Tamburin

Ja, al pa to, chasy. Joj, zdaj sem se spomnila še ene! Enkrat v eni družbi se je en tip hvalil, da ko se mu dvigne, ga ima velikega kot boca od laka za lase. Pa ga kolegica zabije nazaj: "Ma pol vsakokrat, ko se ti dvigne, rabiš transfuzijo, ker ti zmanjka krvi za ostale organe?!?"

Joj, cashy, kolk sem se jaz pri tem tvojem postu narežala!!! Sem si prav živo predstavljala tiste kazalce, pa višino... Ben, če sem se že vtaknila v to temo, da še pokomentiram. Alf, tudi jaz ti lahko mirno zatrdim, da se ženske res ne pogovarjamo o dolžinah vaših ptičkov in pištol, pa če verjameš ali ne. Mogoče zato ne, ker če bi se hvalile, da ima tip velikega, bi ga hotele še druge imet in bi obstajala nevarnost, da nam ga katera prevzame... Če pa bi rekle, da ima premajhnega, bi izpadle, da imamo mi svojo tako raztegnjeno in "obrabljeno", da nam je vse premajhno. Na, zdej pa maš!

Kaj zdaj vidva tle mutita?! Zadnja beseda se je končala na "ro" (earo), ne pa na "la"! rododendron

čik

Alef, vprašanje je, kaj kdo razume pod temi izrazi: toleranca, obsojanje, pripravljenost pomagati... Seveda "biti toleranten" še ne pomeni "biti pripravljen pomagati" - vsaj zame ne. Nekdo drugi pa mogoče pričakuje, da če si toleranten, si tudi pripravljen pomagati. In če nisi pripravljen pomagati, te že obsodi, da nisi toleranten... Potem je tudi vprašanje, kaj pomeni pomagati. Eden misli, da pomaga, če da ribe, drugi pa misli, da pomaga, če nauči loviti ribe... itd. Kar pa se otroških dodatkov tiče... so jih menda uzakonili tisti, ki smo jih mi (ljudje) volili - vsaj večina, ne glih vsi. Torej ni glih tako, da so, ker je tak zakon, ...ampak je zakon tak, ker ga mi dopuščamo, se z njim strinjamo. Nisem še slišala, da bi se kdo bunil zaradi otroških dodatkov. Ne vem, če nisem malo skrenila s teme... O sociali bi mogoče veljalo odpreti kako drugo temo.

analitik

O Piko, !!! Marsa, tudi mene veseli, da sem se spet ufurala. Ma sem bila pa včasih že čisto zasvojena s tem forumom, tako da bi kmalu rabila komuno za odvajanje od odvisnosti! Skokec, pa menda ja te ni tista moja zadrga od 20 cm spomnila na tvoj problem, dolg 15 cm!!! Saj 20 cm je pretirano - da ne boš mislil, da babe rabimo toliko!!! Samo zadrgo rabimo včasih tako.............

entoderm

Ma to bi ustrezalo drugim, ne meni!

Orka motorka! Pol imam pa jaz premalo, ker nimam dolgov!

Vam povem najkrajšo pravljico? Če JA, beri dalje - če NE, pa preskoči tale tekst. Torej: Nekoč je živel mladenič, ki je prelepo mladenko zaprosil za roko. Ona je rekla "ne", in fant je živel srečno do konca svojih dni.

Koliko denarja? Denarja nič, rabim pa stvari, ki se jih da dobiti tudi z denarjem... ali pa kako drugače. Na primer rabim rekreacijo. Za njo lahko odštejem nekaj denarja in grem v fitnes, ali pa ne odštejem nič denarja in grem laufat. (Dobro, superge in športno oblačilo rabim v obeh primerih... ampak tle govorim o (ne)potrebnem kešu za miganje, rekreiranje.)

ksiht (je v SSKJ!)

majoron A Eco je dovoljeno?

compact (disk)

