butl

Še drug kovanec. Ko slišim sinov smeh, kot da bi orehe stresal in vidim njegov nasmejani, sproščeni obraz, se tiho umaknem, da ga ne bi zmotil in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, za službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je nesmrtnost, večnost...sam po sebi. Ko slišim in vidim njegov jok, bolečino, umrem. A stojim ob njem, kot stena, trden, neupogljiv in me prou en mal boli kurac takrat za vse ostalo, mislm, službo, nesmrtnost, spomin. Ker tak trenutek je smrt...sam po sebi. Imam še enega sina in ženo in doživljanje večnosti in smrti ob njiju je enako.

Sem se odloču, da bom dons skoraj vegetarjanc: sadje in ribe, eee, mislm, morski sadeži in svinjska ribica. Njami

Oda starosti, eee...al ja? /iz enga druzga foruma/ SKLEROZNA POPEVKA Vsaki početak već je i kraj tri koraka naprej, štiri nazaj. A kad odrasteš utvaraš si tad kak navek buš ostal spameten i mlad. Kad jenega dana, o kakve li bruke postale jesu prekratke ti ruke. Ak hočeš čitat oči ti fale i furtam po hiži iščeš očale. Tak fino polahko, počne skleroza najpre v zubima paradentoza. Pak onda uz muke i tešku vezu od socijalnog dobiš protezu. Na glavi polahko kosa otpada, Al' zato rasteju ti brki i brada. Na kraju nekaj zaštopa ti vuha niš nikog ne razmeš, čistam si gluha. Celi dan iščeš kuda kaj deneš, jer vse pozabiš čim se okreneš. Ni noge te više ne nose kak predi, pomažeš si z ščapom, al kaj to vredi. V kolenu škripi kak da je hrđa, a kičma ti bude se trđa i trđa. Ruke ti drhčeju, noge ti otiču pak stokrat povedaš istu priču. V križima išijas, v kuku artritis, v črevima sračka, veliju kolitis. Pljuča ti sviraju kakti trumbete trbuh ti raste kak da nosiš dete. Koža ti gruba kak šmirgl-papir, po licu bore kak da si vampir. Kaj seksa se tiče, i tu smo slabi vu tih se letih to opče ne rabi, nigdo za tebom se nebu okrenul, a gdo se okrene, bormeš je skrenul. Škodi ti slano, nemreš jest masno, si te špotaju ak prdneš glasno. I zato su zmislili te staračke hiže, da mladima starost tlaka ne diže.

Glih dobil v razmislek po mejlu tale biserček: Se zavedate, da če bi jutri umrli, bi podjetje, za katerega delamo, z lahkoto našlo zamenjavo v nekaj dneh? Vendar družina, ki bi ostala, bi izgubo občutila vse življenje. In kljub temu, da se tega zavedamo, še vedno posvečamo več časa podjetju, kot lastni družini, kar ni ravno pametno vlaganje, kajne? In kaj se skriva za tem? Ali veste, kaj pomeni beseda FAMILY? F - father A - and M - mother I - I (aj) L - love Y - you.

Definitivno res, iz izkušenj. K se jst pršuta inu sira napapam in terana napupam, sem miroljuben kt bubica. Samo smrčim pa mal blj pol.

Todika, da bi bla še naprej taka fest lula.

Kva ste luštni piknikarji. Take prijetne energije sevajo s fotk.

No, jst jokam ne, tud pomoči ne ponujam sploh, govorim o tistih, ki pridejo in prosijo za pomoč, k pa povem, da je treba delat, pa pizdijo, da nimam pojma, pa k je še slabš pol, pa spet pridejo, pa jamrajo, pa k povem isto, spet pizdijo, pa tko. Zastonj. Ma ni zastonj. K vidm pol kterga, k začne delat na seb, na odnosu, je vse poplačan.

Eh, E.C., maš prav ja, mene asociira. A veš da bi včasih kakega fotra najrajš premlatu kt vola, pa kakšno mamo glih tko. Včasih se počutim kt papiga, ki ponavlja in ponavlja in ponavlja in tko v nedogled. Pol se pa zgodi, da kdo spregleda, pa začne delat. In odtehta ves trud in vem da je upanje in vem da je vredno.

