Tamburin

Ne da se mi brat vsega, kar ste že napisali (sem samo na hitro preletela vaše poste), ... ampak če se vrnem na zastavljeno vprašanje, je moje mnenje, da se da preživeti z minimalno plačo. Vzemimo primer 4-članske družine, kjer 2 zaslužita po 60 jurjev - skupno 120 jurjev mesečno + 2 regresa za letni dopust... Zraven sta še 2 otroka, ki skupno prejemata 48 jurjev otroških dodatkov in imata v šoli regresirano prehrano (torej skoraj brezplačno). Poleg tega lahko vsaj eden od staršev tudi izven delovnega časa kaj fuša in na črno zasluži še eno plačo - drugi mora biti z otroci doma. Če taka družina ne plačuje kake najemnine za stanovanje in če pravilno gospodari z denarjem (ne jemlje kreditov...), lahko čisto fajn živi. Celo kak skromen dopust si lahko privošči. Če pa imajo še kak vrtek, kjer si pridelajo vsaj nekaj zelenjave in sadja, potem pa sploh živijo ko lordi. Hočem rečt: se da, če se hoče. Kdor pa hoče vsako leto na Bahame, pa vsako leto menjat pohištvo, pa vsako leto kupit nov avto, pa nove cunjice, pa blablabla... tak pa ne preživi niti s 500 jurji plače.

Tudi od mene vsem en koš poljubčkov , v letu 2005 pa vam želim vse tisto, kar si sami želite in se ne da kupiti z denarjem.

Dosežemo to, da moramo potem skoz paziti, kaj smo komu rekli, da vedno povemo isto. Ker če ne povemo isto, nas ljudje razkrinkajo, da smo se zlagali. In ko nas enkrat razkrinkajo, da smo se zlagali, nam ne verjamejo niti takrat, kadar govorimo resnico. Zdaj pa naj se vsak sam odloči, ali se mu splača lagati ali ne. Kar pa se tiče tiste tvoje sošolke, ki pravi enkrat tako drugič tako, se ne sekiraj. Mogoče samo išče neko pozornost..., da bi kdo razmišljal o njej ali govoril o njej. Pri tebi je očitno to dosegla.

Zame je bila prva prelomnica v življenju vstop v srednjo šolo. Pa ne zaradi šole same, ampak ker sem takrat zapustila svoj rojstni kraj in začela bolj odgovorno in malo bolj samostojno živeti. Sem pa zelo uživala v tej spremembi - ni bilo nekega domotožja... Druga prelomnica je bila pravgotovo rojstvo hčerke. Takrat se ti itak postavi vse na glavo. Vse počneš, kadar lahko ali kadar moraš, ne pa kadar hočeš... Malo bolj stresna prelomnica je bila razdor te družine. Tukaj je bilo v bistvu pomešano - razočaranje zaradi neuspeha in - olajšanje, ker se je zame začelo novo, kvalitetnejše življenje... No, potem se je ponovila druga prelomnica, le z drugačnim spolom - rodil se je sin... In spet tretja prelomnica - razdor družine... Kar pa se leta 2004 tiče, pa ni bilo nobenih takih večjih prelomnic. Sem dokaj mirno preživela.

Hojla, Bern! Hvala za tole razlago! Sem šele danes opazila, da si komentiral. Pravilno si ugotovil, da sem rojena zgodaj zjutraj, in sicer ob 00.05h (kot pravi mama) ali mogoče 00.10h (kot mi piše v rojstnem listu). Moj rojstni datum pa je 18.8.1969, kraj Koper. Tudi ostale stvari si zelo dobro zadel , čeprav me niso niti malo razveselile. Res je namreč, da sem vedno na istem mestu (kar se posla tiče) in da "več rečem, da bom, kot pa kasneje res storim", in to me prav nič ne veseli. Ampak si ne znam pomagati. No, zdaj vsaj vem, da je za to kriv moj horoskop. Še vedno pa ne vem, kako se premakniti "ven iz horoskopa" - kako spremeniti nekaj, kar mi "piše v zvezdah"... Praviš, naj se muvnem. Ampak kaj, ko vsakokrat, ko kaj muvnem, me nekaj vrže nazaj na staro mesto. Kot da sem nekje utirjena... Imam občutek, da bi bila bolj uspešna v kakem timskem delu, v katerega bi bila zmožna vložiti veliko več... Čim pa začnem s kom kaj sodelovati, me začne nekaj zavirati. Navadno nimamo enakih ciljev, ali nimamo enakih pristopov (ni taprava celota, ni taprava ekipa)... In tako vedno ostanem pri tem, da delam sama, ker edino sama sebi sem toliko "enaka" (imam enake cilje, pristope). Vendar pa sama s sabo ostajam vedno na isti točki - ni nobene rasti. In jezi me, ker sem sama za vse, čeprav mi ene stvari bolj ležijo, druge manj (ali pa mi sploh ne ležijo :xx!: ). Praviš: "Sociala neke vrste?" Kaj pa vem... neke vrste sociale je pa tudi vmes... ... glede na to, da delam z ljudmi in za ljudi.

