kukica

Menim, da se prvi učinki pojavijo hitro. Potem pa gre vedno počasneje. Tako kot pri vsaki stvari. Pomembno je kombinirati vaje za mišice, sproščanje, vaje za razvoj notranjega gledanja ... Sama še nisem toliko vadila niti preizkusila vseh vaj, da bi bila kompetentna za kake večje izjave o efektivnosti. Lahko pa rečem, da so prvi rezultati vzpodbudni. Je pa bilo na LF nekaj ljudi, ki pravijo, da so vadili in da pomaga. Če se odločiš izboljšati svojo sposobnost gledanja, bom zelo vesela, če sporočiš kako se tvoji očki in možgani odzivajo.

Ojla Astral! Mogoče bi bilo bolje vprašanje postaviti nekomu, ki je vaje res pridno delal. Učinek vaj je dolgoročen. To pomeni, da jih je treba kar nekaj časa in pridno vsak dan delati. Gre za to, da se navadiš gledati okrog sebe, ko se sprehajaš, malo zavijati z očmi, razgibavati telo ... skratka posvetiš se celemu sebi. Garantiram pa, da so prvi učinki vidni že v parih dneh ali tednih. Ker že malo vaje in sproščanja pomaga. Pravzaprav imam občutek, da že sama namera videti bolje pomaga. P.s.: Sem videla, da si poskušal/-a (sori, ne vem a si m/ž ) vprašati že na mojem blogu. Tam moraš vedno počakati, da avtor bloga potrdi tvoj komentar, preden je viden. Zdaj je gor...

Največja fora je v tem, da na koncu moji taki in drugačni 'spisi' dobro uspejo. Ker mam glavco za to. Še vse sem uspela spedenat v zadnjem hipu. Ampak vedno se grem eno in isto. Čakam in čakam, da me potem zagrabi panika. Ampak počasi ugotavljam, da ne čakam zaradi lenobe, ampak zato, ker je panika potihem že prej prisotna. Skratka, cela zmeda. Ampak zdaj vsaj vem. Dost jokcanja. Lep sončen dan vsem!

Juuutroooo....

Saj mogoče sem ju pa tud mal obsikala. Vem, da ni nič hudega. Samo panika mi teži. Mislim, jaz si težim s paniko. Ampak bo ... Se je treba resno lotit in napisat, pa kar bo pa bo. Dovolj dobro, da bom diplomirala bo že, če pa ne bom nad zadovoljna pa tudi prav. Obsojam se pa res preveč. Thx za vzpodbudo.

Še to, Ksenija. K pisanju tehle pohval me je pa tvoj blogec spodbudil. Hvala.

Hvala Ksenija. Ampak grozno, kako se sama ne znam pohvalit. Sem takoj pomislila, da drugim pomagat ni pa nič takega, ker to je pač v meni in poteka spontano. Ampak v bistvu gre v lajfu za to, da delaš pač tisto, kar je v tebi in da si s tem zadovoljen. Fuj, se hočem pohvalit, ker rada pomagam drugim, pa kar ne gre. Prav mojo babico zdajle vidim v sebi. Ravno včeraj sem ji nekaj pametovala na to temo, pa sem ista. Bla, bla ... neko opravičevanje same pred sabo ... nč več... gremo se pohvalit! .... Včeraj sem bila pri babi in dediju. Naredila dobro delo in spet babici malo dušico olajšala. Pravi, da jo jaz nafilam s pozitivno energijo. To je pa tudi nekaj! Zjutraj sem naredila tibetančke, razgibala še vrat in rame. Skopala očke, mežikala, uživala na kavici in med sončno vožnjo s kolesom v službo. Dobra punca si Urša, pa če verjameš al pa ne.