Jah, ne morem bit tiho. Vse to je lepo in prav in strinjam se s tem, da je vsak sam odgovoren za svoje izbire in ja, nikogar ne moreš prisiliti v spremembe, seveda. Ampak tale amen, E.C., je tako ozek in ti, ki se ukvarjaš s pomočjo drugim, imaš še večjo odgovornost, da se te ozkosti zavedaš in jo presegaš vsakič, ko je pred teboj pomoči potreben. V čem je ozkost tvojega "amen"? Ker asociira na nepomembnost ravnanja drugih pri doseganju sprememb izbire, ajd, otroka. Kot bi staršem svetoval "ni pomembno, kaj vi počnete, otrok se bo sam odločil". Pa je pomembno, zelo pomembno je. Ravnanje staršev omogoča otroku lažje odločanje. Omogoča mu večji maneverski prostor, več izbir. Pomembno je, če otroku, ki je v stiski, v dilemi, starši s svojim ravnanjem kažejo, da ga razumejo, da ga spoštujejo, da ga cenijo, da ga imajo radi, da ga sprejemajo, ker se bo lažje odločil. Če mu s svojim ravnanjem nudijo topel dom, toplo gnezdo, ki mu ga prej niso, se bo lažje odločil zanj. Nekdo je napisal, kje pa so bili starši prej. Ja, prej so delali tako kot so znali ali zmogli. Ko ugotovijo, da so delali narobe, so začeli delati drugače. Nikoli ni prepozno za spremembe. In če se spremenijo, če začnejo delovati drugače, boljše, imajo mnogo večje možnosti, da se otrok spremeni, da začne izbirati drugačna vedenja, kot če bi delovali po starem. In reči staršem "Ni šans, dokler si fant sam ne pomaga", je ozkost, ki si je kot terapevt ne bi smel privoščiti, ker staršem enostavno odvzameš odgovornost in možnost, da storijo vse, kar je v njihovi moči. Jebenti, mal sem žalosten. butl

Hojla Ujetnik Zdej, jst se na nihilizem ne spoznam sploh nč, ampak, če naj bi ta pojem pomenil, kva že, /sam mal, da pogledam v SSKJ/ nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote, potem si ga ti zreduciral na ene par stvari samo, rajtam da na tiste, ki odgovarjajo teb ta trenutek. A ne, v vzrok in posledico verjameš, ena prajuhica ti bi znala bit blizu, Bog pa ne, prav in dobro tud ne, pa tko. Jst mislm, da vsakemu od nas kaka norma ne odgovarja glih in jo odklanjamo, torej smo vsi nihilisti pol. Fajn, pa prou tud. Zdej, a je ta nazor dober al ni, je pa verjetno odvisno od tega, zakaj odklanjam, zanikam nekaj ustaljenega in ali splošno priznanega. Če je razlog v tem, da iz izkušenj, spoznanj, znanj... vem, da je norma, prepričanje, vrednota napačna, škodljiva, neprimerna, pomanjkljiva..obenem pa vem /al pa ne vem/ s čim in kako bi jo nadomestil, pol je v redu. Zdej, če pa se grem nihilista zato ker ne razumem, ne poznam, nimam izkušenj, ker je glih in bit proti vsemu, pa ni dobr. Je pa tko, dokler odklanjaš, zanikaš, ne spoštuješ, vrednote, norme, dogme, ki se tičejo le tebe, je to čist tvoja stvar, me sploh ne briga a imaš al nimaš argumentov za svoje početje. Če boš pa zanikal, odklanjal in ne spoštoval moj prostor, se pa pripravi na posledice. Lep dan ti želim, Ujetnik. butl

Ti še nisi starš, a ne.

Hojla vsem Najprej hvala za odgovore. Moram se opravičiti, ker prej nisem povedal vsega. Namreč, ta zgodba že ima epilog. Pravzaprav, se dogaja. Fant se ne drogira več, pred pol leta je prenehal kaditi, hodi v službo, ima plane in vizije, pogled na življenje in prihodnost je drugačen, optimističen, komunikacija med njim in mamo se je bistveno popravila...pa tko. Kako se je to zgodilo? Kot je povedala Lia /se vidi, da je mama/, s pomočjo molitve in čudeža. Ta čudež je pa čudovito opisal Matjaž Bogdan. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje sina, zaupanje vase in v božjo pomoč ter neskončna potrpežljivost. To zmore le mama, no ja, in oče. Zato, E.C., nikoli ne reci mami, da ne more storiti ničesar več. Ardent, starš ostane starš vedno. Hvala

Vojko, vse naj in še veliko tako jasnega vpogleda skozi devetzvezdni ki.

Hojla Ardent A ti to sprašuješ mene, al Odiuma P. al sebe? Če se nedorečenost nanaša na dialoge med mano in Odiumom P. se pa strinjam. Za kako leto dialogov manjka /ker so hekerji razjebal bazo/ in v njih je bilo, mislm, že kej.

