Tamburin

Tip, ki zna dat od sebe samo kurac, tudi dobi tako žensko, ki rabi dat v sebe samo kurac.

Nosorog, ma zakoni so zato, da jih kršimo! Torej lahko prekršiš zakon in nehaš kadit za stalno... Je pa res, da se moraš odločit prekršit zakon - torej zavestno prekršiti zakon...

Nista skupaj zato, ker se MORATA dopolnjevati, ...ampak sta skupaj, ker SE dopolnjujeta. In če se dopolnjujeta, pomeni, da imata razčiščeno na tistem področju, kjer se dopolnjujeta. Eden je lonec, drugi pokrov. Eden je metla, drugi je štil. Eden je gumb, drugi je gumbnica... Hmmm... Ljubezen, predanost... Ljubezen ne veže ljudi, ampak jih osvobaja. Dovoljuje jim, da so to, kar so. Če so lonec, so lonec; če so pokrov, so pokrov... Ljudje se kregamo ravno zato, ker nimamo razčiščenih stvari pri sebi in zaradi tega ne najdemo (niti v drugi osebi niti v sebi) svoje druge polovice, s katero bi se dopolnjevali. Se pa skozi kreganje lahko tudi kaj naučimo in razčistimo kake zadeve, če seveda hočemo in zmoremo...

Sstane, ma ti pravim (ker si ti omenil, da sem v veliki nevarnosti, da bom tistih deset jurjev pojedla namesto prišparala), da ne morem tistih 10 jurjev pojest, ker jih porabim za radiatorje... Hvala za sol!

Da še jaz navedem eno mojo izkušnjo, ki se mi je pripetila pred kratkim. Me zanima, če je še kdo doživel kaj takega... 2. januarja me pokliče en tip in zelo prijazno vpraša, če sem pripravljena odgovarjati na anketna vprašanja. Običajno take anketarje zelo na hitro skenslam, ker navadno res nimam časa, ampak ta dan je slučajno bil tak, da sem se doma dolgočasila, zato sem privolila v anketo, čeprav s pripombo, da naj bo hiter. OK. Tip pove, da anketa ni narejena v propagandne ali politične namene, ampak za njegovo seminarsko nalogo, in da je popolnoma anonimna - moja tel. št. je izbrana naključno. Potem začne z vprašanji: koliko sem stara, kakšno stopnjo izobrazbe imam, koliko časa na dan gledam TV, naj naštejem 3 filmske igralce, pa še 3 filmske igralke... Vmes me parkrat pohvali, da sem zelo prijazna, in pove, da redkokdaj naleti na ljudi, ki so tako pripravljeni sodelovati... Potem nadaljuje z vprašanji, kateri filmski žanr rada gledam in zakaj. Našteva žanre, jaz pa mu odgovarjam z JA ali NE, pa še na kratko ZAKAJ JA ali ZAKAJ NE... Vmes tip še naprej hvali mojo prijaznost in me vpraša, če je še kdo od odraslih doma, ki bi bil kasneje pripravljen sodelovati v anketi (češ da je navadno tako, da če eden v familji sodeluje, je potem pripravljen tudi drugi...). Povem mu, da ni nikogar in sem torej sama. Tip nadaljuje z anketo in pravi: "Zdaj vam bom postavil malo bolj delikatno vprašanje, ki vas bo mogoče malo zmedlo, ampak bi vas prosil, če odgovorite po resnici. Še enkrat poudarjam, da je anketa povsem anonimna in da je vaša številka naključno izbrana. Pri tem vprašanju ponavadi ljudje malo obstanejo, nekateri ne odgovorijo po resnici...." in blablabla. Takoj sem vedela, kaj bo vprašal, in sem mu rekla, da ni nobenega problema - da naj kar vpraša in da bom povedala tako, kot je. Pa me seveda vpraša, če gledam erotične filme in zakaj. Čisto normalno mu odgovorim, da trde erotike ali porno filmov ne maram, če pa je v njih le malo erotike (kot n.pr. v filmu "Devet tednov in pol"), pa da rada pogledam. Seveda je sledilo vprašanje "zakaj", in povem mu, da zaradi čustvenega naboja... itd. (Še vedno sem verjela, da gre zgolj za anketo.) No, pa da ne bom preveč dolgovezila... Tako sva se počasi zapletla v pogovor okrog teh filmov, seveda brez nekih zadržkov, ker itak telefon vse prenese. Kar naprej me je spraševal, kako taki filmi vplivajo name, kaj v meni povzročajo... vmes pa pohvale, kako sem prijazna, da sodelujem v njegovi anketi... (Pogovor mi je postajal vse bolj čuden. ) Ampak... ko je začel z vprašanji, če se tudi meni zdi ta najin pogovor tako vznemirljiv kot njemu, in pove, da se mu je dvignil... itd. sem ga po hitrem postopku skenslala z izgovorom, da moram pogledat, kaj delajo otroci. Ajd čaw! Po mojem se tip rad samozadovoljuje ob telefonu, in ker so linije 090 zelo drage, si je umislil takole potegavščino, da za veliko manj denarja pride do želene erekcije! Vmes še vpraša, če je še kdo od odraslih doma, da se prepriča, če je ženska res sama! Kliče pa verjetno tiste tel. številke, kjer je telefon prijavljen na žensko, ker je več možnosti, da bo naletel na samsko žensko... :xx!: Zanima me, če je še katera kdaj kaj takega doživela. :xx!: Če pa še niste, bodite pozorne na vsebino ankete.

