Tamburin

Ups! Sorry, ker sem se izrazila tako... samo meni razumljivo... Moje mnenje je, da človek s svojimi mislimi in svojo naravnanostjo "privablja" v svoje življenje take ljudi in situacije, ki ustrezajo njegovim mislim in naravnanosti. Zato sem napisala, da to o njeji pove, da "privablja" take in take ljudi... Pove o njeji, kako je naravnana, kakšen odnos ima do sebe in drugih... Pa je prav nič ne obsojam, da ne bo spet pomote. Tudi jaz imam svoje misli, svojo naravnanost... s čimer privabljam svoje ljudi in situacije, ki pa niso vse rožnate in ne vem kakšne. Ampak jaz svoje težave rešujem na tak način, da se vprašam, s čim sem privabila to v svoje življenje in kaj moram spremeniti pri sebi, da dvignem kvaliteto svojega življenja. Drugi pa se pač sprijaznijo z vsem, kar jim življenje prinese... Na drugo vprašanje pa ti odgovarjam z vprašanjem: Zakaj pa ti sodeluješ v tej temi? Najmanj enkrat sem že napisala, da me pač zanimajo mnenja drugih, ker so mi ljudje in razlike med nami zanimive. Včasih pa na podlagi trdnih argumentov drugih ljudi tudi spremenim svoje mnenje in se marsičesa naučim od ljudi. Hvala vsem in tudi tebi, alef, za tvoje mnenje! Vsekakor ji bom še naprej prijateljica, dokler me bo pač sprejemala za prijateljico. Pa tudi ona meni bo še naprej prijateljica, ne glede na njen način pridobivanja sredstev za preživljanje. Si pa dovolim razmišljati o tej temi in jo tudi javno izpostaviti (ne prijateljico, ampak temo! - kdo je ta ženska, itak ne ve nihče na tem forumu, razen mene), ker me je sama tipala in neverbalno spraševala, kaj si jaz mislim o tej njeni ideji o plačilu... v stilu: "Saj to ni prostitucija, a ne? Po mojem ni! Kaj misliš?..." Nisem pa tak tip, da bi ji samo kimala in jo tolažila: "Neee, to nima nobene zveze s prostitucijo..." Raje ji odkrito povem in rečem: "Glej, to je moje mnenje. Sorry." Do sedaj mi še nobena prijateljica ni zamerila, če sem bila odkrita do nje. Je pa res, da povem samo tisto, kar me vprašajo, in ne silim v ljudi z nekimi mojimi mnenji, ki jih sploh ne zanimajo. Človek vpraša samo tisto, kar je pripravljen slišati. Ben, zdaj sem se razpisala še o drugih stvareh... ampak preveč besed itak nikoli (ali pa skoraj nikoli) ne škodi, premalo besed pa pogostokrat povzroči, da se ljudje med sabo ne razumemo. ;-) (S)mejte se!

:D Evo en verz v tolažbo samskim: Prednost samote je v tem, da človek vsaj ve, v kakšni družbi je. (Upam, da ga nisem že kdaj napisala. Sicer pa tudi 2x ne škodi.)

kaladont

Ja, če obsojaš prostituiranje. Zakaj pa ga obsojaš?

Ja, tudi jaz menim, da je to njena stvar in naj počne, kar se njeji zdi prav. Edino se mi poraja vprašanje, ali je to prostitucija ali ni, oziroma v čem je razlika med prostitucijo in tem njenim početjem. Pa nimam čisto nič proti prostituciji, itak se mene ne tiče. Konec koncev bi lahko za vsako poročeno žensko, ki jo mož vzdržuje in ona seksa z njim, rekli, da se prostituira! V glavnem, moj namen v tej temi ni bil obsojati (ali obsojati obsojanje...), ampak samo definirati, kaj se smatra za prostituiranje in kaj ne.

