butl

O madona, prou presunl me je. Tam kjer mi ti odločno praviš NI, ti tud jst odločno pravim NI. Tam k mi pa ne, se pa kr strinjam s tabo. Ja, mrbit se res ne bi smela odločt za posvojitev, pa ne zarad tega, ker bi bla nezmožna vzgoje, pač pa zarad okolja, nažalost in ja, z dost dnarja, lakho marskej tud tacga obideš, kar ne bi smel, nažalost.

Jebenti Porny Sej maš prou, ampak, medtem k eni, kva že, Slovenci bentijo, da je treba trgovine z igračami napast, sežgat lastnika, sfukat poslovodjo, posilit trgovke, v suženjstvo prodat trgovce in igrače razdelit zastonj revnim otrokom.., eni slovenceljni pač ne čakajo, da bodo eni Slovenci prešli iz besed na dejanja enkrat, če kdaj, pa delajo kar pač zmorejo, ker, prazniki so zdej, eni so lačni zdej, ene zebe zdej, eni so osamljeni zdej, eni so bolni zdej. In pomagajo, koker vejo in znajo, koker zmorejo. Eni s pozivi firmam, eni s pozivi prek forumov, eni dajo, kar pač majo; denar, blago, svoj čas, svoje znanje, svoje srce. Ja, tud taki so, ki ne dajo nč in tud taki so, ki se okoriščajo.... medtem ko Slovenci, kva že, ma, karkol. Jebiga, vsak po svoje.

Al pa.

Hm. lahko bi debatiral o tem, kako otroku, ki je dobil cel kup igrač za Miklavža, Božička, Dedka Mraza, ki jih je dobil kr tko, ker je torek, ker mu jih mami in oči kupujeta zato, ker mu ne znata al pa ne zmoreta podarit svojga časa, pozornosti, čustvene topline...povedat, da so tud otroci, ki ne dobijo nč, ker njihovi starši nimajo, bi bli pa zlo veseli darila in ali bi bil pripravljen podariti kako od svojih igrač takim otrokom. Recimo.

O Porny Tole okol materinskih nagonov bi blo dobr mal razjasnt. Zdej, če je materinski nagon ena kategorija ne vem česa, enih lastnosti rajtam, ki omogoča, da se otrok razvije v eno zdravo, samostojno odraslo osebo, pol majo moški materinski nagon vsekakor tud. Če pa pod materinski nagon spadajo tud neke naravne danosti, kt so maternica, zmožnost dojenja, pol pa moški materinskega nagona nimajo. Kar se pa posvojitve otroka s strani dveh moških tiče, ji pa jst ne nasprotujem. Prepričan sem, da sta dva moška sposobna otroku nudt vso čustveno toplino in vso primerno vzgojo, ki jo otrok potrebuje. Druga stvar pa je reakcija okolja. Že tle na forumu se opaz, da bi blo okolje takmu otroku silno neprijazno. Tvoja bojazen, da bi bil otrok takmu paru le statusni simbol, je pa, vsaj v današnjih razmerah, mislm da neosnovan. Če pogledaš, kolk je dons težko posvojit otroka, sem skor ziher, da bi tak par ne zlezu skoz vsa sita, poleg tega bi se pa verjetn že prej naveličal in si poiskal drgačno statusno ikono. In, ja, ni v moških genih, da tujga otroka težko vzljubiš. Če je to že mrbit pri moških bolj izrazita lastnost, ni posledica genov ampak vzgoje.

