Sebastjan

Hoj, Sandi, nimam še msn-ja, lahko pa tukaj kaj razpleteva, če ti je prav. LAhko greva pa v kakšno drugo temo ali pa narediva novo za pogovor. Kako si zdajle? Jaz sem vse bolje. Sem prebral nekaj vzpodbudnih besed in sem se spomnil, da sem spet vse pozabil. Kaj boš kaj počel jutri? Jaz še ne vem točno, se bom jutri odločil. Ti bom jutri povedal, kaj je bilo novega. Se slišiva, kolega.

V temle, kar je Tomaž nazadnje napisal, je kar nekaj resnice. Sem šel sam čez to mukotrpje in zdaj grem spet v določeni meri, manjši meri. Zdaj spreminjam prehrano in drugih razlogov. Če pa ne bo šlo pač ne bo šlo. Človek VE samo tisto, kar je sam izkusil. Osebno mi pri Tomaževem razmišljanju moti to, da razmišlja preveč logično in računalniško. Sam namreč ne maram matematike.

Zjutraj spet delam tibetanske vaje in me res spravjo k seb, fajn me zbudijo in zmehčajo. Splača se jih delat!

Všeč mi je, kar si napisal. In hkrati mi ni všeč. Ampak je tako kot je. Na kakšen način ga bom sprejel, je pa moja svobodna volja. To knjigo sem pa tudi jaz že bral in je res zanimiva.

Zasvojenost... še tole bi rekel, da je morda res zasvojenost, če jemlješ to fanatično resno, pa morda tudi odvisno iz kakšnih razlogov si vegetarijanec. Meni gre ta beseda malo na k... Takoj te označijo. Tud če ješ sam ribe, rečejo da si vegetarijanec. O, a ti si pa bosanc, a ti si pa cigan, ti si pa kristjan, ti si pa budist. Prav zanimivo, takoj v centru pozornosti. Ha ha ha... Vseeno si na vsake tolk časa dam v usta kos ribe ali česa, da se spet prepričam, da morda pa res ne rabim bit mesojedec. Vsak si sam izbere svoj način prehranjevanja in razmišljanja. In vsak! ima svojo odvisnost. Joj kok se ta tema hitr izrodi. Kaj sem se sploh oglasil...

Tomaž, kaj je v mejah normale, je pa odvisno s kom se primerjaš. Kaj vse imajo ljudje za normalno in kaj vse zagovarjajo, da le ne bi bilo treba spreminjat sebe v bolj zavestnega človeka. Kaj vse se dogaja v ozadju in kakšne so posledice njihovih dejanj, pa jih ne zanima. Tudi sam grem vse bolj v vegetarijanstvo saj mi to zaenkrat ustreza in priznam, da sem še malce v konfliktu, ker ne upam popolnoma prilagodit svojega življenja s svojimi prepričanji in se še ne znam uskladit s prepričanji drugih. Videl sem in bil sem zraven, ko so ubijali. Včasih sem bil bolj zakrknjen, primerjal sem se z ostalimi, tlačil občutke in si govoril mevža, zdaj pa ob takih stvareh čutim, v srcu čutim, da tega ne bi mogel. Morda v skrajnih primerih, ko ne bi bilo druge hrane. Ampak če nisem zmožen ubijati, zakaj bi drugi to delali zame, samo zaradi moje navade. Pol sveta pa brez hrane? Ne podpiram tudi množične reje živali in temu primernega trpinčenja in osnaževanja okolja. In takemu razmišljanju pravim evolucija. Najprej notranja, potem pa zunanja. Zakaj bi čakal na druge? Pa še nekaj - od nekoga sem že dobil očitek, zakaj potem včasih nosim usnjene čevlje. Imam jih še od prej in ker so čevlji zelo v redu jih bom še naprej uporabljal. Ta par mi bo zadostoval še za par let ali dokler ne dobim bolj primernih. Čevlje kupiš enkrat na par let ne pa celo trikrat na teden kot meso. Priznam, nisem še popoln, se pa trudim po svojih močeh prispevat k boljšemu svetu, bolje malo kot nič. Vsak človek svet gleda skozi svoje oči, svoje izkušnje in svoja občutja. Zato tudi ne bi rad obsojal drugačnih od sebe, ker ne vem kaj vse je v ozadju. Malo se je razvleklo, upam, da radi berete.

Meni je pa najtežje se sprejeti z vsemi napakami, si odpustiti, in iti naprej, se imeti rad, biti iskren do sebe, tudi strog. Če bi znal (če me ne bi bilo tako strah), bi v preteklosti morda bolje ravnal. Ampak to pač ni bilo mogoče. Učim se korak za korakom. Samo zdajle se odvija moj trenutek in moja priložnost za novo izkušnjo... Stena nasproti mene me zvesto posluša in me sprejema takšnega, kot sem. Pa tako je bleda... S srcem, s "srcem", s SRCEM, s SrCeM, .... Govorim o pozitivnem čustvu, ljubezni, ki izvira iz srca. Drugače pa pravijo, da so ostala čustva (negativna) telesna reakcija na um in zato zelo pogojena, nestalna. Tole mi je pa všeč.