Jaz mislim, da znamo biti tolerantni, saj dopuščamo, da so ljudje taki kot so. Če ne bi tega dopuščali, bi na primer take revne veččlanske družine kar postrelili ali pa jih vsaj prisilili v delo... Tako pa jim nič nočemo in jih pustimo živeti, kot so si oni sami izbrali. Mogoče kak posameznik v kakem trenutku malo obsoja, ko reče: "zakaj pa rojevajo toliko otrok, če so revni" ...ampak mislim, da to ne reče slabonamerno, temveč zato, ker bi rad, da bi bili taki ljudje bolj odgovorni do sebe in svojih potomcev. Kot družba na splošno pa mislim, da sploh ne obsojamo. Celo dajemo jim otroške dodatke za vsakega otroka! Če ne bi bilo nas in naše tolerance do njih, še tega ne bi imeli! So pa med nami tudi nekateri posamezniki, ki so še več kot samo tolerantni do njih. So celo tako občutljivi, da jim taka težka situacija drugih seže celo do srca, in so pripravljeni tudi kaj prispevati za te družine, če seveda lahko. Zato pa so take oddaje po TV, kjer se zbirajo sredstva za revne... To pa še ne pomeni, da so tolerantni samo teli posamezniki, ampak tolerantni smo vsi. Biti toleranten pa še ne pomeni odobravati. In tudi neodobravati še ne pomeni obsojati. Mogoče se tebi zdi, da nekatere stvari obsojamo, ker jih ne odobravamo?

Jakec

car

Skokec, en moj namig, če ti bo kaj pomagal: Jaz ful rada berem ali poslušam vice in si jih zapomnim. Sicer si ne zapomnim vseh vicev v celoti in dobesedno, ampak poanta pa mi le ostane v glavi, ker mi je smešna. Potem dostikrat to poanto uporabim v vsakdanjih pogovorih, seveda ko me neka stvar spomni na nek vic. Enkrat sem na primer kupovala zadrgo, dolgo 20 cm. Trgovka mi prinese zadrgo, ki se mi je zdela na oko prekratka, pa sem ji rekla, da ta ni 20 cm. Trgovka je vzela meter in izmerila 18 cm ter rekla: "Pa res ni 20!" Jaz pa sem se v trenutku spomnila tistega vica ("zakaj imamo ženske probleme s parkiranjem") in sem ji rekla: "Ma mene ne more noben nasrat, da ga ima 20 cm, če ga nima!" Seveda sem si dovolila to reči, ker to trgovko poznam in je približno mojih let, pa še trgovina je bila prazna, tako da sva se lahko obe na glas narežali... A ja, če slučajno ne poznaš vica, ti ga povem. Torej: Zakaj imamo ženske probleme s parkiranjem? Zato, ker nam moški stalno govorijo, da je tole... 20 cm (in pokažeš s palcem in kazalcem razdaljo par cm)! Druga stvar je ta, da moraš biti sproščen in drzen. To pa seveda ne moreš biti v vsaki družbi -> in v vsaki družbi se niti ni primerno takole hecati. V družbi svojih vrstnikov, kjer se lahko tako hecaš, pa si lahko tudi tako sproščen in drzen, da ti take smešne stvari sploh padejo na misel. Torej moraš nekako dihati z okolico, v kateri se nahajaš. Normalno, da ne boš dajal kakih smešnih izjav na pogrebu recimo... Tretje: Ne smeš biti obremenjen s skrbjo "kaj, če bom izpadel glup". Tudi, če ti kak štos ne uspe, moraš biti pripravljen na to, da se potem narediš norca iz sebe, saj norčevanje iz sebe zna biti velikokrat še najbolj smešno. Verjetno tukaj prispeva svoje dobršna mera samozavesti. Predvsem pa takih smešnih izjav ne moreš načrtovati, ampak ti pridejo spontano v glavo, iz glave pa na jezik... Enostavno moraš biti dovolj igriv in ne preveč osredotočen na situacijo ali temo pogovora, ampak mora tvoj um seči malo čez rob - mogoče za začetek na področje vicev, kot sem zgoraj omenila. Včasih pa se zna zgoditi, da se ti posreči kakšna čisto tvoja lastna smešna izjava, ki se ne nanaša na noben vic... Ne vem, če sem ti tole dobro razložila in če ti bo kaj pomagalo. Probaj trenirati.

