Skoči na vsebino

butl

D član
  • Št. objav

    4.615
  • Član od

  • Zadnji obisk

  • Zmagovalni dnevi

    56

Vse kar je objavil/a butl

  1. /tečke nisem komentiral in ne spada v te smajlije /
  2. Sej, tolk kurčenja za ništrc, tam kjer bi blo pa treba, pa tema.
  3. Piškotek buldožer? Japajade Cookie je ena taka senzibilna, krhka, nežna, ranljiva punčka. Kt porcelan. S porcelanom je pa tko. Če češ, da se ne razbije, morš bit nežen, pazljiv, spoštljiv pri ravnanju z njim... al pa ga morš spravt v ful debelo in odporno embalažo, ko rokuješ z njim.
  4. To je res. Kva pa uni otroci, ki so jebene stranke doma? Kteri blj najebejo? Pa, a jih kdo kej praša? Pa, a se sploh kdo kej praša?
  5. DDBB kje si zdej? Mal napiš, kaj ustvarjaš, kaj počneš. A si se spet zaprl?
  6. O seveda se je dogajal marsikaj. Še kako sem se srečeval s podzavestnimi silami, ki mi niso ble al pa mi niso v ponos, kot ti temu praviš. Pomembno pa je, da sem bil čimbolj pozoren nanje, tko da sem jih čimprej zaznal in poskušal v kali zatret reakcije, ki bi ble škodljive za otroka, obenem sem pa poskušal ugotovit, od kod te sile izvirajo in kaj se da narest, da bi jih preobrazu v kej bolj prijetnega. Od začetka sem mel dost problemov s tem, pol je blo pa skoz lažje. Ta pozornost in zavedanje sta postajala del mene, tko, da me na koncu nista zapustila tud ob kriznih situacijah, ko podzavest udari s polno silo. Je pa tud res, da sem se pa zlo zgodaj potrudu, da se nisem smilu sam seb; češ, jebiga, kva pa morem, tak sem, to je močnejše od mene, ne morem se zadržat. Ker ta samosmiljenje al pa žrtviranje /bogi jst, ker sem mel tako otroštvo, nč ne morem, drugi so krivi...pa tko/ je pri vzgoji težka jeba za otroka. K si v slabi koži, ko je situacija stresna in neobvladljiva, takrat udarjo vsi peklenščki iz podzavesti in odreagiraš kt avtomat, naučeno, tko, kt so delal s teboj, destruktivno za otroka in odnos. K si pa v dobri koži, ko je situacija obvladljiva, se pa opravičuješ, se obtožuješ al pa obtožuješ druge /starše ponavad/ in si poln dobrih sklepov in zagotavljanj, kako ne boš tega nikoli več naredil. Otrok se glih mal potolaž, dobi spet upanje, da bo pa zdej drgač, pol pa jovo na novo, nasledja krizna situacija in vse se ponovi. Otrok ti neha verjet. Kar se pa pozabljanja sebe in otrokove krasne narave tiče, je pa spet pomembna pozornost in zavedanje. To je na začetku napor da se v enmu kaosu, vpitju, v stresu in stiski spomniš, da si tud ti in da je otrok biser in da te rab in da si ti zanj ne on zate. Mrbit je na začetku dobr, da si to kr zapišeš na listke in jih pripopaš tko, da se vsakič zaletiš vanje, ampak pol sčasoma pa postane ta pozornost in zavedanje del tebe, nekej spontanega. Kva mislš s tem, da si prikrajšana za sebe in zato sitna? Saša, sej bo šlo. Sem vidu, kaj si napisala v prejšnjem postu. Krt tko naprej. Samo, kadar se ti zgodi tko kt si napisala v prvem odstavku, dodaj še opravičilo. Opraviči se ji in se potrud, da bo teh grdih situacij čimmanj.