Hojla spet vsem Vidm, da obvladate tole temo u nulo, do razsvetljenja, zdej bi vas pa lepo prosu, da mi pomagate, kako vsa ta spoznanja in znanja spraviti v konkretno življenje. Zakaj sploh gre? Recimo, a ne, hipotetično, pravzaprav, ni hipotetično ampak zaokroženo v en primer /ker so si primeri dokaj podobni z različnimi niansami, sem izbral ne najbolj tipičnega/. Kaj že? Aja. Pride mama 21 letnega otroka, ki se drogira, po pomoč. Po nasvet. Otrokov oče je storil samomor , ko je bilo otroku enajst let. Zaradi ljubosumja že od začetka zakona. Zaradi silno nizke samopodobe. Zaradi problemov v komunikaciji z okoljem. Zaradi problemov v službi. Rajtam. Lahko pa iz nekega drugega vzroka, ki ga otrokova mama ne pozna. Toliko o očetu, mislm, za informacijo a ne. Otrokova mati je vzgajala svojega sina zelo nedosledno. Tudi zaradi moževega samomora. Kaj mislim z nedoslednostjo? Permisivnost z izbruhi, ko ni zmogla več. Zavijala ga je v vato, ko pa ni šlo po njenih pričakovanjih, ga je v izbruhih nemoči obtoževala, da je nehvaležneš, len, zguba, da bo šla, da bo že videl, da ni nič vreden, da trpi zaradi njega...pa tko. Ko se je spraznila, ko je napetost popustila, se mu je odkupovala z darili, še večjo popustljivostjo, do naslednjega izbruha. In tako naprej. Pogovarjala se nista, mislm, ona je govorila, se drla, jokala, prosila, postavljala meje, ker je mama, ker je ona tako rekla. Ni ga poslušala, mislm, ni imela pojma, kaj on občuti, kakšne so njegove stiske, če je že kaj povedal, ga je zabila z, ma dej, sej ni tako hudo, kaj jamraš...pa tko. Toliko o mami zaenkrat. Otrok se je zapiral vase, v sobo, za računalnik. V šoli je začel popuščati. Začel je ponočevati, bil vse manj doma. Pri njegovih 16 letih. Pri njegovih 18 letih je ugotovila, da se drogira. Marihuana, alkohol, cigarete. Srednjo šolo je opravil uspešno, na faksu je oplaknil že v prvem letu. Sedaj ne hodi ne v šolo, ne v službo. Doma spi čez dan, zvečer gre ven, enkrat ponoči pride domov, verjetno zakajen. Toliko o otroku zaenkrat. Nazaj k mami in otroku. Ko je zvedela za drogo, se ji je sesul svet. Po prvem šoku mu je drogo prepovedala. Brezuspešno. Prepovedala mu je izhode zvečer. Brezuspešno, domov je začel hoditi zjutraj. Iskala je pomoč v centru za pomoč odvisnikom. Želeli so, naj pride k njim skupaj s sinom /po samostojnih obiskih in pogovorih, pa tko/. Ni hotel. Grozila mu je, da ga bo vrgla na cesto. Grozil je s samomorom. Ni ga vrgla na cesto. Komunikacija med njima je bila praktično prekinjena. Nazaj k mami. Začela je iskati znanje, razumevanje, ključe, pomoč, razodetja, spoznanja...na razne načine. In jih je našla, dojela in jih živi. No sedaj pa še vprašanja? Kako priti do sina? Kako vzpostaviti komunikacijo? Kako mu pomagati? Kako ga odvrniti od droge? Kako se prebiti skozi silno zidovje njegovih bolečin, travm, do njegovega srca? Kako vzpostaviti odnos z njim, mislm, topel, zaupljiv, spoštljiv, ljubeč? Kako otroka spremeniti iz trpečega, razbolenega, ranjenega, brez samopodobe, brez vizije, brez načrtov v samostojnega, zadovoljnega, samozavestnega, zdravega človeka? Ja, spremeniti, ker sam ne zna, ne zmore, ne poskuša izstopiti iz poti v pogubo. Se vam iskreno zahvaljujem za nasvete že vnaprej, ker vem, da bojo življenski, realni in da jih bo obilo. Hvala. butl

Hojla Lemurian A lahko poveš, kaj je zate um, pa ego? Hvala

Zelo dobr je napisala.

