butl

Kakšen način pa ni fouš? Ja, in kakšen način je fouš?

...spet kaj razkuri... kar je v men in s čimer se ne zmorem soočit in pol to tolk cajta mečem v druzga, da on to sprejme in odreagira in ko on odreagira, men odleže, ker s tem se zdej lahko soočim, sej kao ne več del mene...napetost popusti, počutim se bedno in bla bla bla...do naslednjič ko ...me spet kaj razkuri...kar je v men in s čimer se ne zmorem soočit... eee, recimo spet s sramom... ...in Free je idealen partner, ker takoj kupi svoje sence, ki jih tlač in zanika in se jih brani... Mi mamo pa vsake tolk cajta predstavo, ki pa postaja že mal dolgocajtna, ker je tolk predvidljiva.

O Boudika Ko sem bil še mlad oči, sem zlo različno odreagiral v podobni situaciji; enkrat sem nadrl otroka, ki je udaril mojga, drugič sem nadrl njegovga fotra, tretjič sem nadrl oba in se za povrh še stepu z njegovim fotrom, četrtič sem nadrl tujga otroka in obenem nadrl še svojga, češ, zakva je taka reva in da naj ga udar nazaj, petič sem udaril tujga otroka. Ni da ni. Takrat. Kolk škode sem naredil s svojimi dejanji svojemu otroku, vem dons, kolk sem jo naredu tujmu otroku, si pa predstavljam. Dons ne branim več svojih otrok, ker so odrasli, sem bil pa že večkrat v situaciji, da sem branil druge otroke pred nasiljem na oba načina; da sem se obrnil na skrbnika /starša ponavad, tud babico al pa dedka/ al pa, da sem se obrnil na otroka. Žal se prvi način ni obnesel nikoli. Al je bil nasilen otrok takoj tepen od staršev, al so ga nadrli kt psa, al pa so se spravili name, češ, kaj se vmešavam v stvari, ki se me ne tičejo, dobil sem pa tud direktno grožnjo. Drug način je bil uspešnejši /dokler se niso vmešali njegovi starši, če so bili v bližini/. Vprašal sem otroka, kako bi se počutil, če bi bil on tepen, če ga boli, če je sam tepen, če si želi, da bi bil tepen in da drugega otroka tudi boli in si tudi ne želi biti tepen. Če mi je uspelo se z otrokom pogovoriti, ne da bi pogovor ujel starš, je bilo ponavadi v redu. Otrok ni bil več nasilen vsaj tisti čas ne, ko sem bil v bližini. Se je pa tud zgodilo, da sta se oba otroka, nasilnež in "žrtev", obrnila proti meni, češ, stari, ne najedaj Če pa je pogovor ujel starš, jebiga, se je pa skor ponovila prva situacija in clo, če je pogovor ujel starš "žrtve", je bilo ponavad enako. Da potegnem črto. Se mi zdi, da je bil edin efekt vmešavanja ta, da se je nasilje med otrokoma nehalo za tist kratek cajt, ko sem bil tam. To je ok. Ni pa ok nasilje, ki so ga pol starši izvajal nad otrokom nasilnežem, včasih tud nad otrokom "žrtvijo". Tko da nisem glih ziher, če nisem povzroču še več škode, kt če se ne bi vmešal. Ne, je blo že prou, da sem se vmešal /upam/. Z otroki se da dost hitr, dokler ni tastarih zraven. Starši so pa svet zase, večina blj trdih kt kamen. Ampak, a ne, Boudika, to ni enaka situacija kt jo maš ti. Jst nisem deloval kt starš otroka kterga od otrok. Jst sem bil vsiljivec. Kako pa delovat kot starš? Ni enga recepta, kt je recimo za potico, ki bi ti zagotavljal, da bo vse super, če se ga boš držal. Obstaja pa ena dinamika in ene zakonitosti razvoja otroka, ki jih je pa dobr poznat in jih upoštevat. Recimo; otroka je treba spoštovat in mu to tud pokazat, ga podpirat v prizadevanjih, mu pustit da se sooč s posledicami, mu bit v oporo ko jo rab, mu postavljat meje, razločevat njegova dejanja od njega kt osebe, ga vzpodbujat v prizadevanjih... in vse skupej prilagajat njegovi stopnji razvoja. Tko je tud z zaščito. Glede na starost se ločevat od njega. Sprašuješ, kolk se vpletat ko so starejši. Odvisn, kaj si mu dala do takrat, kolk si ga naučila samostojnosti, odgovornosti, samospoštovanja, zavedanja svojga prostora, zavedanja nedotakljivosti druzga... Ni kratkega zadovoljivega odgovora, ki bi ti povedal nared to to in to. Je vsaka situacija zase in vsak človk. Še najmanj kiksneš, če maš razpucan pr seb in če vsaj mal /bolje več/ poznaš kava otrok kdaj rab, kva je kdaj kej dobro zanj in kdaj ne in kako se to spreminja.