  7. Nisem 8 ur na dan z njima /fizično/. Še dobr. Ker bi blo nekej narobe. Mal stara sta že. En 25, en pa 29 let. Se pa še spomnim, no, mislm. /še pomnite tovariši/. Tko da ti kr prašej. /grem po bilobil tacajt/
  8. Erika, zelo dober post. Zelo fajn si opisala, kaj intuitivna uglašenost z otrokom je. Sploh si vse zelo dobr napisala in se čist strinjam z napisanim. Ampak. Tole pa moram pokomentirat in se nanaša tud na vse ostalo v tvojem postu. Že kuj ob rojstvu, pa seveda tud pol /ti temu praviš simbiotična faza a ne, mislm, prvo leto/, se bo mama, ki je mela kt dojenček dobre izkušnje, čist naravno in spontano, se prav, intuitivno, uskladila z dojenčkovimi občutki. Ne bo ji treba posebej razmišljat o tem, čutila bo, a je otroku ustregla al počne nekej, kar mu ni všeč. Pa ne gre le za tiste fizične potrebe /hrana, previjanje, spanje, pa tko/, ampak tud za čustveno sozvočje. Dobr uglašena mama uživa v tem. Drug drugmu zreta v oči, otrok se nasmehne, namrdne, debel pogleda, mami pa odgovori tko, da skuša ponovit njegov izraz. Tamal začeblja, mami glih tko. To je zlo pomembna faza otrokovga razvoja. V tej igri otrok zaznava čustveno podporo in se navezuje na mamo, po drug stran pa spoznava, da z njo ni eno, ker se ona ne more čist enak odzvat a ne. Kar je pomembno, je pa tole. Da bi se mama lahko tko odzivala otroku, se mora vrniti v svoje lastno tko zgodnje obdobje in podoživljat občutke iz tega cajta /se pootročit na nivo njenega dojenčka in podoživet občutke iz tistga cajta/. Kaj pa, če so z njo kot dojenčico zlo slabo ravnali? Prizadel jo bo vsak poskus podoživljanja tistih občutkov /podzavestno, da se zastopva/. Tej čustveni stiski bo ušla tko, da se ne bo vračala v to obdobje otroštva, ampak, to pa tud pomen, da se ne bo mogla vživet otroka in vzpostavit tesnega stika z njim. Če mama ne more odgovarjat al pa ne ve, da bi morala, je lahko za otroka tko boleče, da prekine poskuse s svoje strani in se vda, mami se počut, kva vem, zavrženo in je še težje odzivna na otroka. V najhujših primerih, ko se otrok vda, preneha s poskusi in prekine stik, se obrne od sveta in zanika njegov obstoj /vsaj tisti del, ki mu povzroča bolečino in stiske. Najbolj skrajni primeri neuglašenih otrok imajo vedenje, podobno avtističnemu. Evo, obakrat se mama odziva po intuiciju, po notranjem vzgibu. V prvem je fajn, v drugem pa lahko clo katastrofa. Pa otrok še ni star niti en let. Zato jst skoz zagovarjam, da ni dost, da se mama zanaša le na intuicijo. Ti si opisala starše, ki poznajo dinamiko razvoja otroka, ki so al mel zlo dobre starše al pa so predelal in pocajtal svoje rane in travme iz otroštva /vzgojne kikse svojih staršev/ in vse tist, kar spada zraven, obenem pa imajo velik znanja. Skratka, opisala si dobre starše /idealnih itak ni/. Jst pa to nonstop zagovarjam. Da bi moral bodoči starš nardit čimveč, da k bo starš, da bo dobr starš /vse tist, kar si napisala ti/. Če pa starš že je, da bo čimprej dobr starš.
