Malo sem spet bral tvojo stran, E.C., in moram res reči, da sem vesel, da si z nami. Ker imaš bogate izkušnje in na podlagi teh lahko resnično kaj pomagaš. Včasih se čudim, ko nekdo noče priznati človeka kot Mojstra in iskati pomoči pri njem. Ali celo plačati za pomoč. Haha. Mojster je tako kot trener ali pa učitelj. Prijatelj. Za take ljudi smo lahko samo hvaležni. Sam sem tudi spoznal, da res drži, da je najbolj važno, da sebe spremenimo. Okolica pa zrcali tisto, kar smo. Težka je pot spreminjanja in ponavadi so razlogi, da stopiš na tako pot razni polomi, zelo slabe izkušnje, nesmisel bivanja... Tudi jaz sem že kar nekaj časa v dolini. Pa čeprav je bedno, sem tudi hvaležen, ker šele zdaj vidim, kaj prihaja po tem. Premagovanje samega sebe oz. preseganje samega sebe vedno znova, doživljanje sebe in sveta na nove in boljše načine mi daje smisel. Treba je pa biti pogumen in je res težko. Padaš, padaš, se spet pobereš, padeš še globlje, pa obupaš za nekaj časa, pa spet greš naprej, počasi. In dokler ne bom malo bolj zaupal bolj izkušenim in si zatiskal oči, si bom samo metal polena pod noge. Izredno zaviralno delujejo starši na otroka, ko ga hočejo spremeniti po svoje, sami pa ne dajejo pravega zgleda oz. projicirajo neke frustracije na njih. Kako bi bilo fajn, če bi jih sprejeli in jim stali ob strani ter pravilno usmerjali. A kako le, če sami ne znajo zaživeti? Ne bi rad ponavljal zgodbe mojih predhodnih generacij. Ma, preveč sem že napisal. Raje grem brat tvojo stran...