Sam kva k tolk žul /zrno mislm/. Kva nardit a ne? A ga poiskat, ga dat na vrh, ga posadit, skuhat magar in pojest? Preveč dela. Najblj simpl je dat čezenj devet pouštrou /se je lažje delat, da ga ni/.

Eeee, a tole je pol samo zajebancija? /Ampak, jst sem se pa v obeh horoskopih čist najdu./

A je kej bolš dons, k je nov dan?

Hudo dobr. Jst sem bik in ...ja...kt da bi sam sebe opisoval.

Free, a pa ti veš, da tole o seb govoriš?

Hja. Prouzaprou ni nedorečeno. Je posledica neprimerne vzgoje. In neprimerna vzgoja ima za posledico vse to, kar si naštela. Kako rešiti problem nasilja je pa vsekakor vprašanje na katerega ni enostavnega odgovora, ker je problem tako kompleksen. Najenostavnejše bi bilo reči, da je treba bodoče in sedanje starše tako izobraziti, pravzaprav ozdraviti, da bodo vzgajali zdrave otroke. Toda, kdo lahko to stori in kako? Saj, teoretično je to izvedljivo; država sprejme na nacionalni ravni program izobraževanja, ki ga uvede v vse oblike šolstva, od vrtca naprej in čez nekaj generacij imaš zdravo populacijo. Ampak, na žalost sanja svinja o koruzi. Zakaj? Ker naša družba temelji na nasilju. Nasilje /v vseh oblikah/ je v tej družbi in v vseh ostalih normalno, zaželeno in spodbujano vedenje. Je perspektiva črna? Hja, na kratki rok ne da je črna, sploh je ni /z vidika nekih sprememb, ki naj bi jih izvedla država kot institut v nekem doglednem času, recimo, ajd, deset, dvajset let/. Do sprememb bo prišlo /če bo in upam da bo/ skozi delovanje v posameznikih in skozi posameznike v osnovnih celicah družbe, v družinah najprej. Ko posameznik kot starš ali bodoči starš spremeni svoje delovanje, se skozi njegove otroke in kasnejše potomstvo avtomatsko začne zmanjševati nasilje v družbi. Počasi ampak zanesljivo in enkrat se bo dosegla tista kritična masa, ki je potrebna, da se lahko začne družba spreminjat ne le od znotraj navzven, ampak tudi iz vrha /iz instituta/ navznoter, v njene pore. Kakorkoli se to čudno bere, vendar je dejansko najmočnejši člen v teh spremembah prav posameznik sam. Sprašuješ, kako reagirati na nasilje. Z netoleranco. S popolno netoleranco nasilnega vedenja na vseh nivojih v okviru svojih zmožnosti in kompetenc. To seveda ne pomeni, da bom jaz skočil med deset stokilašev, ki pretepajo mladince, ker me bodo razbili, še preden bom uspel razložiti, kaj delam med njimi. Pomeni pa, da bom poklical policijo npr. A sem utopist? Mislim da ne. Ker imam lastne izkušnje, ki potrjujejo to, kar zagovarjam.

Minnie živjo Vse se začne pri izvoru. Pri otrocih so to starši.

Dej no, Brezo Moj kolega je polcijs specijalc in inštruktor in ne vem kva še vse, pa je še najbližje duhovnosti takrat, k svinjsk prdne. Tud sanja se mu ne o seb.

Marsa, temu se reče projekcijska identifikacija.