Ja, to pa tudi mene razkuri. Parkrat sem že klicala trgovca in zahtevala, da mi najde ceno... Je moral it prav v skladišče al ne vem kam po kodo... In vedno zagrozim z inšpekcijo, ker to me pa res jezi, ...ampak je do zdaj še nisem klicala.

Meni pa se zdi, da je ravno obratno. Če znaš samostojno živet, si lahko partnerju v breme - oziroma je on tebi v breme. Kaj ti bo partner, če znaš vse sam narediti? Kako se bo on (ali ona) počutil(-a), če si vajen za vse sam poskrbeti, dati stvari na svoje mesto tako, kot si si ti zamislil, da morajo biti... itd. Po mojem veže dva človeka skupaj ravno to, da sta si v oporo, da drug brez drugega ne zmoreta, ker se dopolnjujeta. Se pa strinjam, da je težko najti svojo drugo polovico. Najbrž je lažje postati sam "dve polovici" in tako ostati sam s seboj.

Ojlala, Astra, Mick! Živa in zdrava sem! Sem pa manj na internetu, od kar imam povezavo preko kabla. Lol! Prej sem jo namreč imela preko Volje (telefona)...

Mick, se pravi, da si v tisti prvi fazi, ko želiš, pa ne moreš. Prestopi v drugo fazo, ki sem jo opisala zgoraj: odlči se in to odločitev "obteži" (ali bolje rečeno "podkrepi") s kakšno motivacijo. Motivacija je lahko karkoli, kar ti dosti pomeni - ali zdravje, ali strošek... Vprašaj se, ZAKAJ bi rad nehal. Motivacija ti pomaga v tistih prvih dneh ali tednih, ko padeš v skušnjavo in te nekaj vleče, da bi enega prižgal... in takrat se spomniš te svoje motivacije, zaradi katere si nehal. Mora pa biti res močna motivacija, da bo močnejša od vsake skušnjave. Sstane, nč bat. Ne porabim tistih 10 jurjev za nič drugega kot za radiatorje (kot že rečeno), tako da zmanjka za vse ostale dodatke.

