Sebastjan

Osamljenost tudi mene občasno boli. Ko sem len, ko se dolgočasim, ko sanjarim tja v tri dni in kadar preveč razmišljam glede prihodnosti. Trenutno rabim samoto, osamljen pa nisem tako zelo. Z delom na sebi se med ljudmi počutim vse bolje, sam se imam vse bolj rad in s tem tudi druge. Če pa se počutim osamljenega med ljudmi ali ko sem sam pa vem, da je moja krivda-napaka, če se zapiram pred drugimi. Prav tako ni fer, da se obešam in čakam na druge, da zapolnijo to praznino. Mislim, da mi pa vseskozi eno bitje stoji ob strani, tako da tako sam pa spet nisem. vsem skupaj.

Tudi jaz imam podobne izkušnje s strahom. Potreben je globlji vpogled v situacijo in soočanje. Ob takih trenutkih je fajn poiskati pomoč izkušenega človeka. Priporočam knjigo, ki si jo občasno izposodim: B. Brennan - Prebujajoča svetloba.

Mantis in Nelika Hvala za DRAGOCENE informacije.

Mantis, hvala za vzpodbudo. Si tudi jaz želim tega. A ti greš tudi kmalu iz svojega sela? Nimbus, polovično se strinjam s tabo. Rad bi se naučil dajat energijo, ne je pa krast. Z Jankotom in Piko se tud strinjam.

Prvi teden zna biti malce čuden, potem bo pa vsak dan bolje.

S temle se strinjam. Človek rabi dotike, objeme, poljube kot zrak, ki da diha. Drugače otopi. Ljudje se bojimo bolečine in bežimo od odnosov in bližine, se bojimo odpret.

Živjo AFRIKA, res me veseli, da si izlil dušo sem gor. Marsikdo ne bi upal, jaz trenutno tudi ne. Saj ljudje res ne morejo razumeti, če ne poveš svoje zgodbe ... Čudimo se npr. nad klošarji, brez da bi pomislili, kaj jih je doletelo. Zakaj se nam to dogaja? Ali bi nas rado življenje usmerilo na čisto druga pota, v povsem drugačno razmišljanje in delovanje? Želim ti, da bi našel svoj mir, kakorkoli že.

Za boljšo predstavo kaj je to makrobiotika: http://www.macrobiotics.co.uk/foodlist.htm

Hvala za fajn komad, všeč mi je!

Gledam ljudi iz soseske, ki so stari že skoraj 40, pa kar še samski. Pa v bistvu je veliko ljudi pri 30, 40 ali celo več, ki so samski. Ma to pa res ne bi hotu, ne vem, no. Se rajš potrudim pri sebi in se še naprej spravljam v red, da bo kaj iz tega. Mačona, fajn je znat bit sam. Pa fajn je znat bit v zvezi. No, to drugo me še čaka.

Strelka, rad bi te samo pozdravil, te že dolgo nisem ... Komad mi pa ni všeč.

Ej Behy, večkrat si odprem tvojo stran, da poslušam muzko. Mi včasih paše mal takega ritma. A komadov pa ne morem menjat?

Se mi zdi, da ko začneš misliti tudi na druge ter to udejanjati, ugotoviš, kako se imaš pravzaprav rad, ker to delaš. Če pa samo gledaš, kaj bi pridobil samo zase, kaj se splača in kaj ne, se pa ne moreš imet rad.

alphaville - forever young

Hvala za nasvet. To je moj cilj, ja. Najti in izraziti svoje bistvo.

Tu sem malo bral o indigo otrocih: http://www.mychi.si/si/storitve_tecaji/indigo_otroci.html In ker sem se tako zelo našel v opisu, se (šele zdaj) sprašujem kaj je res na tem. Prej v tej temi nisem sodeloval, samo občasno kaj prebral, tako da ne vem, kam je nesla debata. Če se spomnim v preteklost, je bilo žal bolj malo meni podobnih. Vedno sem se bolj ujel z odraslimi-ne vsemi ali s ful mlajšimi, z vrstniki zelo redko. Ali je razlog drugačno zavedanje ali sem bil samo preveč razvajen? Do staršev imam občasno tak odpor, da ne znam povedat. Velikokrat so ravnali zelo nefer in tega ne morem pozabit. Že v mladosti je bilo težko najti razumevanje okolice, ker sem bil pač drugače naravnan. In seveda sem izpadel kot čudak in nekakšen revček, velikokrat je bilo tako, kot bi živel v norišnici. Vse je bilo tako nepristno, zlagano. Sploh pa doma. Kako malo je ljudi, ki so zares ljubeči in iskreni. In ker se otrok skuša prilagoditi okolici, in hkrati dela proti sebi-svojemu bistvu, zboli, tako ali drugače. Vse bi bilo veliko bolje, če bi že zdavnaj prekinil stike s starši pa še kom. Družba te lahko potegne dol ali pa gor. Indy, hvala za to temo.