Se strinjam, včasih, v nekem trenutku. Kako pa potem prebaviti te dele, te nerazčiščenosti...kako prit do sebe in sprejet...tud te dele? Mislm, kako to počneš ti? Kako stopiš izza zidov, ki ti omogočajo, da se ne soočaš?

Mako, sej te nisem vprašal, kaj pomen men. Gotov da ne veš, če ti pa nisem povedal. Me pa zares zanima, kva si mislu s "prebavit tiste dele sebe...za katere misliš da jih ne moreš imeti rad".

Prav ata pri 80-ih: "Jst sem še zmerej tko močan kt pr 20-ih. Za bajto je ena skala. Pr 20-ih je nisem mogu dvignt. Dons je tud ne morem".

Evo Mačka. Mrbit.

Simpl. Kratek dan /k grem na šiht je tema, k pridem iz šihta je tema/ Ker mi termostat še dela, ne morem hodit okol v šlapcah. Vse je mrtvo /sej ni, počiva, ampak mene spominja na smrt in opominja na minljivost in to mi glih ne dvigne razpoloženja/ Ma, sej mam rad zimo in njeno čarobnost.... samo ne okol sebe. Fajn bi blo, da bi bla nekje drugje in ko bi si zaželel njene čarobnosti, bi jo že obiskal.

Kva pa to pomen?

Ne vem, mrbit bi se pa. Dejstvo je, da farmakov /takšnih kt so zdej/ niso poznal in psihiatrije /takšne kt je zdej/ tud ne. In dejstvo je tud, da so šli u maloro. Mrbit glih zato. In rečt, da so oni živel bolš, je zlo vprašljivo. Mrbit niso, ker, dejstvo je, da ni nobenga več. Kako pa to veš? Kako je pa njihov primitivizem zgledal, da lahko to trdiš?

Jap, Klarus, točn tko. Problem je pa, ker večina tiši v ta svet glih zato, ker nima spucan pr seb, ta svet pa vid kt bližnjico, kako prit do tega brez truda.

Čakam na maj.

Sej niso. Vsi so pomrl /Iliri, Kelti, Langobardi, Azteki, Maji, Neandertalci..../.

Sej glih tle je problem. Met sebe rad.

Pozdravljena LeSoleil Prebolevanje vsake izgube je proces, ki poteka po etapah /osuplost, jeza, žalost/ in vse je potrebno dat skoz, da bi se proces uspešno zaključil. Osuplost, šok, presenečenje ob izgubi si že prečutila, pol pride čas za jezo. Ti kr bod jezna nanj, nase, na boga, na življenje.... tolk cajta, da izjeziš vso jezo. Žalost je prou fino čustvo. Pomaga ti, da sprejmeš izgubo, zato je treba odžalovat. Šele, ko bojo vse te faze mimo, lahko človk začne opazovat, prepoznavat tud tiste svetlejše plati /kva si skoz ta odhod pridobila, zakva se je zgodl kar se je, kaj si se naučila, kaj je zate dobrga v tem, da ga ni več..../...in stopit naprej. Ni enga pravila, kolk cajta traja posamezna faza, pomembno je, da greš skoz vsako in da se v njej ne zaciklaš. Zato ne iskat način, kako ne bi bla jezna, kako se ne bi bala, kako ne bi bla žlostna. Ne se delat, da to ni nč, da je brezveze, da se ne splača. Dovoli si biti jezna, žalostna, potrta, dovoli si začutiti in prečutiti vsa ta občutenja v globino tolk, da se boš vsakič počutila prazno. Pol je pa cat, da začneš razmišljat, kva pa jst mam od tega, kva sem se naučila, kva mi je ta izguba dala lepga, kako pa zdej. In probej si odgovort na vsak zakaj, ki se ti bo porajal. Pol. Za to je potreben čas. Pravjo, da čas zdravi rane. Ni glih tko. Čas ti da čas, da v tem času nekej nardiš, da se rane pozdravijo. Pogumno Le Soleil...in...izživi svoja občutja.

Dost šniclov /žena spanirala piščančeve fileje v nedeljo in jih jedl še včeraj/. Tumač. Dons na žlico; enolončnica iz zelja, ohrovta in korenja. Pucmineštra.