O Lemurian, a ni lep dan, a ne da ja. Sprašuješ, kateri del tebe je to pisal. Zdej, jst ne vem kteri del tebe, bere se mi pa tko, kt da je ta del mal kaotičen in dobil sem asociacijo na koktail. Sej veš, vzameš šejker, daš razne sestavine not in šejkaš. In dobiš kaj? Odvisno od sestavin a ne, samo totalno zmešano. Tkole se je dost težko pogovarjat. Kaj če bi se ti poskusu ozemljit, da bi bla samo glava v luftu, noge pa trdno na zemlji in da bi začel z eno sestavino najprej. Jo potegnu ven iz šejkerja, jo opisal, orisal, predstavil svoje vtise o njej, izkušnje, opažanja, pa tko. Pa, mislm, lepo počas, z andohtjo kt pravjo, ker se ne mudi rajtam. Za druge ne vem, ampak jst bi se lažje pogovarjal na tak način. Kaj meniš? Lepo se imej

Hojla Mayan Zdej, E.C. ti je že odgovoril in se strinjam z njim, jst bi pa dodal še moj pogled na tvoje dileme. Vsekakor je fajn, pravzaprav jst temu rečem sočutje, dat mu pravico do svojih projekcij, ker jo ima, ne glede na moje strinjanje al nestrinjanje. A vlagat energijo v dokazovanje v njegovo zmotnost al ne, je pak moja stvar. Če sem ziher v svoj prav, če mi je oseba blizu, pol mu vsekakor povem svoj pogled. Kaj bo on storil s povedanim, je pa njegova stvar. Sprejemanje je kr zajebana stvar, že sprejemanje enga čist neznanca tacga kt je. Bližji kt ti je, težje je. Najbližji sem si pa sam. Pravzaprav, eee, sprejemanje je najblj zagovedno zajebana stvar v lajfu. Daleč najtežja naloga. Jebenti. :xx!: Ampak edina stvar, k osvobaja. Tko jst to doživljam, mislm, k sem že ziher vase, kako obvladam, dobim tako lekcijo iz sprejemanja, da me je sram in ves moj napuh me zapusti, ker sem premajhen zanj.

Sem vedu, da bova prišla do konsenza, E.C. Edino v tem počrnjenem delu bi jst zamenjal izraz bolečina z izrazom dogodek recimo, bi blo mrbit blj prou, ker bolečina ni enaka a ne, za enega je velika, je huda travma, drugi je sploh ne zazna ob dogodku, ampak je zanj le zanimivost, tretjemu pak izziv. In vsi doživljajo isti dogodek, ne bolečine. Vsekakor se pa strinjam, da je zaznava okolja odvisna od nas, pravzaprav, kot pravita unis in kuvrtat, je okolje odvisno od nas. Mej se fest. Zelo lepo, Sebastjan Zaupati moraš tudi sebi, to je najpomembneje.

O E.C. A okolje praviš? Zame so okolje ljudje z vsemi interakcijami z njimi /tem primeru/ in v danem trenutku nekaj absolutno relnega in fiksnega in čist nč abstraktnega. Če me nekdo na gobec, me le ta boli zelo konkretno in realno. Če me nekdo žokne v rano, me boli zelo konkretno in realno. Če mi nekdo jebe mater in me opsuje kot kretena, ki nima pojma al karkol že, me osupne, zaboli, razjezi ali razžalosti zelo konkretno in realno. Pa tko. V tistem konkretnem trenutku. Kako se bom odzval, je odvisno od mene. Kaj to pomeni? Od mojega znanja, od mojih izkušenj, od moje narave. No, zdej pa poglejva, kaj to pomeni. Za če-je je jasno a ne, al ja? Če ne bi bilo teh treh če-jev, mislm, a bi se spuščal vase, v odkrivanje sebe, v svojo kao rast? Ne bi. Le zakaj? Živel bi mirno, v harmoniji, brez špeglov a ne. Se pravi, ti če-ji, ki so kaj, ja, okolje a ne, so tisti, ki me brcajo vase /spet je pa od mene odvisno, kako se bom odločil/. Kaj pa moje znanje, izkušnje, narava /ajd, reciva nekaj karmičnega a ne, zarad razumevanja/, je vse to odvisno le od mene ali ima okolje kaj pri tem? Ima a ne, ker če bi ne bilo knjig, učiteljev, situacij, dolgov, pol tud ne bi imel možnost si pridobit znanja, izkušenj, narave /a je bolš karme?/, pa če sem še tko učljiv, senzibilen, trd. Kaj se me je dotaknilo ob tvojem pisanju? Vrstni red in nepomembnost okolja, zato tudi brezveznost ukvarjanja z njim, kot si zapisal. Ker proces je istočasen in okolje je za osebno rast pomembno. To nima veze z željo po spreminjanju okolja /prelaganje odgovornosti za svoje reve in radosti na druge a ne in opravičevanje svojih izbir z ravnanjem drugih, češ, on je kriv, da sem se tako odzval, če bi se on spremenil, pol bi blo vse v redu, pol bi se mel fino al pa slabo/. Ja, da je ukvarjanje z drugimi lahko beg pred seboj se pa strinjam, a tudi ukvarjanje samo s seboj je lahko beg pred seboj. butl