Dobro jutro! Včeraj nisem nič za diplomco naredila, razen da sem knjigo vzela v knjižnici. Sem pa zato babico in dedka obsikala in smo se bili ful veseli. Moj članek je pohvaljen in upam, da bo izdan tak, kot sem ga napisala. Zjutraj kar zgodaj vstala in pridno naredila tibetančke. Se poslovila od lubija...zdaj imam pa par dni zase in za svojo družino, diplomco, svečke... Sej ne da mi čas krade, ampak tole kobacanje med dvema domovoma mi pa vzame velik enga časa in energije. Še vedno si želim na .... kjerkoli že bo potekal umik. Grabi me totalna panika zaradi diplome. Morala bi imet že vse narejeno, se mi pa v resnici vsak dan pokaže še več dela. In potem se ga sploh ne upam lotit. Po mojem si ne zaupam dovolj. Grabi me panika, če bom imela pred novim letom diplomo v žepu. kaj pa če mentorja ne bosta mogla na hitr vsega spedenat? Kaj če mi spodleti?... Bo treba tole zaupanje vase zgradit. ker VEM, da sem dovolj sposobna, da mi uspe. Ampak dvom še kar vrta in vrta vame. Prav bedno. V bistvu sploh ni tolk odvisno od sposobnosti, kaj uspeš v lajfu narest, ampak od vere vase, poguma in volje. Vse s čimer imam probleme. Dost jokanja, gremo delat!

- zjutraj sedem tibetančkov - pa kopanje učkov in razmigavanje - s kolesom v službo - mal svojo natalno karto hotla preštudirat (v službi sicer) - poklicala babico in zdaj grem v NUKa po knjigo in na obisk. še planov za dons, pa bom pisala rajši, ko bodo že uresničeni....

Nočko.

Se bom kar malo pohvalila ... Že kar nekaj juter in večerov 'kopam' svoje oči; večkrat na dan, predvsem pa zjutraj razmigam vrat in rame; vsako jutro delam tibetančke; ko se sprehajam, se večkrat opomnim, da začnem opazovati okolico. No evo, ko tole 'nič ne delam' konkretno napišem, se pa vseeno nekaj pokaže. Če hočem prehoditi pot, mi itak ne ostane drugega, kot da delam korak za korakom.

xrosex

Skratka, the best je!

Hvala, ker si me spomnila. Bom kupila. Samo moram srečati en akvamarinček, ki me bo nagovoril. Moja očalca imajo pa že itak premalo dioptrijo, tako da je to ok. Sem imela že kako leto v planu izboljšat svoj vid, pa nisem nič naredila. Samo na slabše je šlo. Potem sem se odločila, da začnem redno očala nosit, da bom lahko vsaj s frendicami tipe komentirala. pa so se mi očala že čez par dni prelomila na pol. Torej gremo delat ... Vedno bolj verjamem, da imajo potlačena čustva veliko veze z vidom... Če je to res, potem naredim veliko za vid tudi s tem, ko se ukvarjam z drugimi področji ... Proč z očali torej! Tud tu je nekaj. Čestitke!

Jaz sem se pa ravno danes odločila, da se ne bom več kregala! Se bom raje čisto za vsako dobro stvar pohvalila. Če pri otrocih pohvala tako neverjetno deluje, zakaj pri meni ne bi? Se mi zdi, da s tem, ko smo razočarani nad svojim ne-delom, samo še zagon damo temu, da ne storimo nič. Za vse nas, ki želimo videti :detelca:

Škoda, da ne moreš zaščitit svojih kreacij. Bi jih bilo prav fino videti. Ful dobro, da daš duška svoji ustvarjalnosti. Jaz sem zadnje čase čisto polna idej. Samo še čas si moram vzeti ... Hej Teyka! Boš kako slikico svojih kreacij predstavila?

Radostno opazujem in sprejemam svet okoli sebe.

Samo to je važno! Se spomnim, ko je meni sestra avto razbila. Na avtocesti se je na streho obrnila in bi lahko tudi umrla, pa ji razen bolečin v vratu ni bilo nič, avto pa totalka. In smotko je skrbelo, kaj bom za avto rekla. Sicer mi je pa še uslugo naredila, ker sem si težko privoščila strške za bencin, pa registracijo, popravila ... Zdej me pa moje drago (=meni ljubi, drgač je čist poceni ) kolo okrog vozi in je super ... Vse dobro.

Thx. Si bom mogoče pogledala. te dni si poskušam malo svojega 'zahodnega' pogledat, pa že tam ne razumem preveč. Je pa zanimivo.

