kukica

To bi rekla, da ti koristi. Edin ne vem, koliko zafrustrira mačkovega notranjega otroka.

Ojla! Ampak res. Če kej drži za dvojčkovo naravo, je to firbec. O Nordika živjo! za gleženj. neki je bilo na teh praznikih, Ksenia si je tud gleženj zvila. Čimprejšnje okrevanje ti želim

Zdej si pa še mene. ne vem za kaj gre, pa sem šla mal nazaj gledat, pa še vedno ne vem. Zdej sem pa firbec.

Ta je pa moja, amapk je še nisem osvojila. Bolečina gre lahko ven, edino če si jo putoš začutiti.

A ni to dobro? Ti le poskrbi, da bo srečen.

Klarus ... ... to si zaslužiš, k se norca delaš iz nas. Ojla Janif. Delam. Pol grem pa na konzultacije za diplomo. Se mi zdi, da počasi plezam iz črne luknje in da bo zalaufalo.

:hepko: Hvala.

Pozdravljena in dobrodošla! Za ikonco nad imenom greš na svojo osebno stran (povezavo tja najdeš desno zgoraj na ekranu). V desnem meniju poiščeš povezavo 'Moja ikonca', kjer si naložiš slikico. Upam, da bo šlo, če ne pa še enkrat vprašaj.

Prov maš. Pridno delaj. Pogrešal te bomo pa itk, k si pa največja čveka.

Mislim, da se moj otroček zdravi.

Že 24. dan brez prekinitve. Morda pa tudi tele tibetančki pripomoreju k intenzivnem čiščenju duše, ki se mi zadnje čase dogaja.

Pa ti si car! Le tako dalje. Jaz pa ne delam prav veliko vaj. Se mi pa zadnje obdobje intenzivno puca podzavest. Upam, da ne govorim prehitro, ampak občutek imam, da opazno bolje vidim. Pripravljena sem videti ...

Ahoj tekač. Pikica, ti se pa mal zadrži. Ne moreš osvajat kar vse po vrsti.

Hvala vsem za vse srčke in nežne besede včeraj. Sem jih rabila. Včeraj me je z vso silo zadelo to z mojim očetom in tako krčevito jokala nisem že veliko let. Zato sem morala tudi pisat, da je bilo lažje. Zdaj se veliko bolje počutim in mogoče bom celo lahko začela sprejemati situacijo. Ne vem. Pomaga mi zavedanje, da nisem sama in da me kdo razume. In spodbuja. Hvala.

Mogoče se pa moraš tudi to naučit. Saj veš, zaradi sebe. Ampak ne bom preveč pametna. Vem kako je težko iti čez čustva, ki so se leta nabirala. Meni tudi ne uspeva. zate.

Le poglej jih, že flirtajo. Dan.

Zanimivo, kako jo vsi rabimo .. pa premalo dobimo. Zase se večkrat vprašam, če ni problem v tem, da je ne znam sprejeti. En nežen vsem. 5rca ... saj mogoče pa tud mami rabi tvojo nežnost, pa te bo z veseljem pobožala, če ji to poveš. Jaz moram tudi svoji ...

Hvala. Je zdaj bolše. Razpizdila, pa zjokala sem se in je lažje. Zdaj me je pa še sestrca poklicala in se grem mal na na njeno ramco naslonit. ...zame pa za očija.

Dost mam! Boli! Kdaj bo pravi čas? Kdaj bom lahko govorila? Boš sploh še kdaj poslušal? Kdaj boš dovolj zdrav ali miren za pogovor? Ubij se že enkrat, če tko hočeš. Samo naredi to hitro. ne morem te še 30 let tkole gledat. Pička ti materna! Rada te mam. Ne morem več!!!! Nimam kam zbežat. Soočit se pa ne znam. Poskušam, pa sem vedno odbita. Včasih sem bla tvoja punčka. Ampak tebe ni več. Samo še truplo se sprehaja po tem svetu. Ne znam naprej! Ne znam ljubit!! A lahko to razumeš?? Ne znam več! Tako se bojim. Včasih si želim, da te ne bi bilo več. Vem, da tega nočem, ampak kaj naj?? Kako? ven hočem! ven iz tega zafukanga labirinta. raztrgala bi svoje telo in skočila ven. Vse me boli. Vse je laž! Ne razumem. Nočem razumet. Ni treba da je tako. Ni treba. naj gre stran. Au, au,au. Nočem več ... Ne znam sprejeti. Pisat, pisat, pisat. Samo to še pomaga. Nikogar ni. Sama sem. Vedno. Hočem, da je že konec tega. naj mi kdo pomaga! Prosim. Meša se mi. Moram nekako skozi to. Vem, da je na drugi strani mir. Ampak ne vem, če bom prenesla vso to bolečino. Prevč je je. Raztrgala me bo. Počutim se noro. Filmski nevrotik. Nimam se pod nadzorom. Kako naj sprejmem??? Kdo ve??? Kdo? Kdo? kd? Sigurno je kdo, ki mi lahko pomaga. Zakaj sem tako mala in nebogljena? A lahko že enkrat zrastem? Kako naj komu nudim oporo, če še sebe ne zdržim?? Boljše je. lahko se vzravnam. Bolečina je popustila. Fak, kako rabim zdele tole. kaj naj zdaj. špela klicala. Naj grem na Rožnik? Saj sem prosila za nekoga. Grem ...

