Tamburin

stil

ebenovina

ornament

onstran

eter

stroncij

Hvala, odium.p.! Bom probala tole z meditacijo... Vse dobro tebi in vsem ostalim Lunatikom!

Odium.p., hvala! Hja, moja čustva oz. čustvene reakcije so pa moj drugi velik problem... :xx!: Ne samo v povezavi z mojo mamo, ampka tudi v drugih situacijah, ko se počutim nemočna, me popade jeza in takrat dostikrat celo potočim kako solzo, pa čeprav v zelo neprijetnih okoliščinah (tudi na kakih uradih, ko na primer nečesa ne morem urediti). S solzami sicer nočem izsiljevati in doseči, kar si želim, ampak mi pritečejo iz gole jeze, potem pa se počutim total nelagodno in bi se najraje pogreznila v tla. Rada bi se naučila nereagirati oziroma obvladovati svoja čustva. Se to da? Kako se človek lahko tega nauči oziroma "natrenira"? Sem že poskusila s štetjem do 10, pa ni pomagalo. Mogoče bi se morala začasno umakniti iz prostora, ko začutim tisti pritisk... Ampak kaj, ko hočem vse čimhitreje rešiti! Saj vedno, ko pogledam na določeno situacijo iz neke razdalje, ko je zadeva že mimo, si vedno rečem, da je bilo vse skupaj brez veze in ni bilo vredno se jeziti in jokati. Ampak ko sem pa not v tistem, pa kar ne vidim izhoda ven. Mogoče se preveč vživim v problem in ga vsakega vidim kot najhujšega. Preveč dramatiziram vsako mojo neprijetno situacijo...

ikra

Odium.p., najprej hvala in pohvala za to tvojo ponujeno pomoč tukaj. Tudi jaz bi te nekaj vprašala, in sicer: Imam večni problem v odnosu z mojo mamo. :xx!: Da ne razlagam vsega od mojega zgodnjega otroštva naprej, naj ti povem samo to, kako je danes, ko sem v 37. letu starosti. Mama je večno nezadovoljna z mano, z mojim načinom življenja in sploh z vsem, povezanim z mano. Vem, kaj boš rekel: da je to njen problem... OK, je njen problem. Ampak meni pa se tudi več ne da poslušati teh njenih kritik! Kje piše, da jih moram? Včasih so me njene kritike hudo prizadele. Ko pa sem dojela, da je z mano taka, ker drugačna ne zna biti, mi je bilo veliko lažje in ji nisem več zamerjala. Naučila sem se biti indiferentna, in ko me je hotela prizadeti, si nisem ničesar gnala k srcu. Enostavno sem ji na kak njen provokativen komentar odgovorila čisto neprizadeto ali pa sem bila kar tiho. Skratka poizkušala sem na vse možne načine ji povedati in pokazati, da sem odrasla oseba, popolnoma neodvisna od nje (živim na svojem) in odgovorna za svoj lajf (sama preživljam sebe in 2 otroka)..., ampak nič ne pomaga. Ona se še vedno vtikuje v moj lajf in je total nesrečna kao zaradi mene... Razvaja moja 2 otroka (predvsem hčerko, ki je njena prva vnukinja), mene pa hoče prikazati kot najslabšo in najbolj nesposobno mamo... Enkrat sem v njeni prisotnosti rekla hčerki (12-letni), naj pospravi sobo, moja mama pa je takoj dodala: "Poglej raje, kakšno kuhinjo imaš ti!" Ko pride k nam na obisk, obvezno najde kaj za skritizirat. Če je slučajno vse pospravljeno, jo moti, ker so zavese spuščene in ne pride nič sonca v stanovanje... itd. Ma upam, da sem ti vsaj malo prikazala ta odnos med mano in mojo mamo. Zdaj pa te prosim, če mi lahko ti poveš: Kako naj postanem za mojo mamo odrasla oseba, vredna spoštovanja, kolikor si ga dejansko zaslužim (nič več in nič manj)? Pogovor z njo ne pride v poštev, ker sem tudi to že poizkusila, a ni pomagalo. Mislim, da se moram orientirati izključno nase in pri sebi nekaj spremeniti, pa ne vem, kaj. Kreganje in vračanje udarcev ne prinese nič dobrega, distanca in netangiranje (neprizadetost) ne pomaga, priliznjena do nje ne morem biti, ker ne znam in niti nočem... Večinoma se do nje vedem normalno prijazno, kot do vseh drugih ljudi, vendar če vidi na mojem obrazu, da sem zadovoljna in nimam skrbi in se včasih tudi kaj pohecam z okolico, postane kar nervozna in v očeh ji berem njene misli: "Kako je lahko zadovoljna s tako zavoženim življenjem, kot ga ima!?" Včasih imam občutek, da v meni vidi eno tekmico... Hvala!

