Sebastjan

merci Grem... Lia, morda se kdaj srečava na Pesem.si. Ali pa kje drugje.

Vse moje prošnje niso vredne toliko kot ena moja zahvala.

Otrokom so pa všeč, Čuki...

Mal so si pr Avsenikih sposodil. Te pa jaz ne morem pa če se še tako trudim. Ne gre. Če je Lii všeč pa ne morem reč, da je slaba.

Zato, ker velike punce ne jokajo? (to je traparija ) Seveda se sme biti žalosten. Vseeno je lepše, ko si vesel. Razen, ko pozabiš, kako je biti srečen... Takrat si srečen na svoj žalostni način.

Koliko šimfanja. Zakaj le?? Pa ti pokaži bolje (kot pravi moj fotr ). Idealna rešitev za vas je inštrumentalna muzika! Pa od Zmelkoowa sem se zdele spomnil nekaj: Dragi dedek Mraz tu je novo leto čas nakupov in daril vse kar sem želel si prejšnja leta sem dobil avtek na elektriko kolo in tamagoči srajco in superge ki se svetijo ponoči dragi dedek mraz ti si res faca od človeka redno si obdaroval me za vsa nova leta veš da sem bolj skromen dečko in da ne težim letos pa si eno stvar res močno želim prosim dedek mraz uzakoni evtanazijo za vse naše pevce ki tako zelo trpijo rešimo jih muk ki jih rodijo srčne rane dragi dedek mraz to naj bo darilo zame vem da ne bo lahka s politiki in stroko pa tudi farji ti ne bodo šli na roko ampak jaz verjamem vate in vem da boš to zmogel potem jih lahko pošljemo priporočeno k bogu vislice elektrika al pa šprica z drogo sami naj izberejo svoj poljub z usodo jaz goreče upam in sem optimist da pod jelkico me bo pričakal nov uradni list (Vir: http://www.zmelkoow.net/)

"Brez zavesti nimaš izbire." (E. Tolle)

Kdor išče, ta najde. Vedno več in več .

Obstaja tema Knjige, ki nam NISO všeč? No, pri sestri sem si sposodil neko Psihopatologijo. Notri sem našel toliko nekih definicij, v katerih sem se našel, da sem bil že kar ponosen. Vse pa spadajo pod MOTNJE. Ne bom več bral takih knjig. V tej knjigi vsak najde svojo definicijo motnje.

Ne bi rad, da je kdo manjši od mene, saj tudi sam ne bi bil rad manjši od drugih. Nikoli ne moreš biti manjša od mene. Se trudim, da bi ujel glas tistega pravega SEBE, ki govori med nerganjem ostalih MENE.

Hvala, Lia. Za vse modre misli. In vse drugo. Vsakič ko vrtinec popusti, opazim, da mi nekaj manjka. Nekaj slabega. Spoznam tudi, da vrtinec še ni opravil vsega, zato potrpim kot cunja v pralnem stroju. Ko vrtinec obupa popusti vse utihne, umiri takrat mi Nekdo spregovori Zlate Besede. Kadar čakam, Ga ni če želim Ga, zbledi vedno mislim, da se šali. ----------------------------- Ne iščem sočustvovanja ne maram pomilovanja ker Vas vidim nesrečne Rad bi, da mi le poveste hej, mali, si pozabil da si ŽIV?

Zdi se mi, da sploh ne morem ničesar povedati, kar ne bi bilo vsaj malo zlagano. Vse je laž vse je resnica filozofija je neslana potica. Čeprav polovice tega, kar si napiševa, sploh ne razumeva, lahko komot komunicirava - čeprav piševa nesmisle. To se mi zdi precej resnično.

Vse kar napišem je laž moje besede niso resnične le od daleč slišim klice a ne razumem govorice. V brezno jih grem iskat tam me čaka nekaj kot strah. Vse lažno se sveti vse resnično boli-z glavo butam v temi. Kot da mi bodo vse vzeli kot da sploh kaj imam nič od sebe ne dam pogojen sem tako, da me je sram.

Jaz sem strelc, pa tud ne razumem Micka.

...Da vse, kar odrivaš, odlašaš, tlačiš, si lažeš, vse to se vrne enkrat nazaj in takrat naredi BUM! Na srečo to niti ni tako slabo, saj ti da jasno vedeti, kje si ga posral. Ali posrala.