Recept: Zmešaš pol deci zelene pijače (karkoli, lahko tud z žabje mlake) s pol deci rdeče (pazi pri izbiri), dobro premešaš in dobiš koktajl, ki se imenuje Nesmrtnost! Če po letih ugotoviš, da ne deluje, poskušaj znova. Če z odgovorom ni zadovoljna, bi pa mogoče Babaji vedel kako pa kaj. Pa Jezus. Malo bolj resno - saj glede obsmrtnih doživetij obstaja par dobrih knjig, ob branju katerih se lahko marsikdo skoraj prepriča, da je v svojem bistvu NESMRTEN. Če pa koga skrbi za fizično telo, ga naj pa po uporabi odloži v formalin.

Kaj vse leti z mene... In ja, prav maš, ventile je treba sprostit, da spontanost pride na dan. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!! Lahko se ti je zdelo marsikaj preveč pocukrano, vseeno pa nisi čutila, kar sem jaz čutil. Tole govorjenje itak ne pove kaj dosti. Zdaj bi objel koga, ki bi znal ta objem sprejet.

http://englishrussia.com/?p=315 Takole zgledajo nekatere ruske ceste. Med delujejo bolj kot njive, ha ha ha, crkavam...

Lia, vsak opis se hitro izjalovi. Tudi ta se je. No, še ena lekcija zame. Šteje samo in res samo izkušnja, doživetje, občutek, ki te prepriča. Kako boš nekomu verjela, da je fižolova torta torta dobra, če je še nisi nikoli probala. Sliši se čudno, ampak še vedno sodiš, česar ne poznaš. Ha, pa te imam! Pusti se presenetiti. Če bo zanič, boš pa VEDELA, da je zanič. Jaz je tud še nisem probal. Ne verjamem, da nočeš izvedeti, ne verjamem...! Rad bi pa videl tvoj obraz, ko jo okušaš. Ali se bo namrščil in izpljunil vse skup ali pa bo blažen. Kaj si mislila s panti pa ne vem. Ne spomnim se, da bi govoril, da mi vrata škripljejo. Morda sem rekel, da mi sklepi škripajo? Kaj sem beden, ha ha...

Ja, Lia, vse imamo na pladnju, a v usta si moramo pa sami nest.

Kdo sploh si ti?? Ti, ki to bereš, beden si totalno, me slišiš??! Glej, te že vidim, kako trzaš, bednik brezvezni. Pa ne da mi dejansko verjameš, da si beden? Ali pa nekje globoko v sebi VEŠ, da si beden? Ali to samo domnevaš, pa nisi prepričan? BEDNIK, ne maram te, ker si grd kot najgrše kar lahko izrečem. .................................... Glej, tole je bil samo hec. Upam, da ne zameriš. Saj veš, da se moram vsake toliko pohecati, nič osebnega nisem mislil. Pravzaprav mislim, da si zelo v redu oseba, človek s srcem. Človek, vreden zaupanja, na katerega se lahko zanesem. Kateremu lahko zaupam najgloblje skrivnosti. Všeč si mi. Všeč mi je tvoj smisel za humor. Všeč mi je tvoja postava. Tvoj nasmeh. Rad te imam. Si zdaj boljše volje? Ker sem te spet nalagal, bednik bedni? Ali misliš, da si boljši samo zato, ker sem ti jaz tako povedal? Mi spet vse verjameš? Pa kdo vraga si ti, da ne veš kdo si? Tak si, kot ti jaz povem, da si. Beden. Pogojen. Zdaj si pa spet žalosten ali pa jezen? Ali pa si misliš v sebi, da sem neumen. Lahko si vesel, da ti to zdaj govorim. Ne veš, kdo si. NE VEŠ! Če sem te razjezil, sem zadovoljen. Ker sem ti pokazal, kako smešen si. Če se delaš mrzlega, znotraj pa kuhaš zamero in jezo, si prav tako smešen. Kdo si vendar, povej mi že!? Čas je da izveš. In čas je, da začneš iskati sam sebe. .............................................. To je inspiracija trenutka, s katero želim vas in sebe spomniti in pokazati, kako zelo smo nekateri še pogojeni in izgubljeni. Vseeno pa nihče ni zguba, čeprav MISLITE, da je. Doživel sem že redke trenutke nepogojene ljubezni, ki je izvirala iz mene. In takrat ni bilo dvojnosti, ni bilo slabega in dobrega, takrat je bilo samo sprejemanje, vse je bilo popolno. In bilo je čudovito. In ne, nisem še doživel razsvetljenja. Verjamem, da je bilo to le bled odsev tistega, kar lahko res doživimo in trajno živimo. In TO iščemo vsi, čeprav se nekateri ne zavedajo. TO iščemo vsi.