Predvsem se mi zdi, da je tresenje posledica odvisnosto od sladkorja. Nizek pritisk pa še pomaga. Vsaj jaz si tako razlagam, če me je post 'pozdravil'. Zdaj vem da se ponovadi začnem hitro trest v obdobjih, ko veliko cukra pojem. Čeeestiiitkeeee... :onfire: Samo da ji nič ni. Ko j..e pleh.

da le ne bi sam pri govoru ostalo ...

Pa poskusi z drugimi čuti. Zapri oči in poskusi otipat, slišat, vonjat ... ponavadi to tudi vid spodbudi. Si lahko predstavljaš npr. da ležiš na travniku z zaprtimi očmi in samo poslušaš petje ptic, brenčanje žuželk, šumenje krošenj ...

Zamudila pa si - huronski smeh ob vseh teh neumnostih.

Nekoč, ko še ni bilo časa, je živela mala dušica, ki je rekla Bogu: »Jaz vem, kdo sem!« Bog je odgovoril: »Čudovito! Kdo pa si?« Mala duša je zaklicala: »Jaz sem luč!« »Res je, ti si luč,«se je široko nasmehnil in ji pritrdil Bog. Mala duša je bila nesrečna, odkrila je ravno to, kar želijo odkriti vse duše v nebeškem kraljestvu. »hej, »je dejala, »to je čudovito.« Kmalu pa vedeti kdo je, ni bilo dovolj. V notranjosti je začutila nemir in hotela je postati, kdor je bila. Spet je odšla k Bogu ( kar sploh ni slaba ideja za vse duše, ki bi rade postale, kar so ) in rekla: »Pozdravljen Bog. Ali bi zdaj, ko vem, kdo sem, bilo prav, da to tudi sem?« »Hočeš reči, da bi rada postala to, kar že zdavnaj si ?« je vprašal Bog. »No ja,« je rekla mala duša, » eno je vedeti, kdo sem, drugo pa to v resnici biti. Rada bi občutila, kako je biti luč.« »Ampak ti si vendar že luč, » je ponovil Bog in se ponovno nasmehnil. »Ja, ampak jaz bi rada vedela, kako se občuti biti luč,« je zajokala mala duša. »No ja,« se je nasmehnil Bog, » to bi si že lahko mislil. Ti si bila vedno pustolovska.« Bog se je zresnil. »Tu je še nekaj…« »Kaj pa?« je vprašala mala duša. »No, nič drugega ne obstaja kot luč. Veš, nič drugega nisem ustvaril kot to, kar si. Zato zate ni tako preprosto izkusiti, kar si, če ni ničesar, kar ne bi bila.« »Kako? » je zbegano vprašala mala duša. »Predstavljaj si to tako,« je dejal Bog,« ti si kot sijaj sveče na soncu. Poleg tebe je še milijone sveč, ki skupaj s tabo tvorijo sonce. Toda sonce brez tebe ne bi bilo sonce. Ne bi bilo sonce brez katerekoli od teh sveč, ker ne bi moglo tako svetlo sijati. Kako boš torej spoznala sebe kot luč, če si povsod obdana z lučjo – to je torej vprašanje.« »No ja, ti si Bog, pa si kaj domisli,« je predrzno rekla mala duša. »Prav imaš,« se je spet nasmehnil Bog,«sem se že spomnil. Ker ne moreš videti svoje luči, ko si obdana z lučjo, te bomo ogrnili s temo.« »Kaj pa je tema?« je vprašala mala duša. Bog je odgovoril: «Tema je to, kar ti nisi.« »Ali me bo teme strah?« je zaklicala mala duša. »Samo, če boš tako izbrala. V resnici ni ničesar, česar bi se morali bati, razen če se sama odločiš, da je. Veš, strah si le sami izmislimo,« je odgovoril Bog. »O,« je pokimala mala duša in se že bolje počutila. »Da bi nekaj sploh izkusili, se mora pojaviti ravno nasprotje tega,« ji je razložil Bog. »To je veliko darilo,« je dejal, »kajti brez tega ne bi nikoli zvedeli, kako nekaj v resnici je. Ne bi poznala toplote brez mraza, zgoraj ne brez spodaj, hitrega ne brez počasnega. Spoznati ne bi levice brez desnice, tukaj ne brez tam, zdaj ne brez takrat. In ko boš obdana s temo, ne stiskaj pesti, ne dvigaj glasu in ne preklinjaj teme. Bodi raje luč v temi, kot da se nanjo jeziš. Tako boš vedela, kdo v resnici si in tudi vsi ostali bodo vedeli. Dopusti svoji luči svetiti tako močno, da bodo vsi spoznali, da si nekaj posebnega.