butl

Tko, delovni teden je mimo /skor...še eno uro/, pol pa do nedelje v Strunjan baterije filat. Naaajs.

Ja, mislm, čas ti da čas, da kej nardiš. Karkol. Da daš skoz proces jeze, žalosti, da razmišljaš, se učiš, ugotavljaš, pa tko. Če češ. Eni pravjo, ma ne se sekirat, sej bo bolš, čez en let se boš smejal temu al pa kej tacga. Se boš, če boš kej naredu v tem času za ta smeh. Če ne boš, se ne boš smejal. Eni gojijo zamero do smrti, depresirajo do smrti, eni pa ne. Odvisn od tega, kaj v tem času nardijo. Samo od sebe se pak ne pozdravi. A ne govoriva isto?

A se ti zdi, da sem jst kej drgač napisal?

Hojla Ksenia Ja gotov da noben ne pričakuje od tebe, da če bi kdo prizadel tvojo malo, da bi se ti smejala in rekla tistemu, ki bi ji to storil, da ga imaš rada. Celo nasprotno. Če bi to storila, bi storila sebi in mali in tistemu pravo sprdačino. In to nima blage veze z brezpogojnim sprejemanjem /kar dejansko je drugo ime za brezpogojno ljubezen, res/ ampak s skrajno in sila nevarno obliko zatiranja čustev. In če bi to res naredila, bi te ta zatrta čustva tik tak požrla v bolezen ali še kaj hujšega. Je čas za čustva in je čas za, kaj že, ajd, glavo. In tko kt ne morš kruha spečt /če to že kdaj delaš a ne/, ne da bi zamesila testo, ga pustila vzhajat, tako moraš it skozi celoten proces, preden pride na vrsto odpuščanje, če že pride a ne. In v procesu odpuščanja je čas za jezo, za sovraštvo, za žalost, in čas za razmišljanje, za vprašanja, za prevetritev, za ugotavljanje, za učenje, za razumevanje in na koncu za odpuščanje. In ja, vse dele tega procesa je treba doživeti in preživeti, potem pa se mogoče da. Tebi in mali vse naj. butl Pravijo da čas celi rane. Ma kaki. Čas ti da samo čas.

Hvala

A lahko mal razložiš, mislm, okol tega prehoda in kaj je odsotnost vsega in če ni nč, pol rajtam tud ljubezni ne in ja, kako to zgleda, ta odsotnost vsega. lep pozdrav, Kuvrtat

Lahko

Hojla Mutti Kako se pa to nardi, mislm, da maš vse rad, tud sovražnike? A se to tko reče, mislm, k pride sovražnik k teb al mrbit ti k njemu, pol mu pa rečeš "pošuš ti, sovražnik, jst te mam rad"? A je to to? Lep dan tud teb butl

Hehe Zadnjič enkrat sem šel iz službe in še mudilo se mi je, ko sta me v tauscani gasi /Tavčarjeva ulica/ ustavila dva mormona. Sem jima že na začetku razložil, da se mi mudi in........ tko, ene pol ure kasneje smo vsi trije peli eno molitev, fest na glas, folk je imel izbuljene oke, jaz pa en tak prijeten občutek, topel in mormonovo knjigo v roki, ko smo se razšli. Kar odštekano. In, ja, nisem zamudil ničesar. Potem. Enkrat drugič sta me na vhodu v blok ustavili dve jehovi deklici /meni se je pa spet mudilo/ in me lepo vljudno vprašali če me lahko zmotita za trenutek in me povprašali, kaj si mislim o nekem citatu iz njihove brošure. Naslonil sem se na zid, spustil glas za eno oktavo, ga stišal na pol metra slišnosti in začel monolog. Po ene pol ure spet sta se mi zahvalili za moj čas in da me je lepo poslušati in da je moje mnenje zelo zanimivo in iz prijetnega zornega kota in da se jima pa res mudi, ker imata še silno pomembne opravke ta dan. In, ja, nisem zamudil ničesar. Potem. butl