Dost mam! Boli! Kdaj bo pravi čas? Kdaj bom lahko govorila? Boš sploh še kdaj poslušal? Kdaj boš dovolj zdrav ali miren za pogovor? Ubij se že enkrat, če tko hočeš. Samo naredi to hitro. ne morem te še 30 let tkole gledat. Pička ti materna! Rada te mam. Ne morem več!!!! Nimam kam zbežat. Soočit se pa ne znam. Poskušam, pa sem vedno odbita. Včasih sem bla tvoja punčka. Ampak tebe ni več. Samo še truplo se sprehaja po tem svetu. Ne znam naprej! Ne znam ljubit!! A lahko to razumeš?? Ne znam več! Tako se bojim. Včasih si želim, da te ne bi bilo več. Vem, da tega nočem, ampak kaj naj?? Kako? ven hočem! ven iz tega zafukanga labirinta. raztrgala bi svoje telo in skočila ven. Vse me boli. Vse je laž! Ne razumem. Nočem razumet. Ni treba da je tako. Ni treba. naj gre stran. Au, au,au. Nočem več ... Ne znam sprejeti.

:frog:

jest sm čist normalen.

Danes je 1. november, dan spomina na mrtve. Včeraj sem bila pri stari mami in očetuna grobu. Morda je domišljija, a občutek sem imela, kot da mi mama govori, naj ne gledam v tla, ona ni tam. Poglej okrog sebe, povsod sem. Tam zraven pokopališča raste neverjetna stara lipa. takega debla lipe še nisem videla. Lepo je bilo ... Pisat sem začela, ker sem se spomnila, da ima danes moj bivši roj.dan. Pa Nataška bi ga imela, če bi bila še med živimi. Pa fant s katerim se prvič seksala. Kaj le imava jaz in 1.11. skupnega? Pravi čas je, da se vprašam, če sem odpustila Sandiju. Za maltretiranja in udarce. Pravzaprav - ali sem odpustila sebi, ker sem si to prizadejala? Se imam lahko danes rada in sem enakovredna partnerju? Ali verjamem, da sem vredna vsega spoštovanja? Sem pripravljena zahtevati, česar si resnično želim v partnerstvu in če tega ne dobim oditi svojo pot? Ne vem, če sem še jezna nanj. Mislim, da še vedno občutim krivdo. Vem, da je bila to šola, ki sem jo rabila, ki sem jo iskala. Zakaj se ob razmišljanju počutim manjvredno, ničevo? Še nisem šla neprej? In Nataška. Ali še občutim krivdo, da ti nisem pomagala iz drog? Bila sem mlada ko ti, zgubljena kot ti, nevedna kot ti. In ti se nikdar nisi resno odločila prenehati. le kako naj bi ti pomagala? Ti si izbrala smrt, jaz izbiram življenje. In prav je tako. Sprejemam odgovornost za svoje življenje in ravno tako se moram naučiti pustiti drugim odgovornost za njihovo življenje. Dragi oče. Ubij se, če želiš. Boli. Zelo boli. A ne morem jaz prenehati piti namesto tebe. ne morem pozdraviti tvojega telesa. Lahko te le sprejmem in ljubim takšnega kot si. A za to potrebujem čas. Preveč strahu in jeze že duši ljubezen. Vendar želim ... rada bi ti spet rekla, da te imeam rada.

pa še preostali del dneva: - poslušala cd Inner talk - šla v Kamnik - se uspela ne skregat z mamo, ker sem mirno odreagirala - še malo delala za diplomo - morda sem celo korak bližje rešitvi - Alenki pokazala tibetanske vaje - teti in bratrancu podarila svečnik - se pisno močno razpizdila, s čimer nisem nikogar prizadela, sem si pa močno olajšala dušo - nisem kadila - skoraj pozabila: poslal lubiju sms in povedala, kaj se mi dogaja Zdaj pa malo meditirat, da spraznem glavico, potem pa spat. Jutri je nov dan.