Ben, da vam povem - tistim, ki me poznate, in tistim, ki me ne: Od 10.11.2005 ne kadim več! Čisto zares! Ratalo pa je tako: Najprej sem zmanjšala količino pokajenih cigaret na dan, in sicer z ene škatle dnevno na 10 cigaret dnevno. Takrat še nisem imela v planu popolnoma nehati! x!x Zmanjšala pa sem tako, da sem si vsako jutro naštimala v škatlico samo 10 cigaret, ostale pa sem pustila doma. In ko sem vseh 10 pokadila, tisti dan nisem kadila več. Če pa mi je kak cigaret ostal (kar se je tudi včasih zgodilo), ga nisem prenesla naprej v naslednji dan, ampak sem si jih tudi naslednji dan naštimala samo 10. No, moram priznat, da sem tu pa tam tudi grešila in pokadila kakšnega več... Ampak važno, da se s tem nisem obremenjevala in se obtoževala, da sem ga polomila. Greh sem vzela za nekaj nepomembnega in se dalje držala svojega dogovora s sabo: "10 cigaret na dan". 10.11.2005 pa si mi namontirali marmorne radiatorje, ki jih moram odplačevati 10 mesecev po 10.000 sit. Ko so bili radiatorji že montirani, sem se začela spraševati, kje bom staknila vsak mesec dodatnih 10 jurjev... Pa sem se spomnila, da toliko porabim za cigarete!!! Rešitev je bila samo v moji glavi: odločila sem se, da neham kadit in na ta način prišparam za radiatoirje. To mi je bila nekako motivacija. Prvih nekaj dni ni bilo lahko. Ampak vsakokrat, ko sem šla mimo trafike in me je zamikalo, da bi kupila cigarete, sem se spomnila na radiatorje, ki me doma lepo grejejo... in mi je ratalo. Res, ljudje, vse je samo v naših glavah! Jaz mislim, da si mora človek najprej želeti nehati (želiš, pa ne moreš). Druga faza je, da se odločiš in to odločitev "otežiš" z neko motivacijo. Potem rečeš "ne kadim več" in v umu prestopiš v tisto skupino ljudi, ki ne kadijo. Sledijo razne skušnjave, ko te vleče, da bi spet začel - in takrat se moraš spomniti svoje motivacije... Dalje pa vam bom napisala, ko ne bom kadila kake pol leta. Velja? Moram pa vam še povedati, da se počutim SUPER brez cigaret, in komot hodim v lokale na kavo in me cigaretni dim ne moti. Oziroma me moti, ampak si mislim: "Bljek, ke smrad! Še dobro, da sem nehala! Drugi pa naj se kar usmrajajo!"

Z rahlo zamudo, ampak vseeno iz VSEM SKUPAJ ŽELIM OBILO MATERIALNEGA IN DUHOVNEGA BOGASTVA, PAMETNIH ODLOČITEV IN SRČNOSTI NA VSEH PODROČJIH TER VSEGA POZITIVNEGA V LETU 2006! Sem komaj našla temo, kam naj vam tole napišem. Se vidi, da me že dolgo ni bilo tukaj... Ufffa!

Ma jaz tudi vseh vas!

Strelka, to pa se tudi pri meni dogala... Ampak mislim, da sem ugotovila, zakaj pride do tega. Ljudje imajo preprosto en vzorec o tebi - mislijo si, da si taka in taka in da tako in tako razmišljaš... In če je ta njihov vzorec napačen ali pa če se ti slučajno spremeniš (nekaj premakneš v sebi), te ne znajo sprejeti drugačne, temveč še vedno pričakujejo tisto Strelko (ali Tamaro ali kogarkoli...) po svojem ustoličenem vzorcu. Zato si potem tvoje besede razlagajo po svoje oz. po svojem vzorcu o tebi. Ampak naj te to ne gane. Če ti dajo možnost, da jim obrazložiš zadevo, jim jo obrazloži, drugače pa je njihov problem, če ne razumejo tvojih besed. Drugače imam pa jutri en zmenek ob kavici z mojo prijateljico ravno zaradi tega, da ji objasnim nekaj, kar me je narobe razumela, in upam, da si bom izpraznila dušo.

Ja ja, jaz sem še tukaj! Sem pa tudi jaz, kot pravi Susi13, malo ven padla... Po mojem sem včasih preveč pisala, pa sem se malo iztrošila. Ampak vseeno vas tu pa tam še berem. Drugače sem pa fajn. Sem imela eno krizno obdobje, ki se zdaj precej naglo izboljšuje. Sicer pa, Marsa, če pogledaš malo v horoskop za Leve, najbrž veš, da se nam je začelo tam po 20. marcu izboljševati... Kajne? Evo, jaz sem en primerek Leva, pri katerem horoskop drži. A ja, Mateja, vseeno hvala za skrb!