Naj vas spomnim, da je danes kitajsko silvestrovo! Opolnoči bomo vstopili v kitajsko leto psa. A ga bomo kaj nazdravili? Ben, na zdravje vsem kužkom in psicam!!!

stara! ...mi je všeč ta izraz! Nočka vsem skupaj!

Pozdravček, Marsa!

Evo tukaj eno samsko mamico! Sicer nisem več tako rosno mlada, ma stara pa tudi ne. No ajde, 36 jih imam. A ja, pa še ta podatek za sladokusce: imam 2 otroka z 2 očetoma, stara pa sta 12 in 7,5 let. Kar pa se mojih izkušenj tiče: Prvič se pač ni obneslo, tako da sem že pri 26-ih ostala sama z otrokom. Naslednji partner me je popolnoma sprejel v celem paketu, mene in hčerko. Nobenih težav ni bilo okrog tega. Celo se mi zdi (tako šele zdaj gledam na to), da se je še preveč vživel v vlogo očeta do moje hčerke... No, rodil se nama je še sin. Dosti stvari sva uspešno prebrodila, ampak nekaterih pa le nisva mogla, zato sva šla narazen. Ne bom zdaj tle o vzrokih, zakaj sva šla narazen, ker so sama jajca... Bi pa rada povedala tole iz mojih izkušenj in kar opažam tudi pri drugih: Otroku ne more noben moški nadomestiti očeta, še posebno, če je njegov pravi oče še živ in ima stike z njim. Oče je samo eden, tako kot je mati samo ena. Drugi oče ali očim mu je lahko kaj drugega, na primer prijatelj, vzornik, zaupnik..., ne pa oče. Tako da če samska mamica spozna novega partnerja, jima svetujem, da sta zelo previdna pri oblikovanju odnosa med njim in otrokom. Tle ne morem dati nekih konkretnih napotkov, ker je odvisno tudi od starosti otroka..., je pa pomembno, da dopustita tudi otroku, da sooblikuje ta odnos. Naj tudi otrok pokaže, kaj pričakuje, želi, potrebuje od očima. Ne mu vsiljevat "novega očeta", če svojega očeta že ima. Drugo pa je tole: Če moški ne sprejme take ženske (torej samske mamice) v celoti, torej vse v paketu (z otrokom vred), potem to seveda ni pravi partner zanjo, ampak gre samo za flirt. V bistvu imamo samske mamice to srečo, da se nam dokaj hitro (prej kot ostalim ženskam) pokaže, ali je tip resen (in ta pravi) ali ne. Kar pa se tiče komentarjev moških (potencialnih partnerjev): meni še nihče ni direktno rekel, da ga motijo otroci, pa če so ga res motili ali ne. Po mojem tega nihče ne bi priznal, ker bi izpadel on slab, brezsrčen... Raje rečejo, da jim ni všeč moj način življenja, ali kaj podobnega... Pri teh mojih letih pa tudi skoraj ni več takih, ki ne bi imeli za sabo že svoje družine, otrok iz prejšnjih zvez... tako da tudi očitkov na račun otrok ali na neuspeh v zvezah ni, ker so oni na istem. Drugače pa... pri dveh dokaj majhnih otrocih se ne obremenjujem s tem, ali bom spoznala kakega ta pravega, ali bom do smrti sama. Ko sem ostala sama s hčerko in sem bila mlajša, sem si še želela enega pravega tipa in tudi povečanje družine... Zdaj pa se mi zdi, da je moje življenje napolnjeno. Sploh ne vem, kaj bi s partnerjem - kam bi ga vtaknila... Enostavno nimam več ne časa ne prostora v mojem življenju. Nikoli pa se ne ve, kako bo na moja stara leta, ko bosta otroka šla po svoje. Mogoče pa si bom takrat zaželela kakšne moške družbe, take bolj resne, stalne, za večno..., no, do smrti... Sicer pa ima tudi samsko življenje svoje prednosti.

Ne obremenjuj se z denarjem! Raje ga nakaži na moj transakcijski!!! A ti napišem cifro mojega TRR raje na OS, da mi ne bojo vsi zdaj tle nakazovali denarja, ki ga imajo odveč?

A zdaj pa kar naenkrat nisi več tak... Kaj pa je tebe sprovociralo? Sej ga mamo, sam reče se ščegetavček... da te malo podučim...