Kuvrtat, vse naj

O Kapica Sprašuješ, kako vem. Ja, mulčka vprašam, pa mi pove. Hec Čeprou, glih čist hec pa ni. Kar mam jst izkušenj, otrok ta svoj strah zlo dobr izraža skoz svoje vedenje, kasneje pa tud z besednim izražanjem. En tak vsakdanji primer: Otrok gre prvič v jasli. Jst sem opazu tri tipične odzive; otrok se ful dere in noče od mamice /očija/, otrok se ne dere, se pa dere, k pride ponj, otrok se sploh ne dere in k pride ponj, je neodziven. Kolkr osebno poznam dinamiko odnosov v teh družinah /ene blj ene manj/, je v prvem primeru otrok že doživel tolk dolgo odsotnost mame enkrat prej, da je bil v stiski /bolnica, službena pot/, v drugem primeru ni bla mamica nikol tolk časa odsotna, da bi bil otrok v stiski, v tretjem primeru /ta se pa men zdi najblj problematičen/ pa mama ni mela vzpostavljenega čustvenega stika z otrokom. Kasneje sta prvi in drugi primer izzvenela, pomojem zarad ponavljanja, skoz kterga je otrok dobil občutek varnosti /mamica sicer gre, brez nje bom, ampak se bo vrnila, ker se zmerej vrne/, tretji pa ne, otrok je še naprej deloval tko, kt da mu je vseen, a mami pride al ne. Kako je s tem strahom? Jst mislm, da je strah posledica. Tist kar je prirojeno prisotno /vsaj jst tko sklepam/, je potreba po, po čem? Po varnosti rajtam. Če opazuješ čist mejhne dojenčke, opaziš, kako ga pomiri mamičin objem, dotik, glas. Zgleda, da se na en način slika močnega roditelja, ki pomeni varnost, ugodje, sestav v otroka že v času nosečnosti. Tega seveda ne morem dokazat in je to samo moja domneva, ampak kr verjamem, da glas, utrip srca, mamino toplino, njeno kemijo rajtam, otrok zazna že v maternici in jo izenač z varnostjo. Jasn, k tega ni, nastop stiska, strah. Evo, moja laična razlaga. Aja, kva se dogaja, če se ta strah uresnič? U, tle je pa paleta kr široka. Mam čist premal izkušenj za pokrit jo, lahko ti pa tko okvirno predstavim, kva ugotavljajo, pri mejnih. Recimo v najzgodnejšem obdobju /tja do šestga meseca starosti/ v primeru neodzivne mame lahko otrok doživlja tako hudo stisko, da ji pobegne samo tko, da odklop zunanjost, kar se kasneje opaz tko, da je njegovo vedenje zelo podobno vedenju avtista. To je skrajni primer in glih zarad tega zmerej poudarjam, da mora bodoča mamica spucat sama s sabo, kolkr se le da, prededen se odloč za otroka. Značilno za neodzivne mamice je, da so same gor rasle ob neodzivni mamici. Če se pa hočjo odzivat na otroka tko, kt otrok rab, se morjo same spustit na njihov nivo, to pa ne morjo, ker je preboleče. Recimo, v tem istem obdobju, a ne, k otrok še nima čist razvite povezave med spominom in dogodki, se lahko zgodi, da kva pa vem, evo tkole. Če je sit, suh, mu je fajn, če je pa lačen, mu pa ni. Takrat je v stiski. Če ta stiska predolg traja, mu rata tko zajeban, da se od te stiske /ne od lakote, mokrote, ampak od čustvenega odziva zarad stiske, to je od groze, jeze, nekej tacga/ loči, jo sprojicira navzven, kt da ni del njega. Zato, da se bolš počut. In se, kar je dobr, slabo pa je, ker s tem zunanjost postaja skoz blj grozna. Kako se to kasneje pozna na vedenju, pa itak vsi vemo; k ga kej utupimo, najprej poskušamo zvalit krivdo na karkol druzga; nisam ja Zdej, zakva je to dobr vedet? Če mami to ve in to sprejema, pol se bo verjetn potrudila, da ne bo par mesecev starga otroka pustila, da se v nezavest dere, da je pol dneva poscan, ampak mu bo dala jest takrat k bo lačen, ga popestvala, ga previla, se ukvarjala z njim, ne pa, da mu bo pustila, da krepi pljuča in da čaka, da sam utihne...pa tko. K je otrok že starejši, se neodzivnost mamice ali huda ponižanja s strani mamice kažejo v otrokovem vedenju tko, da se otrok odloč, da ne rab nobenga, da je sam seb dost. Tko se brani. V odrasli dobi je dost značilno, da tak človk ni sposoben intimnega razmerja /ne mislm s tem seksa ampak globoke, trajne zveze/, da je izrazit egoist in narcisek, da ma silno grandiozno mnenje o seb /jst vse, vi nč/. Zdej, ker se vse dogaja v tem najzgodnejšem obdobju, se mi res zdi pomembno, da starši že prej probajo čimblj spoznat sebe in predelat čim več in poznat dinamiko razvoja otroka vsaj mal. Ja, ponavljam se, ampak, se bom še ponavljal, tud če sem kermu dolgocajten.

