butl

Če bi blo tko enostavno. Pa ni. Lahko je melanholik, pa mu nekaj fest dvigne tlak, udarit pa ne upa... zunanji odraz je razpizden človk, ki ne udari. Lahko je kolerik, pa mu nekaj malce dvigne tlak, pa se zadrži iz nekega razloga...zunanji odraz je razpizden človk, ki ne udari. In vse variacije vmes. Ti kot zunanji opazovalec ga lahko definiraš kot temperamentnega al pa ne...glede na to, kaj ti opaziš, glede na to, kako si ti soudeležena kot opazovalka s svojimi notranjimi neprepoznanimi afekti, ki ti lahko bistveno zameglijo presojo, tko da tvoja definicija tud slučajno ne ustreza dejanskemu stanju. Edino on sam lahko presodi ali je njegova reakcija odraz temperamenta ali česa priučenega če... Če sebe resnično dobro pozna. To pa pomeni, da prepozna tudi morebitne podzavestne vzgibe. Do teh spoznanj ali prepoznanj pa lahko pride samo skozi samospraševanje. Morda pa je celo to premalo. Tko da že rečt za sebe, da sem temperamenten tko al pa drgač, je zlo vprašljivo, za enga druzga pa še tolk blj.

Saj nekak tko sem napisal ene par postov nazaj.

Ja, ok, sej to ni problem. Kako pa veš ali tvoje vedenje izraža temperament /ki je kakršen je/ ali karakter /posledica socializacije, ki pa ni nespremenljiva/?

Vse to je res. Problem je, ker se temperament in karakter lahko ocenjuje le na podlagi našega vedenja. Če gre za enga mejhenga otroka, pol se mrbit še da ocent, kaj od vedenja je njegov temperament, kaj pa karakter, oziroma posledca okoljskih dejavnikov, predvsem vzgoje. Ko gre pa za enga mladostnika al pa odraslega človeka, pa iz samega vedenja to nikakor ni možno opredelit brez nekih silnih analiz /samoanaliz/ in poglabljanja vanj /vase/. Še najlaže in največkrat se pride do enih rezultatov, ki vsaj mal pokažejo na temperament in karakter, kadar se soočamo s pojavnostjo nefunkcionalnih vedenj pri sebi /pri drugih/ v želji, da jih razumemo, sprejmemo ali spremenimo. Takrat se ponavad sprašujemo "zakaj se mi to dogaja, kaj ob tem občutim, zakaj tako občutim, kdaj sem občutil enako, od kod to izvira, kaj mi pomeni....". Bolj ko smo temeljiti, več odgovorov ko dobimo, lažje razlikujemo med tem, kaj je prinešeno in kaj pridobljeno, kaj se da in je smiselno pregledati, predelati, spremeniti in kaj ne.

Se čist strinjam s teboj. Zakaj pa so določeni tipi bolj izraziti? Kolk je prirojenega in kolk pridobljenega?

Simpl Minnie Ko se me ne tiče, sem hud flegmatik, ko sem žalosten, sem hud melanholik, ko sem jezen, sem hud kolerik, ko sem zadovoljen, sem hud sangvinik. Tko nekak to gre. Men se zdi blj problematično prepričanje, da te tipe prinesem na svet. Hja, eno malenkost že, večinoma pa pridobim tu, na tem svetu, v tem življenju. In če pridobim, potem lahko tud spremenim. Zato se mi zdi pomembno, da se vprašam. Zakaj me to jezi, žalosti, veseli, me ne gane...

Kapica, vse najlepše in najboljše. Carica si. Alef, Mitra, vse naj naj.

Lepo napisan, samo, tud sanja se mi ne, kva si hotu s tem povedat.

Se strinjam, Mako. Ampak. Odgovornost /jst pravim da dolžnost, pravzaprav poslanstvo/ staršev je, da dajo otoku to, kar je zanj dobro. Ne to, kar oni mislijo, da je dobro, pač pa, kar je za otroka dobro. Da so dobri starši. In izgovor "jebiga, tud men kt otroku tega niso dal", ne zdrži. Sicer je to žalostna resnica, se strinjam, ampak, dons so odrasli in če so se odločili sprejeti odgovornost biti starš, so popolnoma odgovorni tud zato, da naredijo vse kar je potrebno, da tak starši tud so. In, ja, starši so odgovorni v daleč največji meri za to, kakšni so otroci kot otroci in kasneje odrasli ljudje. Čist tko, za zraven. Večina staršev pravi "dal sem največ, kar sem mogel, ljubil sem te z vsem srcem in delal sem tako, kot sem bil prepričan da je najbolje". Res je, se strinjam in jim verjamem, a to jih vseeno ne odvezuje odgovornosti, če niso delovali tako, kot bi bilo za otroka dobro /da ne rečem najbolje/. Tole moram še dodat. Starši mamo srečo, ker otroci so otroci ne glede na starost /5 al 50/ in dokler smo starši živi, lahko postanemo starši... taki, kt nas otroci rabijo. Dobri starši. To ni zdej potuha, češ, jebiga, bom pa kdaj kasnej popravljal, ker, vsega se popravt ne da. Da se pa velik, tolk velik, da se zmerej splača postat dober starš.

Pravzaprav ne, Mako. To je že posledica tega, kar so naredl starši.

Otroci so takšni, kt so jih naredl starši. Velik več uspeha na dolgi rok pri postavljanju meja se doseže, če se jim poleg tega kaj smejo in kaj ne, razloži tud, zakaj nekej smejo in zakaj ne.

Zakaj?

Zakva ti gre na jetra, Allina?

Oprost Marsa, zdej vidm, da je samo Porny brisal in popravljal svoje. Zamedl me je, ker sem prebiral, kar je Čebelca pisala in njegovo pisanje teb, da pobriš, po refrešu pa teh postov ni blo več in nisem mogu verjet, da bi ti to kr tko brisala. Zato sem tud prašal. Spregledal pa sem, da je bil post od Čebelce quotan. Moja napaka. Zmed zaveso, spustu sem se.

Mah, nisem glih ziher, da nista Porny in Čebelca ena in ista oseba.

Aha. Kdo pa lahko še briše razen tebe? Samo avtor al še kdo?

Kje že to velja zate?

Zakaj že? :xx!:

Zakva si že zbrisala, Marsa?

Dihaj Brezo, dihaj. Počasss. Izdihhhh, vdihhhh, izdihhhh, vdihhhh. Zapri svoje učke, umir se, dihaj. Sej ti nau nč ušlo. Brezo, jst te mam skoz blj na sumu, da si ti Breza. Sam ženska misl, da zmore sto stvari naenkrat.

O Allina Zakaj te hinavščina pri drugih tko odbija?

Sej o tem sem govoru, Boudika. Družba smo njeni posamezniki. Ko bo takih posameznikov, ki v nasilju vidjo problem, tolk, da bojo v firmi, ki se ji reče država, na dovolj vplivnih mestih v večini, pol se bo lahko spremenil na nivoju družbe. Do takrat pa na nivoju posameznika, njegove družine, skupin, društev.... pač glede na število in vplivnost. Drgač je pa to blj zagovedna zadeva, kt zgleda. Dost je, da postavš seb al pa ktermukol eno zlo simpl vprašanje in sicer "kakšni so moji starši?" Ni problem v nezavedanju in niti ne v idealiziranju, problem je, k se je tko težko in boleče in hudo soočit z ustreznostjo/neustreznostjo tega idealiziranja.

Premal, Janko. Ker Jebiga, takle mamo ni isto kt takle mamo zakaj.

itaq