Blaž lep pozdrav in dobrodošel A lahko kaj več napišeš o tem? Koliko si star, kdaj so se začele motnje manifestirati, kako se manifestirajo? Kako se počutiš doma v družini? Kako se razumeš s starši? Za začetek. Lepo se imej butl Aja, na tej strani lahko marsikaj zveš o svojih motnjah in poiščeš nasvet. Iztok je moj prijatelj in dober psihiater, hja, ampak zna ti predpisat zdravila. Jaz nisem kompetenten, da bi sodil ali jih vedno upravičeno predpiše. Včasih brez zdravil ne gre, vsaj na začetku menda. www.psihiater-leser.com

Fino Kuvrtat

Sin je dal svoj avto kleparju v popravilo za en teden, naslednji dan je šel pa z eno znanko plezat in ji tam med pogovorom omenil, da bo brez avta cel teden. Punca mu je sama ponudila svoj avto za ta čas, ker da ga ne rabi, ker gre lahko peš na šiht. Tko se sin vozi zdej z njenim avtom, jutri bo pa menda njegov že popravljen.

Odvisno od namena, pa od vrste tud. Če meditiraš zato, da se sprostiš, da spucaš napetost, potem si lahko fit za delo na sebi al pa zadovoljen s stanjem, ki si ga dosegel. Če si fit in delaš na seb, pol skoz manj rabiš se spravljat v to stanje. Če si pa zadovoljen s pomiritvijo, ki jo skoz meditacijo dosežeš, pol rabiš tega le več. Je Lia lepo povedala, da se ljudje bojimo sprememb in vztrajamo v čudnih odnosih in stanjih skor da nerazumno. Poglej trpinčene ženske. Ene raj umrejo, kt da bi zapustile svojga tipa, ne glede na to, da so zanj manj kt predpražnik. A ne. Je rekla Cookie, da meditira cel dan, da je živetje življenja meditacija. Ja je. Kva pa to pomen? Da si pozoren, zbran, da maš odprte oči in ušesa. Da zaznavaš sebe in okolico. Da si tle ta trenutek. Da se vprašaš zakaj, od kod, čemu. In da poiščeš in tud najdeš. To je ta meditacija. Jst nimam nč proti kterikoli obliki praznjenja napetosti. Gotov da vsak to rab a ne, že zato, da maš jasno glavo, da sploh lahko karkol počneš. Samo če pri tem ostaneš, pol morš to skoz delat, skoz morš nekej pucat, sproščat napetost. Skoz se daješ s posledicami, vzroka se pa ne pritakneš. Sej se da tko, gotov da ja, ampak men je to premal in sem opazu, da če druzga ne, velik več cajta mi ostane...zase, za družino, hobije, karkol /da ne bom zdej reku za ljubezen, ker to se tko al tko občut v vseh odnosih/. V glavnem, meditacija ne sme bit beg od, kva, problemov?, odnosov?, sebe?, življenja?, ker pol boš skoz bežal. butl

Ja, to je prava meditacija. Zdej k meditiraš skoz, se vpraš, zakaj se ti je zdel, da bi te lahko zastopu kt pičko, ki misl, da je kej več vredna... Ker to je tvoj problem, ne moj. Moj bi bil, če bi te tko zastopu.