O Krhka Jst plemen ne poznam. Edini ki delajo z naravo, ki jih jaz poznam, so naši kmetje. Al so bolj povezani z naravo kot mestni, tud ne vem. Živijo od nje, ali jo pa poznajo, jo čutijo, spoštujejo bolj kot tamestni, pa nisem glih ziher. Eni ja, eni pa ne. In če pogledam, kakšni so njihovi medsebojni odnosi, sem pa ziher, da se ne razlikujejo od mestnih ljudi. Glih tko maš v kmečkih družinah lepe odnose in en kup nasilja, kt v mestnih družinah. Glih tko prihajajo ranjeni, zavrženi, pohabljeni otroci iz kmečkih družin, kot iz mestnih. Zdej, a se kdo odloč, pa nardi nekej na seb al ne, je njegova stvar. Je pa zlo pomembno dejstvo, da se večina otrokovih, kaj, lastnosti, ki mu zelo definirajo njegvo odraslo dobo, zariše v prvih treh, ajd, petih letih življenja. Če to obdobje zamudiš, kaj zamudiš, zajebeš, ker si vstopil vanj nepripravljen al pa se ti ni zdel pomembno al pa zato, ker si se slepil, da je to brez veze al pa larifari, jebiga, boš pač pol popravljal al pa tud ne. Sej ne da se ne bi dal, se da, samo, ohoho težje. A da nima človek nč za popucat? Mrbit kdo res ne, večina pa ja. Kva ti pomen sprejet sebe? A to pomen, da če pretepaš otroka, ker si tko nemočen, da nisi zmogu drugačne reakcije, da si rečeš: "jebiga, tak sem, brez veze se zdej sekirat"? Men pomen sprejet sebe bit pozoren na svoje dobre lastnosti in jih negovat, slabe pa zaznavat in ugotavljat od kod so, jih ne ponavljat in jih spreminjat v dobre. Ker se da. Če hočeš in če si upaš.