O Unis Fajn napisan, če bi se jst kej spoznal na to. Bi reku, da nastavljanje lica je res odgovornost nastavljača. Sam se je odloču za to. Lahko bi se tud drgač odloču. Lahko bi tistega dripca na gobec al pa poklical kakega močnega frenda, da bi ga on. Al pa kej druzga. Zdej, kaj je blj prou a ne, mislm, blj, kaj že, duhovno ? Odvisn. Tvoj odziv je tvoja stvar. Pa tvoj prostor je tud tvoja stvar. Pa posledice tvoje izbire so tud tvoja stvar. Zdej, če si se odloču brant svoj prostor in če si ocenu, da si močnejši, pa si se zajebal v oceni, pol bo šljiva na tvojem uču bera. Če se nisi zajebal v oceni, bo šljiva na uču bera drugega a ne. Lahko pa kej druzga, tud rdeča lička. Če si se pa odloču, da svoj prostor ne boš branil, jah boš pa tepih, mislm, za čevlje pucat, od drugih. Jst svoj prostor branim, pa tud če z umikom /kadar sem prešvoh/. butl

Ojla E.C. Zdej, jst sem samo en butl in se na spreminjanje pa to ne spoznam glih, če bi pa izhajal iz sebe in tisto malo izkušenj, ki jih imam, bi se strinjal s teboj in se ne bi strinjal. Tisti prvi članek sem že enkrat komentiral, tko da ga ne bom še enkrat. Se strinjam, da človek lahko spreminja le sebe, da so drugi taki kt so, kar pa pravzaprav ni glih res, ker ko se jst spreminjam, se spreminjajo tud drugi, se prav, da vplivam tud na njih a ne /al pa ne, kar pa ni več moja stvar/. Vsaj jst sem tko opazil. Se strinjam, da je fajn delovat od znotraj navzven, kar pa pravzaprav spet ni glih res, ker z delovanjem navzven delujem navznoter a ne. Kaj hočem rečt. Ne obstaja vrstni red, ampak se deluje istočasno, na vseh frontah, le intenzivnost je enkrat usmerjena v eno, enkrat pa v dugo stran, pa tko in zanemart kterokol komponento ni dobr, ker vpliva na ostale. Se prav, brigat se sam zase in bit neobčutljiv in ignorantski do delovanja v okolju, ti preprečuje delovat na seb. In delovat samo v okolju in zanemarjat delo na seb, pomen delovat v okolju za en kurc. Vsaj jst sem tko opazil. Ali zunanji faktorji /izobrazba, knjige, odnosi/ vplivajo na kvaliteto mojega življenja in življenja družbe? Vsekakor. Bit slep, gluh, neveden ni glih neki porok za kakršnokoli delovanje a ne. Če bi ne vedel, da se da drugače, če bi ne poznal zakonitosti procesov, pol ne bi deloval v smeri spreminjanja a ne. Vsaj jst sem tko opazil. Jst sem odgovoren za svoje odzive na okolje, ki je kakršno je, je res, se strinjam, a prav okolje je tisto, ki mi omogoča delovanje, torej je pomembno /če bi ne bilo, bi dal bog vsakemu svoj planet, pa ga ni/ in ga ignorirat ni pametno, ker s tem omejujem sebe. Tle mi je še nekaj zanimivo, kar sem že kr nekejkrat prebral tud na tem forumu in sicer, mislm, sprejemanje sebe skoz sprejemanje drugih in pol, k v tem procesu kao napreduješ, ti je za okolje skoz blj vseeno. To zihr ni tko, če pa je, pol ne gre za isti proces ampak spet za eno tlačenje nekam. Ker, blj ko spoznavaš sebe, manj ti je vseeno za druge, kar pa ne pomen, da zdej jokaš ob bolečini drugega, ampak se je zavedaš in jo okolju priznavaš, ker je tud tvoja..zdej al pa nekoč. Ker ko sprejemaš sebe skoz druge, ugotavljaš, da je okolje enako...ne boljše, ne slabše...zato je čutenje močnejše in niti slučajno ne ignoranca ali hlad. Vsaj jst sem tko opazil. butl