerej pogovarjal z menoj kt s sebi enakim, da je poslušal in slišal, da si je vzel cajt, ko sem potreboval njegovo podporo al kej druzga, da ni bil vzvišen ali podcenjevalen do mene, da sem se lahko vedno zanesel nanj, da...

Ni glih tko, Matjaž. Ene lahko spoštuješ prou iz srca, iskreno, brez besed...tud če sebe ne. /Nima veze to z nekim malikovanjem/

No ja. Dobr no, če ne gre drgač. Maš pa ves vesele zase. Kar tud ni tko slab.

Ti pa tud nč ne mislš, Free. A pr vas ni sindikalnih zabav...pa tko.