Ja, teorija je pač teorija. Kva rabš, da postane teorija tud uporabna? Zavedanje in pozornost. Če ti tri mesece star otrok joka, ti pa glih kuhaš al pa čvekaš kej silno pomembnega po telefonu, mama ti je pa vbijala v glavo, kako otrok mora jokat, ker s tem krepi pljuča, poleg tega pa ga itak ni dobr vzet v naročje, ker se bo zaradi tega razvadu, boš nardila kaj? Če ne boš mela nobenga druzga znanja o vzgoji otrok razen tega, kar te je naučila mama in babica, pol boš nardila točno tko, kot si naučena. Ampak, otrok pri tej starosti joka, ker mu nekej ni dobr. Al je lačen, al je moker, al ga kej boli, al pa ga je strah, ja, lahko ga je tud strah. Pri tej starosti je vsekakor dobr zanga, da ga potolažiš, da mu zadovoljiš njegove potrebe brez bojazni, da bo zarad tega razvajen. Ker ne bo. Če to veš, če si se to naučila in če si pozorna, se ne bo naredl, da bi v tistem trenutku nardila tko, kt si naučena, čeprav si podzavestno to želiš. Prekinla boš čvekanje, kuhanje, ne boš ga pustila, da se joka, da ga je strah, ampak boš nardila tko, kt je za otroka dobr. V tem najzgodnejšem obdobju si ti njegov ves svet, prek tebe se uči. Kako to zgleda? K on dela grimase, se smeje, čeblja, steguje roke, je zanj zlo pomemben tvoj odziv; da ponavljaš njegove kretnje, mu vrneš nasmeh, da čebljaš tko kt on... da vzpostaviš stik z njim. Tko prav teorija in ti to veš. Ampak, recimo, da si ti mela mrzlo mamo, ki ti vsega tega ni nudila takrat, k si bla ti tolk mejhna. Kva se zgodi. Da ti lahko vzpostaviš odnos z otrokom, se morš spustit na njegov nivo, v njegovo starost. Ampak ti tega ne boš zmogla. Zakaj? Ker ti to povzroča tolk hudo bolečino, da podzavest ne dovol. Podzavesten spomin na cajt, k si bla ti tolk mejhna in ti mama ni dala tistga, kar si rabla takrat, te zablokira. Tvoj odziv rata enak odzivu tvoje mame. Rataš mrzla mama. Ne, ne rataš, odreagiraš tko. Kako to preprečit? Najlažje tko, da te vzorce predelaš že prej, preden rataš mama. Če pa tega nisi nardila, pa s pozornostjo, z zavedanjem. Sicer bo tvoja podzavest hotla odreagirat enako, ampak, ker si pozorna na svoje odzive, in ker veš, da bi bil tak odziv čisto neprimeren in ker veš, kaj otrok potrebuje in kakšen naj bi bil tvoj odziv, se boš lahko zavestno odzvala tako, kot je to za otroka najbolje. Meje. Dve leti starmu otroku nimaš kej postavljat meje okol elektrike, ker tega ne razume. Vpitje, da je to ajs, da je nevarno ne razume. Tud če ga kresneš po prstih, tega ne razume tko, kt bi ti želela. On ne bo vedu, da je to nevarno zanj, pač pa da je naredu nekej, zarad česar je tok slab, tolk nevreden, da je od tebe fasal bolečino. In naslednjič mrbit tega ne bo naredu, ampak ne zato, ker je to zanj nevarno, pač pa zato, ker ga je strah, da te bo zgubu. Strah pred izgubo mame je en najblj groznih strahov, ki jih lahko doživi otrok. Če ti to veš, pol boš enostavno preprečla, da bi prišel v stik z elektriko. Meje postavljat je kr umetnost, ker morajo bit prilagojene njegovi starosti, se prav dojemanju. Otrok mora razumet, kaj meja pomen; zakaj meja in kakšne so posledice. In meje niso nekej zabetoniranega, ampak jih je treba prilagajat otrokovi zmožnosti dojemanja in odgovornega vedenja, njegovi starosti. A ne, k je otrok še mejhen, mu ne boš pustila bit tolk cajta zunej, kt pol, k je starejši. Recimo, da te je mama /oče/ vzgajala tko, da si neprestano poslušala ne ne ne. Za vsak drek. Zdej, tud če veš, da to ni dobr, da če tko delaš, da pol tist ne, ki bi moral bit NE, ne bo upoštevan, boš to vseen počela. Zakaj? Zato ker ti naučeni vzorci delujejo iz podzavesti, podzavest se pa vključi v stresnih situacijah in preglasi dobre namene. In, mislm, pravzaprav je vsaka situacija, da otroku rečeš ne, na tak al pa drgačen način stresna. In tle je spet, poleg znanja /teorije/ zelo pomembna pozornost, zavedanje. K taka situacija nastop, k bi ti najrajš rekla otroku ne, jo lahko prepoznaš, če si pozorna in namesto avtomatskega ne najprej razmisliš, a je ne potreben /a je otrok v nevarnosti, a je ne zato, ker hočeš met mir, a je ne zato, ker ne veš, kva bi...../in šele potem odreagiraš. Pa tko. Zakva je tolk pomembno poskušat predelat stare vzorce prej, preden maš otroka? Glih zato. Da jih ne prenašaš naprej. Ker podzavest je zajebana kt svina. K ona pride na vrsto, ji zavest težko sledi. Evo, še en primer. Recimo, da si bla zlo avtoritarno vzgajana, tolk avtoritarno, da si se že kt otrok zaklela, da ti boš pa drgačna. Če je to vse, kar si nardila na seb, se bo zgodl sledeče: vzgajala boš izrazito permisivno /kar je glih tko narobe/ in ne boš zmogla postavt meje. Ampak. Ziher boš prišla v situacijo, k ti bo film poču /se reče/, k bo tvoja vzgoja totalno zatajila in kva se bo naredl takrat? Takrat bo ven udarla podzavest in v dost kritični situaciji boš odreagirala točno tko, kt so tvoji starši delal s tabo. Recimo boš otroka nabutala kt norca al pa nardila kej enako psihično nasilnega. Ziher. In kva je rezulltat? Še večja škoda za otroka. Če ga vzgajaš avtoritarno, pol ve, kva bo. Če ga vzgajaš permisivno, pol ve, kva bo /ne bo nč/. Če pa delaš tko, pol pa otrok sploh ne ve. Evo Aliana, mal drobtinic. Jst mislm, da se iz njih lahko dobi en mnenje o tem, a je teorija pomembna al ni, a je pomembno bit pozoren, a je pomembno najprej celt sebe. A je dost materinski čut za dobro vzgojo.

Behi vse naj naj povsod. V šoli, v ljubezni, v vsakdanu.

Sj to je, Aliana. K to ni teorija. To je delo. Na sebi.