Alef, to pove o njeji, da privablja k sebi nepogumne ljudi, ki ne znajo rešit problemov doma ali pa uvideti, da tisto, kar imajo doma, ni za njih, in da rabijo nekaj drugega... Recimo. Sedenje na dveh stolih zame ni niti malo častno ali pogumno dejanje. Ja, sva prijateljici. Zakaj vprašaš? Jaz imam cel kup zelo različnih prijateljic in prijateljev, ker me ne moti, če razmišljajo in živijo drugače kot jaz. Tudi ti si mi lahko prijatelj, čeprav razmišljaš drugače kot jaz. Pa kaj potem? Meni prijateljica ne zameri, če ji povem svoje mnenje, ki je drugačno od njenega... Najbrž zato mi ljudje tudi veliko zaupajo...

Jap. Gre za nespoštovanje same sebe... Po mojem, če bi delala na sebi in se malo bolj cenila, dvigovala svojo kvaliteto na vseh področjih življenja..., bi enkrat tudi srečala takega človeka, ki bi jo cenil in spoštoval, in bi tudi videl, v kakšni stiski živi in bi ji sam od sebe pomagal, če bi ji lahko. Tako pa bo s tem svojim početjem lezla samo nižje in nižje. Vse manj se bo spoštovala in vse bolj bo privabljala v svoje življenje moške, ki jo bojo zaničevali...

Leeon, se strinjam.

poklicala je pomlad zvončki so se odzvali krava jih je pojedla

A moram še kaj dodat? Ok. Vprašanje mi hodi po glavi, ker: Prijateljica se je pred kratkim ločila in se preselila v podnajemniško stanovanje. Seveda bo zdaj krepko gagala, saj bo plačevala najemnino in še vse ostale stroške sama, plačo pa ima zelo nizko. Brez dodatnega dela na črno sploh ne bo šlo, tako da bo praktično morala delati cele dneve... Ima pa tipica tudi ljubimca (poročenega), ki pride kdaj pa kdaj k njeji (se ve, zakaj)... Materialno ji tip nič kaj ne pomaga, ker je škrt, čeprav je poln denarja... In zdaj si je (zaradi te materialne in finančne stiske) tipica umislila, da bo začela ljubimcu zaračunavat za najemnino, ko pride k njeji. Ona pravi, da če bi jo peljal v hotel, da opravita svoje, bi itak moral plačati hotel. Ker pa lahko pride k njeji, naj ji pač plača, da bo lažje plačala najemnino vsak mesec... No, včeraj sva se o tem ful pogovarjali in ona trdi, da tukaj ne gre za prodajanje ali prostituiranje. Moje mnenje pa je, da to ni nič drugega, kot prostituiranje. Kaj menite vi?

Greš na LN Forum, jasno! ;-) ...Ne vem, zakaj mi smeškoti ne delajo... ( Emmzi, zdaj pa resno: Če se ti večkrat dogaja, da se dolgočasiš, razmisli mogoče o tvojem nemirnem duhu. Eni ljudje res ne znajo mirovat (so nekako hiperaktivni) in jih vsak mir moti. Enostavno ne znajo uživati v počitku, v miru. Meni se to ne zdi v redu, ker se mi zdi, da so najbrž zelo nemirni v sebi... ne morejo biti sami s seboj... Ne vem, samo domnevam tako. Sicer če človeku to paše, ni nič narobe. Če pa te moti in se dolgočasiš, ko nimaš nič za početi, je pa to problem. A ne? Mi Levi sigurno nimamo problemov s tem, ker radi lenarimo... ;-)) Pa tudi ko delamo, zgleda, kot da nič ne delamo, ker delamo vse na easy, kar pa ne pomeni, da nič ne naredimo. So pa ljudje, ki skozi nekaj delajo, in to zelo glasno, da zgleda, da ful delajo, v resnici pa istočasno z repom vse porušijo, tako da na koncu ni nič narejenega. Taka je na primer moja mama (Vodnar). Pa ne rečem, da so vsi Vodnarji taki... ampak so tudi taki ljudje. In taki ponavadi niti ne znajo mirovat. Jaz takim pravim, da imajo nemirnega duha. To je moj komentar. Ni nujno, da imam 100% prav - da se ne bo kdo kaj užalil.

Hmm... na kateri slikci? Si jo pozabila prlimat?