« »Hočeš reči, da je v redu, če drugi vidijo, da sem nekaj posebnega?« je vprašala mala duša. »Gotovo,« se je zasmejal Bog, »zelo v redu je! Vendar zapomni si – biti nekaj posebnega ne pomeni biti boljši. Vsak je nekaj posebnega, vsak na svoj način. Že veliko pa jih je na to pozabilo. Šele ko bodo videli, da je v redu biti nekaj posebnega zate, bodo spoznali, da je to tudi zanje v redu. »Juhu,« je zaplesala mala duša, se smejala in poskakovala od veselja. »Lahko sem torej tako posebna, kakor hočem!« »Da in lahko začneš takoj zdaj,« je zaplesal z malo dušo Bog in se tudi on smejal in poskakoval od veselja. »Kateri del posebnega bi rada bila?« »Kateri del posebnega?« je ponovila mala duša, »tega ne razumem.« »No,« je pojasnil Bog, »biti luč je nekaj posebnega in posebno je sestavljeno iz veliko različnih delov. Nekaj posebnega je biti prijazen. Nekaj posebnega je biti nežen. Nekaj posebnega je biti iznajdljiv. Nekaj posebnega je biti potrpežljiv. Se lahko spomniš še česa drugega, s čimer bi bila nekaj posebnega?« Mala duša je za trenutek tiho obsedela. Nato je vzkliknila: »Lahko se domislim veliko stvari, s katerimi bi lahko bila nekaj posebnega. Nekaj posebnega je biti ustrežljiv. Nekaj posebnega je deliti z drugimi. Nekaj posebnega je biti prijateljski. Nekaj posebnega je biti pozoren!« »Da,« se je strinjal Bog,« in lahko si vse to ali pa le del tega, karkoli želiš v vsakem trenutku. To je to, kar pomeni biti luč.« »Vem, kaj hočem biti! Vem, kaj hočem biti!« je razburjeno zaklicala mala duša. »Rada bi bila tisti del posebnega, ki ga imenujemo odpuščanje. Ali je odpuščati nekaj posebnega?« »O, da,« je zagotovil Bog mali duši, »to je nekaj zelo posebnega.« »Prav,« je dejala mala duša, »to je to, kar hočem biti. Hočem biti odpuščanje. Prav kot to bi se rada izkusila.« »Dobro,« je dejal Bog, »vendar je tu še nekaj, kar bi morala vedeti.« Mala duša je postala nestrpna. Vedno nove težave. »Kaj pa še?« je zastokala. »Nikogar ni, ki bi mu morala odpustiti.« »Nikogar?« mala duša kar ni mogla verjeti, kar ji je Bog povedal. »Nikogar,« je ponovil Bog. »Vse, kar sem ustvaril, je popolno. V tem stvarstvu ni ene duše, ki bi bila manj popolna od tebe. Kar ozri se okoli sebe.« Sedaj je mala duša opazila, da se je okoli njiju zbralo veliko drugih duš. Prišle so od vsepovsod, iz celega nebeškega kraljestva, kjer se je razvedelo o izredno pomembnem pogovoru med malo dušo in Bogom in vse so hotele slišati njun pogovor. Ob pogledu na nešteto zbranih duš, se je morala mala duša strinjati z Bogom. Nobena od njih ni bila manj lepa, manj bleščeča in manj popolna kot ona sama. Bile so tako čudovite, njihova luč je tako svetlo sijala, da je mala duša komaj lahko gledala. »Komu boš torej odpustila?« je vprašal Bog. »O joj, s tem pa ne bo veliko veselja,« je zamrmrala mala duša. »Rada bi se spoznala kot nekdo, ki odpušča. Rada bi vedela, kako se s tem delom posebnega počuti.« In tako je mala duša spoznala, kako je biti žalosten. Prav tedaj je iz množice stopila neka prijazna duša. »Ne skrbi, mala duša,« je dejala, »jaz ti bom pomagala.« »Res?« je zasijala mala duša, »kaj pa lahko storiš zame?« »Lahko ti dam nekoga, ki mu boš lahko odpustila.« »Lahko?« »Seveda,« se je zahihitala prijazna duša, »prišla bom v tvoje naslednje življenje na zemlji in ti nekaj storila, da mi boš lahko odpustila.