Heja bumbarasa... Kapica, pretrganje vezi je res nekoliko nasilna beseda. Bolj pravilno bi bilo reči osvoboditi se navezanosti na starše. Za ta korak zna biti odhod zelo v pomoč. Predvsem za lastno rast. Če pa bežiš od nekih zmernih konfliktov, problemov (-čkov) je to bežanje od sebe. Kamor greš, nosiš slab vzorec s sabo. Se kar strinjam s tabo. Amber, saj ni tako hudo, kot morda misliš. Sem navajen. Saj so čist prijazni, pa preveč me razvajajo. Zato verjetno še nisem ušel... Zdi se pa zanimiv izziv, jih vseeno poskusit sprejemat, jim dat po svojih močeh kar želijo in obenem zagovarjat svoje mnenje. Šele potem jih bom morda res imel rad. Nekateri se pa sploh ne zavedajo, da so navezani na posesivne, stroge starše ali celo partnerje. Če jim ne uspe pravočasna ločitev, se jim ne piše dobro. Takim po večini oči odprejo šele drugi, prijatelji, znanci. Sodelavec je imel doma tudi podobno pa se zdaj pri 30-tih seli s punco v stanovanje. Njegov nasvet je bil - čimprej od doma. Izraz, se strinjam s tabo. Če bog ne vrže gnoja direkt v faco, sploh ne veš kje si brazdal ves ta čas. Ahhh....

Zanimivo. Stane, z vnuki bi pa res imela največ veselja, saj sam dobro veš kako je to, ne? Vendar tole ne bo šlo. Lia, odšel bi v miru brez vzvišenega občutka, češ, tega se ne grem več, da hočem mir. Drugače nastane tako, kot ti opisuješ. Nekaj časa bom še vztrajal, da probam rešit še kako težavico, da odpletem še kak vozel . Nikakor ne morem pričakovat, da se bosta onadva kar spremenila, poskušam se spremeniti kakor mi pač gre, to mi je tudi nekakšen izziv. Mislim, da se lahko vezi odrešiš le tako, da narediš kar je v tvoji moči in se tudi upaš postaviti zase. Ponavadi okolica spremeni odnos do tebe, če spremeniš sam svoj odnos do nje, to je še kako res. Drugače se še kar razumemo, vendar ni tiste pristne odprtosti, ne zmorem tega. Zato menim, da je fajn naredit en "odmor", pavzo. Če bom pustil, se bodo najbrž zadeve odvijale po pravi poti. Zanimivo je prebrati tole obnovo, kjer je opisana tudi drama nadzora med starši in otroki in med partnerji (4., 6., 8. spoznanje): http://lkm.fri.uni-lj.si/xaigor/slo/povzetki/celestinska.htm

Tale tema se mi zdi res fajn. Tudi sam sem v fazi, ko si postavljam podobna vprašanja. Najraje bi bil povsem samostojen, vendar me muči krivda do staršev pa še kaj. Starši imajo res velik vpliv, če se zavedamo ali ne. Z njune strani sem res bil deležen velike podpore skozi življenje vendar tudi veliko dušenja, predsodkov, ... Dolgo je npr. trajalo, da sem se (šele kot srednješolec) uspel osvoboditi njunega verskega prepričanja in ukazovanja glede obiskovanja cerkve: "Če ne boš šel v nedeljo tja, ne boš jedel. Dokler si doma, boš delal kot bova midva rekla." Z veseljem bi kdaj šel, tako pa so sprožili ravno obraten efekt. Pa še zdaj me hočeta prepričati oz. zbuditi krivdo... Cerkev že sama po sebi nenehno vzbuja krivdo in to ni v redu. Velikokrat prosita ali celo zahtevata pomoč. "Kdo bo skrbel za vse to? Zakaj si ne bi doma uredil stanovanja, saj imaš prostor? Kdo bo skrbel za hišo? Kdo nama bo pomagal? Naredi že vendar nekaj iz sebe!" Ob koncih tedna si nalagata vedno več dela na vikendu oziroma že kar manjši kmetiji, pravita da tam uživata. Verjamem. Vendar sta s svojim načinom v meni odvrnila zanimanje za njune interese. Včasih se počutim krivega, da ne pomagam vedno staršema, ki garata na zemlji za "preživetje" oz. hobi. In ravno starša sta moja šibka točka, celo sestra v neki meri, čeprav ju imam rad, ker sta mi naredila veliko dobrega v življenju. Ne znamo pa si na pravi način pokazati, da se imamo radi. Ne morem se jima odpreti kot nekaterim drugim ljudem, saj sem se do sedaj pred njima vedno zapiral. Ne gre, jaz se pa sprašujem ali sem naredil vse, kar sem mogel pri sebi narediti v tem času. Ali bi še malo vztrajal, da bi se morda še bolje razumeli, zaživeli kot resnični prijatelji, se skupaj kaj naučili. Pri drugih ljudeh gre veliko, veliko lažje, čeprav je bil na začetku podoben problem, ravno zaradi družinskega odnosa. A kot zgleda ne bo šlo tako. Rabimo nove izkušnje in te so nujno potrebne. Najbrž bi ločitev res pomagala, ne samo meni ampak tudi staršem. Rad bi zadihal a sem v precepu. Srce je kar preveč drzno in nemirno.

http://www.srichinmoy.org/slovensko/ Šri Činmoj... Zelo Zanimiv Človek.

Če človek hoče nekaj izsiliti, vedno pride nasprotno od tega, kar hoče. M. Kojc

Študiram Učbenik življenja in se čudim življenju.

Drevo mora v globino, da lahko zraste v nebo. Rudi Kerševan