Meni osebno se rdeča za stene ne zdi prav nič topla, ampak prej agresivna, in po mojem zelo zmanjša prostor. Če pa že, bi imela samo eno steno rdečo, ostale pa bele, in obvezno belo pohištvo ob rdeči steni. No, vsaj jaz si tako zamišljam, da bi mi bilo še kar všeč... Sicer pa sploh nisem za rdeče stene. Toplo deluje moja dnevna, ki je rumena (stene, zavese) in oranžna (kavč)... Pa še regal v barvi jelše si rihtam... (A ja, saj je slikca na prejšnji strani te teme!) Sem pa že videla rdečo steno v enem stanovanju... vendar tisto stanovanje je itak celo odštekano, tako da tam to paše. Tam prižgeš luč tako, da potegneš za telefonsko slušalko, ki visi s stropa..., namesto knjižnih polic so na steni obešene gajbe od sadja..., TV stoji na lesenem sodčku..., namesto slike na steni je cel kup žebljev, povezanih s par kilometri volne..., v kopalnici visijo s stropa dol prazne role WC papirja... in podobno... V tako stanovanje itak paše vse.

Ne vem, če to drži. Pozabila si na visoke trgovske marže in na to, da pohištvo po naročilu dobiš direkt od mizarja, torej brez posrednikov, ki ti zaračunajo še svoj delež... Pa tudi mizarji ne delajo več pohištva ročno, kot so včasih. So tudi oni že napredovali v tehnologiji.

nedokončane slike v temi uma čakajo svetlobo

lomilec src

Valkira, mi prosim zrihtaš še naslov (tel.št. ... karkoli) tega mizarja? Razmišljam, da bi naročila regal za dnevno sobo, ker ga v trgovinah ne dobim v takih dimenzijah, kot ga jaz rabim. Če pa dimenzije štimajo, pa ni funkcionalen ali pa mi ni všeč... Tako da zgleda, da ga bom morala glih naročit.

na vroč poletni dan kaplja znoja polzi grlo se suši

Ja, free, tudi s tem se strinjam, da je najprej treba znat živet sam. Ampak kar se tiče nadaljnega ustvarjanja, pa še vedno mislim, da je zveza bolj trdna, če dva ustvarjata skupaj. Kajti skozi tisto ustvarjanje skupaj premagujeta razne ovire, se skozi to spoznavata, usklajujeta, vlagata oba svojo energijo... Če bi se jaz kar preselila k tipu na gotovo, bi se najbrž počutila, kot da sem pri njemu na obisku, ne pa da je tam moj dom. Sicer odvisno od tipa, koliko bi dovolil, da vnesem v njegov prostor tudi mojo energijo... ampak vseeno mislim, da bi bilo težje. Imam tudi eno tako slabo izkušnjo, ko se je tip preselil k meni na gotovo, pa mi je na koncu, ko se zveza ni obnesla, povedal tudi to, da se pri meni (niti po 4-ih letih skupnega življenja) ni počutil doma. Pa verjemi, da sem se tudi jaz ful trudila, da bi on čutil pri meni svoj dom... Sem ga res 100% sprejela in sploh nikoli nisem niti pomislila, da to ni njegov dom. Zdaj ne vem in ne morem trditi, kaj točno je bilo krivo za ta njegov občutek, ampak predvidevam, kar sem že zgoraj napisala. Sicer pa nobena stvar ne more držati za vse primere.

Lahko ji poveš! Zakaj pa ne? Vendar ne govori ji z jezo. Povej ji samo, kaj ti čutiš, kaj ti ni sprejemljivo z njene strani in kaj bi ti bilo sprejemljivo. Povej kar misliš, ni je pa treba obsojati, ker je itak ravnala po svoji pameti in svojih zmožnostih. Če bo tvoje besede razumela, se bo mogoče zamislila nad sabo, če ne, pa tudi prav. Vendar, če ji boš govorila z neko jezo ali sovraštvom, bo ona slišala samo tvojo jezo ali sovraštvo, ne pa tvojih besed in njihovega pomena. Bodi pa kratka in jasna. Tvoje besede morajo biti boljše od molka. Ko nekaj podariš, ne pričakuj zahvale. Hvaležen bi moral biti tisti, ki daruje. Največje bogastvo je v tem, da daruješ, in za to si lahko samo hvaležen.