« »Ampak zakaj? Zakaj bi hotela to storiti zame?« je vprašala mala duša. »Ti si vendar tako popolno bitje. Tvoje vibracije so tako visoke, da tvoja luč žari tako svetlo, da te komaj gledam! Le zakaj hočeš svoje vibracije tako znižati, da bo tvoja luč temna in gosta? Zakaj bi ti, ki si tako svetla, da lahko plešeš po zvezdah s hitrostjo svojih misli, prišla v moje življenje na zemlji in se tako obtežila, da bi mi lahko storila nekaj hudega?« »Preprosto,« je odvrnila prijazna duša, »ker te imam rada.« Malo dušo je presenetil tak odgovor. »Ni se ti potrebno čuditi,« je rekla prijazna duša, »ti si isto storila zame. Ali se ne spominjaš? Ti in jaz sva že velikokrat plesali skupaj. Skozi različna časovna obdobja sva se na mnogih krajih igrali skupaj. Samo spomneš se ne. Bili sva že vse mogoče. bili sva zgoraj in bili sva spodaj, bili sva levo in desno, tukaj in tam, zdaj in takrat, moška in ženski, dobri in slabi, obe sva že bili žrtvi in hudodelca. Tako sva prihajali skupaj, ti in jaz, že velikokrat, vsaka z namenom, da prinese drugi natančno in popolno priložnost izraziti in izkusiti to, kar sva v resnici. IN zato,« je pojasnila prijazna duša, »bom prišla v tvoje naslednje življenje in prevzela vlogo hudobneža. Storila ti bom res nekaj strašnega, da boš lahko izkusila sebe kot tistega, ki odpušča.« »Ampak kaj boš storila,« je vznemirjeno vprašala mala duša, »kaj tako strašnega?« »O,« se je nasmehnila prijazna duša, »se bom že česa spomnila.« potem je prijazna duša postala zelo resna in rekla s tihim glasom: »Veš, v eni stvari imaš popolnoma prav.« »Kaj pa?« je hotela vedeti mala duša. »Svoje vibracije moram zelo znižati in postati zelo težka, da bom lahko storila nekaj strašnega. Pretvarjati se bom morala, da sem nekdo, kar nisem. Zato te moram prositi za uslugo.« »Lahko si želiš, kar hočeš!« je zaklicala mala duša in začela plesati in peti. »Lahko bom odpuščala, lahko bom odpuščala!« Sedaj je opazila, da je prijazna duša postala zelo tiha. »Kaj je,« je vprašala, »kaj lahko storim zate? Takšen angel si, da si pripravljena to storiti zame!« »Seveda je prijazna duša angel,« ju je prekinil Bog, »vsako bitje je angel. Zapomni si: nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!« Še bolj si je zaželela mala duša izpolniti prošnjo prijazne duše. »Kaj lahko storim zate?« je ponovno vprašala. »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…« »In,« je rekla mala duša, »in…« Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.« »O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!« »Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.« »Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo – za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem » Tako je bil dogovor sklenjen in mala duša se je podala v novo zemeljsko življenje, navdušena, da je luč in nekaj posebnega in vznemirjena, da je lahko tisti del posebnega, ki se imenuje Odpuščanje. Nestrpno je čakala na izkušenje sebe kot odpuščanje in da se bo lahko zahvalila drugi duši, kakorkoli ji bo ta omogočila to izkušnjo. In v vsakem trenutku tega novega življenja, kadarkoli je srečala kakšno novo dušo in ji je ta prinesla radost ali žalost, še posebno, kadar ji je prinesla žalost, se je mala duša spomnila pogovora z Bogom: »Vedno si zapomni,« se je nasmehnil, »nikoli ti nisem poslal drugega kot angele!«

Lahko se kar dobimo, pa jih sami pečemo ... pa pečemo ... pa pečemo... pa ful jemo valda....