Ja. Ni problem, da starši svojih otrok ne bi imeli radi, da jim ne bi želeli vse naj. Problem je, kako dati svojemu otroku to ljubezen, to skrb na način, ki je za otroka najboljši. Vsak od nas to počne na način, za katerega misli, da je najboljši, na način, s kakršnim so nas vzgajali naši starši ali na način, ki je popolnoma diametralen vzgoji naših staršev, če smo prepoznali, da je bil njihov način popolnoma zgrešen. Če so starši svojo nalogo opravili dobro, jo bomo enako dobro opravili tudi mi, če pa je niso, potem bomo tudi mi delali enake napake, saj smo tako naučeni. Enako jih bomo ali ne bomo spoštovali, enako jim bomo ali ne bomo postavljali meje, enako jih bomo ali ne bomo podpirali, enako jih bomo ali ne bomo ustrahovali... ali pa bomo uporabili popolnoma nasproten način, recimo, če smo bili vzgajani izrazito avtoritarno, bomo sami uporabili izrazito permisivni pristop, s tem, da bomo v kritičnih situacijah odreagirali naučeno. Če želimo, da bomo dobri starši, starši na otroku najboljši način, se je potrebno naučiti, kakšna je dinamika razvoja otroka, se pravi, kaj otrok v določeni fazi razvoja potrebuje, na kaj in kako se odziva, in razčistiti z vzorci, ki so nam jih dali naši starši; prepoznati in negovati, kar so nam dali dobrega in prepoznati in preobraziti tisto, kar je bilo v njihovi vzgoji slabega. Starševstvo je poslanstvo, ki je najbolj kompleksno in odgovorno, na katerega nas pa ni nihče pripravil, razen staršev, ki pa so to storili tako kot so. Zato je naša odgovornost, da se nanj pripravimo. Zanašanje zgolj na materinski in očetovski čut je premalo /ker le ta deluje po privzgojenih in mnogo manj po prirojenih vzorcih/, da bi otroku nudili to, kar potrebuje.

O Mayita A lahko tole mal razložiš?

Enkrat, k sem se smilu sam seb, se je nasprot pripeljal en tipo v invalidskem vozičku. Mal je rosil, klinjo si je pa nekej prepeval in me ves nasmejan in moker pozdravil. Prou sram me je ratal. Včasih je dobr, da tud mal dol pogledaš, ne samo gor.

Še dvakrat grem spat, pa bo plača - pol pa še trikrat, pa je ne bo več!

Dons sem si fest na debel namazal majonezo na bel kruh. Njami

Tinka, vse najboljše za tvoj peti rojstni dan. Hm, za Rebelde si še mal premlada, za Kena tud, kva nej? Aha, evo, Barbika zate.

Kera lula

Aha, ja, če so veja krščanske vere, pol so tud kristjani, al ja?

Aja. Ja, zdej mi je pa jasn, zakaj mam dostkrat občutek, da k en reče, ti si pa kristjan, katolik /sj ne vem, kakšna je razlika/, musliman, komunist, krišnevc, da se tko sliš, kt bi reku, ti si pa prasec, svina, bebec, ovca, tele, srotk, gnoj...pa tko. Sem se dostkrat vprašal, jebenti, jst se mam za kristjana in komunista, a sem pol res tak drek od človeka? In sem zmerej ugotovu da ne. Da verjamem in izkušam, da je nekej, kar ne znam razložit in umestit v moje poznavanje fizike, materialnega in nematerialnega in to imenujem Bog, Jezus, Sveti duh, Angeli..., da se trudim bit pošten do sebe in drugih, razumet sebe in druge, da se trudim bit sočuten do sebe in do drugih, da se trudim sprejemat sebe in druge take kt so, da se trudim bit odgovoren, da se trudim ne delat drugim, kar nočem da drugi delajo men, da se trudim bit spoštljiv do sebe in drugih, da se trudim bit ljubeč do sebe in drugih...pa tko. Sem mislu, da to pomen, da si komunist in kristjan /če bi dal nerazložlivemu ime Alah, pol musliman, če Krišna, pol krišnevc, če.../, ampak, zgleda, da sem narobe mislu.

Porny, vse tanartabolš.

Kaj naj bi pa pomenilo biti kristjan al pa pravoverni kristjan in kako naj bi to zgledal in kako naj bi se to vidl na zunej?

Oddajnik-sprejemnik, tko kt vsaka brezžična povezava. Če kablovje že maš potegnjeno, pol je brezžična povezava nepotrebna.

Tonks, a sem te prav razumel? Maš punčko, njen fotr je ne jebe, ti je tud ne misliš vzgajat, ker se bo itak sama. Ja? U, tole bo pa še pestro.

Nataly vse naj naj.