Ja, to z valeto pa se tudi meni zdi malo mimo... da so v svečanih oblačilih. Ko smo mi imeli valeto, smo se zmenili, da bomo vsi iz istega razreda v enakih barvah, ampak vsakdanje oblečeni - ne v svečanih oblačilih. V našem razredu smo se zmenili, da bomo vsi v kavbojkah in svetlo modrih srajcah. Takrat se je seveda nosilo oooooozke kavbojke in srajce od očetov. No, vsi očetje pa niso imeli svetlo modre srajce doma , vendar na srečo je oče od ene sošolke delal kot paznik v zaporu in je imel cel kup svetlo modrih srajc od uniforme, tako da smo si jih lahko izposodili.

Ena moja znanka je rekla: "Me nič ne briga, če me mož prevara - glavno, da jaz ne izvem." Pa saj ima v bistvu prav. Če ne veš, tudi ne boli. Boli, če izveš.

Lahko bi bil tudi brez obleke, pa bi bil glih tako ali pa še bolj interesanten, a ne?

Astra in Tinka To pa ne drži - vsaj ne vedno. Zadnjič sem kupovala ene kotne poličke za telefon... V trgovini z uvoženim materialom neznanega porekla so bile poličke 2x dražje od tistih, ki sem jih na koncu naročila v eni manjši trgovini, ki ima mizarja, ki lesene izdelke izdela po naročilu. Torej svoj "kos pogače" ($) je dobil trgovec, svoj kos ($) mizar, jaz pa poličke. (Pa še rekla sem, da računa ne rabim, tako da država nič ne dobi.) Pri tistih uvoženih zadevah pa največ plačaš razno raznim posrednikom in manipulantom, "ustvarjalec izdelka" pa dobi še najmanj (najbrž glih za golo preživetje, pa še to slabo :xx!: ).

Sanjalica, če želiš za maturantsko obleko malo zapraviti in kupiti nekaj uporabnega, ti svetujem tako: Namesto enodelne svečane obleke, ki bi jo hčerka oblekla samo 1x ali 2x, si lahko umisli raje dvodelno - n.pr. top (ali korzet) in krilo (n.pr. dolgo, rahlo zvonasto) iz enakega ali skladnega si blaga, tako da bo na prvi pogled videti, kot da je v enodelni večerni obleki. Kasneje lahko top še kdaj obleče tudi na vsakdanje hlače in jakno (če gre zvečer s prijatelji kam na drink), pa tudi krilo se da ponositi na navadno majčko. Eventualno lahko krilo kasneje skrajša, da bo bolj uporabno tudi za čez dan. Seveda mora biti material za tako oblačilo bolj svečan, saj iz nekega navadnega bombaža ali viskoze ne more nastati svečano oblačilo. Ni pa potrebno, da je material pretirano svetleč (satenastega videza). Lahko je kak lepo padajoč cady (beri kadi s poudarkom na i), ali pa bolj kompaktna šantung svila... Še najbolj kul pa se mi zdi, če je material vsaj malo elastičen po širini (3-5% elastana), da se bo v njem počutila komot (jo ne bo med plesanjem nič stiskalo in oviralo). Poleg tega pa (če bo oblačilo šivala šivilja po naročilu) izberi tako blago, ki ga ni potrebno podložiti, ker tudi to precej zniža ceno - delo šivilje je cenejše, pa še podloge ti ni treba kupovati. Pa še to: pri večernih oblekah največ naredijo dodatki - štola ali nakit ali kake pentlje ali rože iz blaga... Ampak ALI-ALI, ne IN! Da ne bo dodatkov preveč in bi zgledala kot novoletna jelka! Če je obleka enostavna, se jo da bolj ponositi za različne priložnosti, ker samo zamenjaš dodatke in je obleka videti čisto drugačna kot prejšnjič. Pa ne pozabi (kar sem že zgoraj omenila), da se obleko ali krilo do tal lahko kasneje skrajša in uporabi še za kako drugo priložnost. Tudi iz rahlo zvonastega krila se da kasneje narediti navadno ozko krilo...