Joj, StarGazer, kot da bi brala svojo zgodbo! Glej, tudi jaz se nikoli nisem počutila dobro v svoji primarni družini, in vedno sem se bala, da če ne bom razčistila s tem, bom svoje vzorce prenašala na svoje otroke... itd. Zato sem se pred leti veliko ukvarjala s tem problemom - odnosi s starši. Veliko sem meditirala, čitala razno razne knjige, hodila na rebirthinge, regresije in vse mogoče tehnike takega in drugačnega ozaveščanja, zdravljenja dušnih ran, se odkrito pogovarjala s starši... Velikokrat sem se po teh zadevah počutila WAU! Ampak kmalu sem ugotovila, da je ta "WAU" občutek samo momentalen ali kratkotrajen. Ko sem se vrnila "na tla", sem videla, da se dejansko le ni nič spremenilo zunaj mene, samo jaz sem si natikala druga očala. Zdaj pa je pri meni tako: Sprijaznila sem se s tem, da dejstev ne morem spremeniti. Sem pač drugačna od mojih staršev in si preprosto dovolim to drugačnost, staršem pa dovolim njihovo drugačnost. Samo ista vrsta ptičev skupaj leti! Družim se z ljudmi, s katerimi se razumem, čeprav mi niso nič v žlahti. Ampak to sploh ni pomembno, če mi moja prijateljica ni mama, kot ni pomembno, če mi moja mama ni prijateljica. Letim s svojo vrsto ptičev - po načinu življenja, razmišljanja, inteligenci... Starše imam sicer rada in verjamem, da tudi oni mene, ampak ko jih obiščem, da jih vidim, kako so, sem tam do tistega trenutka, dokler mi je tam ok. Čim mi kaj zatežijo, se umaknem. Če pa mi hočejo "pomagati" na svoj način, ker so pač prepričani, da rabim njihovo pomoč (ker je za njih nekaj narobe z mano, če sem drugačna od njih), jim enostavno rečem, da ko bom potrebovala njihovo pomoč, jih bom zagotovo vprašala, do takrat pa naj me pustijo pri miru. Enostavno se ne trudim več postati to, kar bi oni želeli, ampak sem sprejela dejstvo, da so me imeli kot otroka samo na posodo, jaz pa njih kot starše samo na posodo. Niso moja last, jaz pa ne njihova. Edino tako se ne čutim, da sem jim kaj dolžna, pa tudi oni meni niso nič dolžni. In tudi sama sebi nisem nič dolžna. Nič zato, če oni živijo na enem bregu, jaz pa na drugem. Zaradi tega vseeno ni treba, da je vojna med nami. Živim in pustim živeti. Nekako sem prerezala vez med njimi in mano, ohranila pa spoštovanje in ljubezen. Ljudje se velikokrat bojimo, da bomo izgubili ljubezen, če se bomo odtrgali od staršev in zaživeli svoje življenje. Oni so bili tisti, ob katerih smo čutili ljubezen, ko smo bili še čisto majhni in nebogljeni. In zdaj mislimo, da če odrastemo, ne bo več ljubezni. Vendar to ni res! Ljubezen je bila še pred nami in tudi bo, ko nas ne bo več. Zato se nimamo česa bati.

Hvala, lia! Ja, Stane, tudi to je možno. Nisem pa še slišala nobenega s tako izkušnjo. Mogoče pa se bo oglasil kdo in z izkušnjo potrdil tvojo teorijo.

Hmm... zanimiva tema. Če povem moje izkušnje, se je tudi meni že večkrat zgodilo, da je strast usahnila. Ampak je bilo to vedno pogojeno z odnosom - če je bilo v odnosu kaj nerazčiščeno, pač nisem več čutila želje po spolni združitvi, in seveda tudi strasti ni moglo biti. Ni se mi pa še zgodilo, da bi bil odnos "nebeško perfekten", strasti pa ne bi bilo več. A ja, kaj sem storila? Sčasoma, ko nisem videla več poti ne nazaj ne naprej, sem zvezo prekinila. Ampak glavni vzrok sploh ni bil pomanjkanje strasti, temveč odtujen odnos. Pomanjkanje strasti je bila samo posledica takega odnosa. Sem pa enkrat v Cosmopolitanu brala, da pri teh stvareh pomaga tole (nisem preizkusila): Partnerja naj se zmenita, da nekaj časa ne bosta seksala s penetracijo, ampak se bosta samo ljubkovala (rajcala, po domače povedano). Prav prepovedati si morata penetracijo! Tudi, če koga prime, da bi, se mora vzdržati. Lahko počneta vse drugo, kar jima paše, samo tistega ne smeta... Zdaj se ne spomnim, ali je kaj pisalo, koliko časa naj to traja, se mi pa zdi, da naj bi si partnerja določila tudi čas (mesec, dva... ne vem koliko), do kdaj ne smeta seksati. Ne vem, če to pomaga, ampak mogoče je finta v temu, ker je prepovedan sadež najslajši, in mogoče se zato potem povrne tista strast. Saj če malo pomislim ... mogoče žensko privlačijo drugi moški zato, ker so "nedosegljivi", "prepovedani"... tisti, ki je njen partner, pa je preveč na dosegu roke in zato nezanimiv, neprivlačen. Skratka, želim jima, da bi to zadevo uredila tako, kot je za njiju najboljše.