  9. Znanje so izkušnje, ugotovitve tistih, ki so dal že to skoz, ugotovitve tistih, ki se s tem poklicno ukvarjajo, svoje ugotovitve, povratne informacije...v kakršnikoli obliki /knjige, pogovori.../. Jst mislm, da je vzgoja enga otroka v zdravo, samostojno, odgovorno odraslo osebo /kar starševstvo je/, preveč kompleksno in odgovorno poslanstvo, da bi se lahko zanašal samo na tiste izkušnje /znanje/, ki sem jih dobil sam kt otrok v tem procesu. Najmanj, kar lahko nardim, če sem se odloču bit starš, je, da se pozanimam, kaj pravjo tisti, ki so to že dal skoz in ki se s tem ukvarjajo poklicno in da prevetrim tist, kar sem dobil od svojih staršev. In mislm, da ni dobr, če na vse ugotovitve drugih samo zamahnem z roko češ, ma dej, pojma nimajo, jst najblj vem, sej sem al pa bom mama /oče/.
  10. Glih o tem govorim, Marsa. Če je intuicija tole, kar si dala za primer, potem je intuicija skupek izkušenj plus mal predvidevanja, sklepanja, ekstrapolacije /tud na nezavednem gotov/. In jst mislm, da intuicija to je. In ko si rečeš "čutm, da je tko prou", je ta čutm rezultat tega. In je lahko slab, če so izkušnje, ki ga pogojujejo, slabe. In k ena reče bodoči mamici "ko bo pršu otrok, boš že vedla, boš že čutla, kaj otrok rab", zna bit to velka jeba. Ker če se bo bodoča mamica zanašala samo na svoj občutek, bo delala tko kt so delal z njo. Ker to so njene edine izkušnje, ker je to edino, kar ve in zna. Če so te izkušnje dobre, bo tud ona delala dobro, če pa niso, pa ne bo. Zato je znanje in vedenje tako pomembno. Da lahko primerja, če že druzga ne. Prav Erika, da se do umetnosti vzgoje pride s kilometrino. Aha. Samo. S čigavo? A s svojo? Če s svojo, kva je pol s tistimi otroci, ki so bli poligon za nabiranje kilometrine in vse kikse, ki so se dogajal, da je do kilometrine sploh prišlo? Če pa s tujo, kva ta tuja kilometrina je? Znanje.
  11. O Erika A lahko tole mal razložiš. Tud s kakšnim primerom prosim. Konkretnim. Ker jst mal rdeče oči dobim, ko mi začne en z intuicijo /sploh kakšna mama/ pred nosom mahat, ne bi pa rad kterga na roge nataknu, ker lahko da enak mislva, uporabljava pa drug jezik. Hvala.
  12. DingDongBingBong Kr stisne me, ko te berem. Poznam ene zelo podobne zgodbe, kt je tvoja. Moral bi ti rečt, pa pejt ven, med ljudi, v družbo vrstnikov, sej vas je velik, ki ste enako osamljeni in hrepenite po druženju. Poiščite se. Pa ni tko simpl, vem. Sem poskusu s takimi nasveti, pa ni šlo. Sej so probal, pa so se v družbi počutl še blj osamljeni. Drugi poparčkani, oni pa sami, brez prijateljev. Še blj so trpeli, jst pa z njimi. Sam, vseen. Vseen je ta nasvet dober. Ne iskat družbe samo po lokalih, probat je treba tud drugje; v kakem športu, v kaki interesni dejavnosti. Kva te zanima? Kva znaš? V čem si dober? Kaj bi rad počel? Probej počet kej. Sam ne sedet noter, pa se smilt samemu sebi. DingDongBingBong, pejt ven. Jebenti, sej svet ni tko hudoben, pa krut, pa zajeban. Reskirej. Ne se zapirat, ker cvikaš, da boš zavrnjen. Seveda boš tud zavrnjen, ampak zmerej pa ne. Če greš ven, maš šanso, da kterga spoznaš, se zbližaš z njim, če pa boš samo notr, pa te šanse nimaš. Pejt ven med ljudi, tvegaj. Ej, DDBB, držim pesti zate.
  13. DingDongBingBong hojla Dobrodošel med nami. butl
  14. butl