A ti si moj post razumela kt, da se je treba sprijaznit, da je kt je? Glih kontra, Lia. Samo ti si tist, k lahko kej nardi...pr seb. Ti si tist, k bo al cel življenje objokoval smrt svojega otroka in za to krivil kterga kol, sebe, druge, Boga, cel svet al pa naredu kej druzga. Ker dejstvo je, Lia, karkol nardiš, otroka ne boš več oživela. Lahko ubiješ še sebe, lahko se živa požreš, lahko sovražiš, lahko pa živiš dalje. To je tist, kar lahko narediš in delaš ti. Dejstva, da je otrok mrtev, tega dejstva pa ne moreš spremeniti. Se s tem sprijazniš, se s tem ne sprijazniš, je tvoja stvar, na to dejstvo tvoja izbira ravnanja ne vpliva. Tko je. Ali bi z drugačnim ravnanjem prej lahko preprečila smrt otroka, izgubo moža, revščino, bolezen, je druga stvar, ki je v tem trenutku, v tem stanju nepomembna, ker zdej je tko kt je. Lahko ti je v poduk za naprej, da spremeniš svoje ravnanje, da se ne bi ponovil a ne, ampak na obstoječe stanje pa nima vpliva. Odgovornost za svoje življenje ne pomen, da spreminjaš druge, pomen, da spreminjaš svoje odzive nanje. A se bojo s tvojo spremembo tud drugi spremenil /ljudje, situacije, okolica/, je njihova stvar, ne tvoja. butl

A kva sem hotu rečt? Lej, vsak bi bil rad srečen a ne. Kva to pomen? Bil bi rad ljubljen /od sebe in od drugih/, zadovoljen sam s seboj, s svojim življenjem, rad bi se mel lepo. Nekej tacga rajtam a ne. Pa ni. In je napet, pa slabe volje, pa siten, pa kej mu gre na jetra, pa kdo se mu zdi zajeban, grozen, pa kdo ga prizadane kdaj al pa večkrat, pa žalosten je, pa boli ga, pa razbolen je, pa jezen, pa sovraži, pa depresira, pa tko a ne. In pol gre meditirat, laufat, se ga zadane, vpije, razbija. In pomaga. Ful pomaga. K naredi karkol od tega al pa več tega, je sproščen, prazen, pomirjen, evo ljubeč tud, prijazen, svet vid v lepših barvah, problemi se mu zdijo lažji, manjši, pa tko a ne. Ampak vse tiste jebe, zarad katerih je v stresu, živčen, jezen, žalosten, prizadet, ga boli...vse tiste jebe še kr so. In pol mora jutr, pojutrišnjem al pa že dons zvečer spet meditirat, laufat, se ga zadet, vpit razbijat. Da je spet skuliran, da je svet lepši, on pa boljši. Ja, to je način, kako preživet. Če maš cajt, če se ti da. Je pa še en način. Ugotovit, mislm, pa zakva so te jebe zame jebe. Zakva sem žalosten, zakva me boli, zakva popizdim, zakva sem nestrpen. Kva je to v men? Kva se mi je kdaj zgodilo, da tko odreagiram? Zakaj ne odreagiram drgač? In pobrskat za vzroki vsake od teh jeb, vsako to jebico poiskat v seb in jo predelat. K ko to enkrat /stokrat/ narediš, pol ta jebica ni več jebica zate, a veš. Pol te ne boli, ne jezi, ne živcira več. Z vsako tako predelano jebico zapiraš pipco. Skoz manj je stvari, k te bolijo, jezijo, bremenijo in skoz blj si srečen in tist kar to že pomen in skoz manj potrebe imaš se kulirat skoz meditiranje, zadevanje, laufanje, vpitje, razbijanje. Skoz večji mir je v teb in harmonija in ajd, ljubezen, pa tko. In to je tist taprav stanje, kva je že reku Numnum, praznine, zboganosti s seboj in svetom. Trajen. Skoz meditacijo samo /če ti glih rata/ uzreš eno slikco stanja, v katerega bi lahko enkrat pršu, k bo pipca zaprta čist. Kt bi gledal film na platnu. Vidš kva se da, ampak ti v tem filmu nisi, si samo gledalec. To ti da meditacija. Če bi bil pa rad akter v svojem filmu, morš se pa lotit pipce. Zakva so meditacije in ostale tehnike sproščanja tko popularne? Ja, enostavne so a ne. Nč ni treba delat. Pa fajn se da služt z njimi. Ker stranke se skoz vračajo. Če ne k enmu, pa k drugmu. A sem bil dost nazoren? butl

