Danes se v meni dogaja veliko stvari. Najpomembnejša je odločitev nehat pohat. Izgleda, da sem se res odločila, ker še ne razmišljam, koga bi poklicala za na žbe. Prav veselim se že sanjanja. pa tega, da se spet zjutraj zbudim naspana. Pa produktivnosti ... Saj vem, da prihaja najprej tisto živčno obdobje. Ampak če sem se zares odločila, potem ni zelo živčno - pravijo izkušnje. To je isto, kot ko se nehala kadit čike. Ko je bila odločitev polovična, sem bila vsa živčna, pa ful se zredila, tečna, zoprna .. vse je bilo narobe. Ko sem se pa zatrdo odločila, je bilo pa veliko lažje. Saj ne da nisem trpela ko šus, ampak odločnost je nekak močnejša od trpljenja, tako da potem sploh ne trpiš toliko. Prav veselim se. Je treba začet delat s svojo podzavestjo namesto, da jo na vse pretege dol tlačim. Lani sem bila že na zelo dobri poti, pa sem se spet skrila. Mislim, da je bilo v nekem trenutku preveč zame. Se nisem počutila dovolj močno. V tem času pa sem nabrala že kar nekaj volje in vztrajnosti. Gremo kopat ... tokrat želim bolečino sprejeti. Joj kolk si želim na Tonyjev retreat! Upam, da bom uspela. Se prav veselim današnjih meditacij ...