Ja Mick, kaj pa ti je to? stenica

Po mojih izkušnjah ni tako težko priti do odločbe in strokovne pomoči. Moj sin, ki obiskuje 2. razred OŠ, je odločbo dokaj hitro dobil, pa ne vem, ali je imel tako srečo ali je to tudi drugod tako. Pa, kot sem že zgoraj omenila, sploh nima vseh karakteristik avtizma, ampak le nekatere. Je pa res, da se moramo starši zmigati in se potruditi, da naš otrok dobi ustrezno obravnavo in strokovno pomoč. Se mi zdi pa tudi logično in normalno, da starši prvi opazimo, če je z otrokom kaj "narobe" in mu nekako postavimo "diagnozo", saj z njim živimo od rojstva in ga neprestano opazujemo in čutimo. Noben strokovnjak ne more bolje poznati našega otroka kot mi sami.

Se strinjam z Indigom in bi še dodala, da me to sealovo razmišljanje spominja na nek strah pred resno zvezo, strah pred popolnim "zlitjem" z nekom, nezaupanje... Sicer, seal, nič ni narobe, če lažje ustvarjaš sam. Celo fajn je, da si to pri sebi spoznal in si priznal. Samo ne pričakovat neke skupne poti z žensko, ki ne bo od začetka hodila v štric s tabo, ...vsaj ne resne zveze. Po mojem vsaka resna in trdna zveza temelji ravno na tem skupnem ustvarjanju, sodelovanju, načrtovanju..., da se energije dveh med sabo pomešajo, prepletejo... Priti nekam na gotovo po mojem sploh ni fajn, ker tam ne čutiš vložene svoje energije. Vendar, če tebi tako paše, je bolje da delaš tako, kot ti čutiš, da je prav. Saj tudi sam biti ni tako slabo. Vsake toliko vržeš koga na hrbet, gat pa ti ni treba nobenmu prat.

Paris, vsak dela tisto, kar zna in zmore. Če nas nekdo izkorišča, je to samo njegova šibkost, ne pa moč. Moč mu jo dajemo mi, če svojo pozornost usmerjamo v ta njegova početja - v tem primeru izkoriščanje. Pusti, naj prijateljica dela po svoji pameti, itak "se vsak `tič ujame pod svojo labrco," kot rečejo pri nas stari ljudje. Evo ti še eno zgodbico v razmislek: PA NAJ BO! Mojster Hakuin je bil pošten in moder človek, zato je pri vaščanih užival velik ugled. Nedaleč od njegovega doma je živela lepa mladenka, hči trgovca z živili. Močno presenečeni so njeni starši nekega dne ugotovili, da dekle pričakuje otroka. Sprva ni hotela izdati imena otrokovega očeta, po dolgotrajnem prigovarjanju in grožnjah pa je krivdo naprtila sosedu Hakuinu. »Pa naj bo,« je bil odrezav njegov odgovor, ko so mu dekletovi starši prišli povedat novico. Hakuina ni motilo, da je izgubil ves ugled, ki ga je bil deležen v vasi, ampak je malčka kmalu po rojstvu vzel k sebi, in mu posvetil vso skrb. Hranil ga je z mlekom, ki ga je dobil pri usmiljenih sosedih. Po letu dni trgovčeva hči tega ni mogla več mirno gledati. Staršem je priznala, da je pravi oče neki mladenič z ribje tržnice. Osramočena družina se je na vso moč opravičevala in prosila Hakuina, naj jim vrne otroka. Hakuin jim ga je dal, rekel pa ni drugega kot: »Pa naj bo!« (iz knjuge Vrata brez vrat)

Da se malo vtaknem z eno zenovsko zgodbico o navezanosti... Malo v razmislek... Daoxin, ki je živel med leti 579 in 651, je bil četrti patriarh kitajskega zena. Nekoč je vprašal svojega učitelja, tretjega patriarha Sengcana: "Je nenavezanost pot do osvoboditve?" "Te kdo veže?" mu je Sengcan odgovoril z vprašanjem. "Ne, nihče me ne veže." "Če te nihče ne veže, ne razumem, zakaj misliš, da je nenavezanost pot do osvoboditve," je rekel tretji patriarh. (iz knjige Vrata brez vrat)