    Ptički

    Zlo značilno in zlo na glas poje. Je mal večji od kosa, zlo nerad se pokaže /ga slišiš, vidiš pa zlepa ne/, k pa leti, je pa kt bi en mejhen sonce mem letu. Samec seveda. Samica je pa velik blj neugledna. Tko, siv zelen rumena. Mislm, kt vse samice a ne.
  15. butl

    Ptički

    Tale tč nej bi bil tud pogost v Sloveniji, pa ga še nisem videl. V Peroju jih je pa obilo. Kobilar http://www.kpss.si/image/202.jpg
  16. butl

    Ptički

    Vau, kva je lepa. A si jo ti slikala? Jst je pr nas še nisem vidu, dol v Peroju so pa kr pogoste.
  17. Mmmm, njami Ful dobr, če doma sam pripraviš /namest doručka dobr mlet meso, al pa dobra šunka/
  18. Ne bit glasna takrat. To zmoreš. Saj si odrasla. Vsakič, ko te ma, da bi popenla, pomisl: "Ko sem bla jst v taki situaciji in tolk stara kt moja hčerka, kva bi moja mama morala nardit takrat, da bi se jst pomirila, da me ne bi blo več strah, da bi se počutila varno, sprejeto, slišano, ljubljeno. Kva je tist, kar sem si tko silno želela, pa tega nisem dobila od nje?" Ko boš to v tisti situaciji ugotovila, boš tud vedla, kako ravnat s svojo hčerko v tisti situaciji in kva ona rab. Pa še tole, čemur se izogibaš kt maček vreli kaši: Svoje, ajd, vzorce a ne /tvoje vedenje zdej, strahovi, bolečine, samopodoba, zamere, travme, rane.../, si dobila v odnosu s svojimi starši. Te vzorce se najhitreje in najlažje zdravi skozi odnos /tko kt si jih skoz odnos tud dobila/. S kom? S svojim partnerjem /ker je on glih idealen za to/. Osredotočta se na vajin odnos. Skoz zdravljenje vajinega odnosa bosta ozdravila vsak pri sebi odnos s starši, obenem pa vajin odnos in odnos z vajinimi otroki. Pogumno Saša
  19. Druidka, u jebenti, a tolk si že stara Ti se ziher še spomniš, kako je zgledala planota, preden so une kamne postavl gor, da ste lahko zaplesale ob solsticiju. No, želim ti, da bi plesala ob solsticiju tud takrat, ko bo Stoneheng samo še pesek in prah. NVK in ostali, vse naj.
  20. Sem tole izpostavu, kar si napisala. Poskus tkole: Predvsem se moram dobro zamislit in začutit, kaj sem si želela, ko sem bila sama otrok, da bi postala /beri: da bi delala z mano ali sem pogrešala pri njenem delovanju/ moja mama... in začet tko delat s svojo hčerko. Pr teb, Saša, je bla tvoja mama bog in batina, vpitja, jeze, zamer in hladu kokr češ, ata pa siva miš, ki ga je mama prezirala., otroci, otroci pa itak niste mel prava glasanja in mama te je gotov rajš zmerjala kt pa objemala. Ti pa isto teraš dalje. Ok. Ja, je težko občutit do otroka nekaj, kar sama nis dobila in ja, zajeban je izkorenint vzroke za to. Ampak. Ti si zdej stara 39 let /vse najboljše/ in nisi več otrok in si za svoja delanja odgovorna sama. Ne morš se več zgovarjat na stare vzorce, na zapuščino, ki si jo dobila od doma, ko popizdiš, ko ti dvigne pokrov, ko vpiješ na tamalo, jo uporabljaš kot ventil za sproščanje, ko se ti jeza čez dan nabira al pa jo /upam da tud v sanjah ne/ prtegneš. V teh primerih se ne morš zgovarjat na mamo in opravičevat svoje ravnanje. Ti si odrasla oseba in odrasla oseba pomen, da se zmore kontrolirat. Če si jezna, naslovi jezo na tistega, ki ti jo je povzročil /mož, v službi, mama, fotr.../ in to na primeren način. Če veš, da boš eksplodirala, pejt ven, pa se tam zder, prtegn z glavo u zid magar, jokaj, vpij, smil se sama seb, obtožuj cel svet če češ, ampak ne se znašat nad tamalo, ker ona ni nč kriva. Čist nč. To, da udar tamalga, je že posledica tvoje vzgoje. Če ti metode, ki si jih do sedaj uporabljala da bi sebe spremenila, pozdravla svoje rane iz otroštva, niso dale efekta, poišči konkretno pomoč, pa se pocajtej. To si dolžna svojim otrokom, če že seb ne. Če se počutiš nemočna pri vzgoji, poišči konkretno pomoč. Tud to si dolžna svojim otrokom. Otroka ne rabta idealne mame, otroka rabta dobro mamo. Dobra mama ne izvaja psihičnega al pa fizičnega nasilja nad otrokom
  21. Zadnjič, k sem kupil cvetni prah, mi je čebelar reku, da se ga jemlje eno žličko na dan en teden, pol je pa treba nardit pavzo za en teden. Da mora telo mal predahnt, če sem ga prou zastopu.
×
×
  • Objavi novo...