Contesa, malo z zamudo, ampak vseeno: HVALA ZA ODGOVOR! Sem čisto pozabila, da sem tukaj spraševala za razlago sanj, zato sem šele danes opazila tvoj odgovor. Ja, smrt najbrž ne pomeni vedno samo smrt, ampak tudi konec nečesa - česarkoli, ....ali pa, kot praviš ti, preobrat. No, upam, da na dobro.

Jaz si pa ne znam razložiti sanj izpred par dni. Sanjala sem, da je umrl moj bivši (oče od moje hčerke). Za smrt so mi povedali njegovi prijatelji šele po pogrebu. Povedali so mi tudi, da je naredil samomor. Počutila sem se zelo slabo, ker nisem bila na pogrebu (ker se nisem poslovila), poleg tega pa me je mučilo vprašanje, zakaj je sploh naredil samomor. Nihče mi ni znal tega pojasniti. Ko pa sem se tako pri sebi spraševala, zakaj neki je naredil samomor, sem nekako prišla v stik z njim (ne vem kako, kar pojavil se mi je pred oči) in mi rekel: "Nisi ti nič kriva za to, da sem naredil samomor..." Potem sem se hvalabogu zbudila iz teh morastih sanj, ampak ni mi jasno, kaj bi lahko te sanje pomenile. Mi jih zna kdo razložiti? Contesaaaa, please! Sem pa slišala, da če sanjaš, da nekdo, ki je še živ, umre, mu "podaljšaš življenje".

Evo celotno karto : Sonce je v Levu Luna je v Tehtnici Ascendent je v Dvojckih Merkur je v Devici Venera je v Raku Mars je v Strelcu Jupiter je v Tehtnici Saturn je v Biku Uran je v Tehtnici Neptun je v Skorpijonu Pluton je v Devici

Oona, saj nič slabega... Ampak sem mislila, da nisi odgovorila meni, ker se v naštetih poklicih sploh ne vidim. Zdaj pa res ne vem... Ali sem toliko falila poklic? Mogoče pa imam še kje skrite kake potenciale!

A tole si meni napisala?

Saturn v Biku, Mars v Strelcu.

Kakšen poklic pa bi pripisali temu: sonce lev, asc dvojček, luna tehtnica. Mal iz firbca sprašujem , .... če se bo dalo kakemu poznavalcu odgovorit.

Hmm... sam včasih je pa ravno v tem čar, da imaš neko skrivnost... in z njo živiš v nekem svojem svetu. Sanjariš brez omejitev... Takoj, ko bi se taka skrivnost razkrila, pa bi se razblinil tudi ves čar...

Če bi zadela sedmico... ... bi si najprej plačala enga psihoterapevta ali kaj takega, ki bi me ohranil pri zdravi pameti. Potem pa bi razmišljala dalje. Btw... a pozna kdo kakega dobrega psihoterapevta? Za vsak slučaj, če kdaj zadanem sedmico.

Če se človek spoštuje do tiste meje, kjer spoštuje tudi druge, potem to ni noben napuh. Je samo ena lepa, koristna, dobrodošla lastnost. Ni ne precenjevanja ne podcenjevanja - ne manjvrednostnega in ne večvrednostnega kompleksa. Si samo zlat košček zlatega mozaika. Nisi nek škart, pa tudi nenadomestljivo najboljši nisi. Sama največkrat "ocenjujem" sebe in druge po tem, kaj kdo v življenju da od sebe. Ni mi pomembno, koliko ima pod palcem, niti kakšen položaj v družbi ima, niti kako izgleda... Pomembno mi je, da tisto, kar v življenju počne, počne predano in s srcem. To pač jaz cenim in spoštujem pri sebi in drugih ljudeh. In verjamem, da se čisto pri vsakemu človeku najde nekaj, kar je spoštovanja vredno.