Ena najtežjih in najbolj preprostih - Ne sodi, da ne boš sojen. Moja izkušnja je taka, da to zelo drži. V marsikateri situaciji sem se zavedel, da sem nekoč za taisto početje obsojal druge in se nisem prav nič fajn počutil, če bi me takrat sodili drugi. Vse se vrača, vse se plača... Zakva je tok težko dajat samo ljubezen? Najbrž zato, ker nas ovirajo neozaveščeni vzorci strahu, ki jih je treba ozavestiti, razumeti in sprejeti... Zdaj se pa znajdi ali pa še naprej jej drek.

Šele zdaj mi je kolikor toliko uspela zen meditacija. Prej mi ni zato, ker sem neprijetne misli in spomine odrival stran (napačno zastavljena pozitivna miselnost), ker jih nisem hotu videt. Prepustil sem se trenutku, se sprostil in samo bil, sicer z odprtimi očmi. Kmalu so se mi začeli pred očmi odvijati prizori, spomini, itd. In ko sem se še bolj nehal upirat, so prišli še tisti bolj neprijetni, katerih se nisem več spomnil. Kot nekakšna regresija... In ko sem to opazoval samo kot opazovalec, sem zraven spoznaval, kje so razlogi za to in to... Tega je tolk v podzavesti, da bi blo treba redno ponavljat. V neki knjigi sem prebral že prej, da si tako lahko razčistiš marsikak problem.

Zadnje čase lahko naravo opazujem čisto drugače kot včasih, verjamem da tudi zaradi meditacije. Zapeljem se do bajerja in opazujem. Opazovanje vodne gladine in živali je neverjetno pomirjajoče. Vse kar si napisala, je fajn. Težko se je sprijaznit, da ta bedna obdobja odnašajo slabo, upiranje pa le upočasnjuje proces. Spoznal sem tudi, da je prav, da si priznam, da sem bedno. Zanimivo, nisem še probal. Se pravi, flašo pustiš odprto nekje (da alkohol počasi izhlapeva?), muzko forwardiraš do konca in vse skup probaš pozabit?

Obema hvala za odgovore. Nosorog: Trudim se biti zavesten, čeprav je to zavedanje velikokrat igrišče za um, ki se stalno guga: dobro, slabo, dobro, slabo... Obstaja zid, čez katerega ne morem, vsakič ko zadanem, boli in vedno znova izgubljam voljo. Behemoth: Se strinjam. Definitivno rabim pomoč.

Lia, jaz te mam najrajši.

Počutim se hm..., rad bi komu polepšal dan. Najprej si bo to moral zaslužit s pravilnim odgovorom na nagradno vprašanje, za katerega dobi 1 TOČKO, s katero lahko počne kar hoče. Vprašanje: V naslednji besedni zvezi poiščite priimek znanega, bolj ali manj nesrečnega pisatelja: FAK FAK FAK FAK FAK FAK

O teh stanjih odsotnosti in praznega strmenja čez dan imam zdaj mal drugačno mnenje. Vse bolj se mi zdi, da je to bežanje od realnosti, v kateri se ne čutimo povsem prisotni, ozemljeni - se opravičujem - prizemljeni. Tisto je bolj štromarski izraz. Zadnje čase uporabljam vodeno meditacijo na cd-ju "Poezija alfa stanja zavesti" in je kar kul. Naučil sem se imeti bolj sproščeno telo. Meditacija ne more bit potuha za soočanje z vsakdanjimi problemi. Zato sem pa večino cajta še zmer tok bedno.

Berem njeno drugo knjigo - Prebujajoča svetloba. Zdi se mi zelo v redu in mi ful odpira oči. Zanima me vaše mnenje o zdravilstvu, kdaj je lahko zdravilstvo potuha? Obstaja namreč veliko tehnik samopomoči... Ali te lahko prikrajša za pomembne življenjske lekcije, ki se spet vrnejo pozneje? Ali je to odvisno od tega, kaj bi rad od zdravilca? Sprašujem zato, ker sem že in bom najbrž še iskal pomoč pri zdravilcih in ostalih. Sam ne morem več, čeprav se bi morda dalo.

Barbara A. Brennan - Prebujajoča svetloba Zelo fajn knjiga.

Bono Baršek - Resnice življenja

Na Pozitivkah sem našel 10 Odiumovih člankov, vrednih branja. Žal njegova stran trenutno ne deluje. Klik