najlepši dan danes vam želim deklice

Sem moral nakopirat še tisti del od Numnuma, ke rmi je pomemben. Cookie, sem pričakoval en tak odgovor ja. Bi pa še nekej vprašal, sej veš, kdor ne vpraša, kruha strada al nekej tacga al pak ne ve a ne da ja. Mislm, zdej, a ne, se prav da morš tole mentalno higieno delat kr, kva pa vem, vsak dan a ne, da si pol lahko tko skuliran pa vse ljubeč pa tko. Kar men kuj asociira na eno stvar, mislm, če ne prazniš vode ven iz soda, dotok je pa stalen, pol se bo začel enkrat zlivat čez rob a ne. In me tale padanje v praznino spominja na škaf, lonček, lavor al pa kej podobnega. In morš to skoz počet. Je kt en praznenje bufferja, en ventil, ja? Kva pa, če bi zaprl pipco, uno, k dovaja vodo v sod? Pol ne bi rabu ne škafa, ne lavorja, ne lončka rajtam? Pa še cajta bi mel velik več, mislm, eee, za ljubezen. Kva pa ti meniš? butl

Dobr, jst se na to ne spoznam, me pa zanima Numnum, kako ti to pomaga, mislm, sej veš, v vsakdanjem utripu življenja a ne. K te bašejo roki pri dokončanju projekta v službi recimo, al pa k je otrok poškodovan, pa ga morš peljat k zdravniku, al pa k se odpravljaš kam in se kej nepredvidenega zgodi, pa tko. butl

Hojla Arthur Šport je zagotovo zelo dobra metoda, da se naučiš discipline, vztrajnosti, potrpežljivosti, premikanja meja a ne. Je tudi zelo dobra metoda sproščanja, sploh tek. Ali pomaga k osebni rasti, je pa precej odvisno od tega, zakaj sploh športaš a ne. Ako si se odločil za tek na dolge proge, da bi ubežal vsakodnevnim problemom, omilil bolečino, strah, dokazoval sebi in drugim, da si vreden, dober, potem verjetno ne. Vprašaj se, zakaj tolikšna tekmovalnost? Kaj skušaš s tem dokazati? Komu? Kaj ob tem občutiš? Pa tko. In dobrodošel med nami. butl

Hojla Nina Dobrodošla

Potrudi se, da jih bo razumel. Naj ti pove kaj je slišal in ga popravi, če je slišal narobe. Si ti razumela njegove bolečine, njegove strahove? Je potrdil tvoje razumevanje? Če so njegovi strahovi zate nesprejemljivi, če so ultimativni, če so izsiljevanje, če so prelaganje odgovornosti za njegove bolečine nate...se morata spet pogovoriti in sicer, kaj sedaj, kako naprej. Kaj lahko vsak zase stori za odnos in kaj skupaj? Negovanje odnosa je vsekakor tudi prilagajanje, usklajevanje svojih slik. Ni pa podrejanje na račin drugega. Lej, ti si Kranjčanka. Če se imata še vedno rada in če imata oba željo rešiti vajin odnos, zakaj ne pokličeš Tavčarjeve Mete. Čudovit /kako naj rečem/ družinski terapevt je /več na www.mirabi.org./ Al pa se obrni na Krog, ki je tudi v Kranju /www.zdi-krog.si/ v katerem delujejo sami dobri terapevti. Poiščita si pomoč, če imata željo zlest ven iz tega sranja, v katerem sta se znašla. butl

aha, poslušanje je pomemben del pogovarjanja

Pogovor, Audente A on ve, kaj te muči, a pozna tvoje strahove? Pa ti, a ti poznaš njegove, a veš kaj ga matra, kako se on počuti v vajinem odnosu? Pa tko.