Ja, borism, to pa je kar pogosto, da kakšna žival otrokom kaj naredi. Ni nujno, da hoče poškodovati otroka... enostavno se zgodi v igri. Pred kratkim sem slišala za en primer, ko je domači zajec tako poglodal 8-mesečni punčki prst, da so jo morali peljati na šivanje! Sama pa imam eno izkušnjo z bikom ali kravo (se niti več ne spomnim, katerega spola je bilo). S starši smo bili na nekem pohodu na Krvavcu, kjer se je paslo govedo. Na sebi sem imela rjavo bundo, spredaj zapeto z zadrgo, ki je bila z notranje strani rdeča (podloga rdeča). Naenkrat je prišla ta žival k meni, zarila rogove pod mojo bundo (med bundo in moj trebuh) in me vzdignila v zrak ter spustila nazaj na tla. Tako sem se prestrašila, da sem takoj, ko sem pristala spet na tleh, stekla k prvemu moškemu, ki sem ga zagledala, ker sem mislila, da je moj oče. Potem pa sem doživela še en šok, ko sem spoznala, da to ni moj oče ampak en drugi moški, ki je bil takrat z nami na tem pohodu. Še zdaj ne vem, kaj je pičilo tisto žival, da si me je takole privoščila. Mogoče je nekako zaznala tisto rdečo podlogo v moji bundi, čeprav je ni bilo videti ven. Pojma nimam. No, glavno, da sem jaz ostala cela. Lahko bi mi rogove zarila tudi v trebuh!

O, Marsa, hvala.

Soodvisnost obstaja, odkar obstaja svet. Rastlina je odvisna od vode, zemlje, sonca, zraka... Prav vsako živo bitje je od nekoga ali nečesa odvisno. Celo planeti so v medsebojni odvisnosti, saj če bi prosto letali po vesolju, bi trčili in... adijo! Tudi ljudje smo odvisni drug od drugega, od kar obstajamo. Pa še od marsičesa drugega smo odvisni (od vode, zraka, hrane...), in s tem ni nič narobe. Vse je med seboj prepleteno, povezano. Problem pa je, če smo od koga ali česa odvisni in nas hkrati to duši. V takem primeru pa je po mojem potrebno razčistiti pri sebi, koliko se splača biti odvisen in koliko se splača zaradi tega trpeti.

Imaš prav, dolores, težko se je izogniti vsemu, kar ima negativno ozadje. Lahko pa postaneš vsaj bolj "izbirčen" in paziš, katere izdelke uporabljaš in katere ne. Nekako v tem smislu, da se držiš reka: "Pij malo, a dobro". Kaj se komu zdi dobro, in koliko se komu to "dobro" sploh zdi pomembno, pa je itak presoja vsakega posameznika. Konec koncev je vsak posameznik odgovoren le zase, zato je prav, da tudi presoja in odloča sam zase (mislim seveda na odraslega človeka).

Tudi jaz lunco v tehtnici. Sem pa tudi jaz naredila tako kot Kreativa: zmanjšala dozo na polovico. Prej sem jih pokadila 20 na dan, zdaj pa si dam že zjutraj v škatlico samo 10 cigaret, in ko jih pokadim, tisti dan ne kadim več. Če pa mi kakšen ostane, jih naslednji dan zato ne pokadim 11, ampak dam tistega 1 na stran, da ko se jih bo nabralo 10, jih bo za en naslednji dan. Drugo potezo, ki sem jo zraven še naredila, pa je ta, da sem spremenila režim pri meni doma: PRI MENI V STANOVANJU SE NE KADI! Ne jaz, ne gostje. S tem pa sem "ubila dve muhi na mah", saj sem se istočasno tudi rešila prepogostih obiskov, ki so mi bili včasih prav nadležni. Dom je zato, da se v njem spočijem! A pri meni je bilo večinoma kot v gostilni. :xx!: In moram ti povedati, da zelo pomaga. Stanovanje nima več vonja po tobaku, meni pa zadnje dni vsak dan ostane 1, 2 ali celo 3 čiki v škatlici, ki jih dam na stran. Da o mojem počutju niti ne govorim.