Spet jo berem. Res mi pomaga in me tolaži, zadeve se vse bolj jasnijo, čeprav soočanje s preteklostjo boli. Priporočam, je zelo življenjska. Ničesar ne vsiljuje.

Aakhut še najbolj pomaga... Lia ima dost izkušenj in včasih resnica, ki jo govori boli, zato se kot pusy obrnem stran. Sej bo že kako. Če ne kle pa na drugem svejti. Ko gre stanje gor, se čudiš, kaj vendar ti je bilo. Ampak... Več slabega se ti dogaja, bolj dozorevaš, več sočutja premoreš, manj strahu, itd ... Vsem želim lep dan.

Heh, butl, če si samo doživel ne moreš toliko pomagat, kot če si premagal stanje. Pomagaš pa lahko samo toliko, da ne omejuješ svobodne volje nekoga. To je samo moje mišljenje, ki se lahko spreminja. Drugače se v večini kar strinjam, spoštovati posameznikovo resnico. Aakhut

Kapica, saj se vse logično sliši, vendar nisi izbrala najboljšega pristopa. Dokler ne doživljaš tega, ne moreš razumeti, ne moreš pomagati nekomu, ki to preživlja. Jaz bi tudi težko pomagal narkomanu, če sam nisem premagal mamil. Cookie in nelika, kaj naj rečem. Da dejmo zobe stisnit? Razmišljanje o koncu nas lahko pripelje celo do pozitivnih sprememb. Postane ti vseeno pa si rečeš, zakaj pa ne bi še tega poskusil, še tega uredil, zakaj bi me bilo strah, zdaj je že vseeno ... Pa greš še malo naprej. Vsak ima pravico do odhoda. Kdor oporeka je prav tako sebičen, kot tisti, ki odhaja.

V tej temi verjetno ne bo nihče našel Boga. "Bog" je že tako zlorabljena beseda, da bi jo bilo bolje zamenjati. Npr. z besedo Ljubezen. O Jezusu sem slišal že marsikaj. Tu je nekaj njegovih izrekov: Klik Vsi iščemo ljubezen, če vemo ali pa ne. Ko je ljubezen, ne iščeš več Boga. Brezpogojno ljubezen najti, je pa nekaj najtežjega. Mene je preveč strah za kaj takega. Smešno...

Pod svobodnim soncem.

Alef, to je nekakšno trmasto uporništvo, ja. Da pokažeš navidezno moč in frajersko neranljivost. To pa zato, ker je v podzavesti skrit velik, nezaveden strah pred nečim. In potem se to izraža s sovraštvom navzven, nezavedajoč se svojega početja. Marsikdo tudi ni sposoben empatije, sočutja, morda zaradi vzgoje, družbe oz. okolice ... Tudi sam sem kot mulec z veseljem streljal vrabce, kar tako. Pa mačk nisem maral ... Zdaj ne bi mogel. Nekateri znanci so pa streljali mačke in pse, da so jim tako povzročali bolečine in se smejali. Nekateri so se znašali pa nad vrstniki, saj je podobno. Nad šibkejšimi se znašajo zato, da prikrijejo svojo šibkost. Jaz sem bil že v otroštvu delno tak in zato sva imela s sestro probleme. No, potem se mi je vse bogato povrnilo, življenje samo poskrbi za to, prej ali slej. Ko si še otrok in šibek, te nekdo prizadane, zato se zapreš kot školjka. Potem si pa vedno na preži pred "sovražniki". Mislim, da se vsi učimo odpirat svojo školjko (pa ne WC). Morda pa je klofuta ob takih primerih vseeno primerna prav tako kazen.

Ja, otroci povzamejo vsako "nepomembno malenkost".