Mushi, da se ti še tle malo javim... Sicer sem ti itak že vse na OS napisala. Ampak toliko, da bojo tudi drugi videli, da sem še živa. Ja, ta moja kolegica, ki se je zdravila pri Papugi, je zdaj čisto ok. Popolnoma brez tablet in z zdravo ščitnico. Bila je pa že na temu, da so ji zdravniki rekli, da bi bilo treba ščitnico "skurit", ker se ji je zdravstveno stanje kljub tabletam samo slabšalo - tako laično povedano... Potem pa je šla k temu dr. Papugi, ki ji je predpisal strogo dieto in neke telovadne vaje. Vsega se je dosledno držala (dieta + vaje), vmes pa hodila redno na kontrole k "našim" zdravnikom in še naprej jemala zdravila tako, kot so ji predpisali. Ko so videli, da se ji stanje izboljšuje, so ji postopoma manjšali dnevno dozo tablet. Po cca. 6-ih mesecih je popolnoma ozdravela, in zdravljenje s tabletami so ji ukinili. Zdaj je z njo vse ok že cca. 2 leti. Je pa ona tak tip, da se zna zelo dosledno držati vseh navodil, ki ji koristijo. (Levinja seveda! ) Dieta je bila res zelo stroga, kot pravi tudi lia, ampak ženska se ni dala. To je skoraj tako kot pri raku - eni so sposobni s postom total izstradati rakave celice, da ozdravijo, drugi pa tega ne zmorejo in jim mogoče pomaga kaj drugega. Ali pa tudi nič, in pač malo prej končajo na britofu, kot bi sicer.

Meni ga pa niti malo ni žal. Priljubljen mi ni bil niti prej, zdaj pa mi je čisto enako kot prej - ta njegova afera ni čisto nič spremenila mojega mišljenja o njemu. :xx!: Se pa strinjam z mushi, da mora vsak nositi odgovornost za svoja dejanja. Jurij je pa zdaj samo dokazal, kako tega ni sposoben, kar sem itak vedela že pred to afero.

Mick, si me razočaral... Sem že mislila, da bom tvojo slikco videla!

Ah, Nino, če se dobro počutiš, naj te nikar nič ne skrbi. Jaz sem v tvojih letih imela eno daljšo zvezo, tako da v bistvu sploh nisem menjavala. Ampak - kaj pa sem imela od tega? Nič. Samo zamudila sem vse ostale priložnosti... ... in na koncu ugotovila, da ta tip, s katerim sem delila najlepša leta, sploh ni pravi zame. Ko boš srečal tapravo, se boš umiril. Če pa take ne boš še srečal, se boš umiril z leti. Nč bat, še prehitro pride - mislim to, da prenehaš menjavat partnerke. Drugače pa je bilo z mojimi nadaljnimi vezami tako: Dolgo (predolgo!) se je nategovalo elastiko v kaki zvezi, ko pa je enkrat počila, je počila za zmeraj. Potem sem najprej rabila kak kratek flirt , da sem spravila bivšega iz glave (iz srca je šel že prej), do naslednje resne zveze pa je ponavadi moralo preteči vsaj 1 leto do 1 leto in pol, da sem se "regenerirala". No, z leti se to obdobje "regeneracije" celo podaljšuje... Zdaj teče že 4. leto od moje zadnje resne zveze. Pišuka, se je za vprašat, če je z mano vse v redu!

Ena poročna torta Ne paše glih semle (ker v glavo jo nobenemu ne bi vrgla), ampak v temo "Poroka" se slikce ne da pripeti. No, pa naj bo tukaj, da malo osvežim rahlo pozabljeno temo.

Enja "MAMA, KJE SE KONČAJO ŽILE?" me je danes vprašal tamau.

Ti, ne me plašit s tistimi otroškimi oblačili! Seks pa pri nas ni neka tabu tema. Je pa to problem, ker je hčerka v takih letih, ko misli, da vse ve in vse zna (začetek pubertete), in ko začnem kak pogovor o seksu, me prekinja s takimi: "Ma ja, no, saj vem..., ne mi težit..." Mogoče bi bilo pametno, da ji kupim kakšno knjigo, da si bo lahko tudi sama kaj prečitala, ne da bi drugi vedeli, kaj vse še ne ve in ne zna.

Hmmm , po čem sklepaš, da bi mi lahko vitamini manjkali? Sicer hvala za skrb - zaenkrat se kar dobro držim.