tamburin

Onix, me spominjaš na enega tipa iz moje okolice. (Enzo, da nisi to ti??? ) Ta je tudi ves potetoviran in v uhančkih, in to že leta... ne od kar je to v modi. Ampak na njemu mi to ni grdo, ker mu paše... sovpada z njegovo pojavo, značajem... Je pač po duši eksibicionist in egocentrik. Mi pa niso všeč ta nežna, mila, krhka in PREBODENA dekleta, ki jih srečujem... :xx!:

jeb*č Ma ne ne , naj bo raje ježek

pecelj

Kaj pa je bilo narobe v starih cajtih?

intriga

Učenec je vprašal Cuiweija o skrivni modrosti zena. "Počakaj, da bova čisto sama. Takrat ti povem," je rekel Cuiwei. Čez nekaj časa se mu je učenec ponovno približal. "Vsi so odšli," je rekel. "Sedaj mi lahko poveš, kakšna je skrivnost zena." Cuiwei ga je brez besed odvedel na vrt in se ustavil v bambusovem gaju. Ker je učenec vse manj razumel, mu je rekel: "Poglej, tule rase visok bambus, tamle pa nizek." Vidiš, Matic, vsi smo različni. Celo rastline iste vrste se med seboj razlikujejo. Tudi če pogledaš pšenično polje, ki je bilo posejano v istem dnevu, lahko vidiš, da je ena pšenica višja, druga nižja... iz vsake pa nastane moka. Pa še to: imam jaz doma eno zate! Je nižje rasti (po očetu) in je 5 let mlajša od tebe. Samo bo treba še nekaj let počakat.

Še ena iz knjige "Vrata brez vrat": Veliki japonski vojskovodja Nobunaga je nameraval napasti 10x močnejšo vojsko. Vedel je, da bo zmagal, a njegovih vojakov se je vseeno lotevalo malodušje. Ustavil je čete pred šintoističnim templjem in rekel možem: "Po molitvi bom vrgel kovanec. Če pade grb, bomo v boju zmagali. Naša življenja so v rokah usode." Nobunaga je vstopil v svetišče in se zatopil v tiho molitev. Nato je stopil na prag in vrgel kovanec. Pokazal je grb in vojaki so se navdušeno odpravili v zmagoviti boj. "Moč usode je vsemogočna," je po bitki rekel pribočnik. "Vsekakor," se je strinjal Nobunaga in mu pokazal kovanec, zlepljen iz dveh polovic tako, da je bil grb na obeh straneh.

Boris, Boris!

Evo, prebiram tole lušno knjigico "Vrata brez vrat", in sem naletela na eno zenovsko zgodbico o odgovornosti, pa bi jo rada podelila z vami: Nekoč je naneslo, da je začel kuhar v Soto samostanu mojstra Fugaija prepozno pripravljati kosilo. V naglici se je odpravil na vrt in z velikim nožem odrezal nekaj zelenjave, jo sesekljal in vrgel v lonec kropa. Ker zelenjave pred kuhanjem ni utegnil očistiti, se je v juhi znašlo tudi nekaj koščkov kače, ki se je skrivala na vrtu. Menihi so juho s tekom pojedli, rekli so celo, da je nenavadno okusna. Ko pa je mojster v svoji skledi našel kačjo glavo, je velel pripeljati kuharja. Pred oči mu je pomolil kuhano kačjo glavo in rekel: "Kaj je to?" "Nič, a vseeno se vam lepo zahvalim," je rekel kuhar, pograbil glavo in jo hitro pojedel. To pa je prevzemanje odgovornosti, a?!

Ena zenovska zgodbica iz knjige "Vrata brez vrat": Bogataš je prosil mojstra Sengaija, naj posebej zanj sestavi življensko modrost, ki bo prinašala srečo vsem rodovom njegove družine. Sengai je na velik kos papirja napisal: "Umrl bo oče, umrl bo sin in umrl bo vnuk." Bogataš se je razjezil: "Prosil sem te, da napišeš nekaj, kar bo mojim potomcem prineslo trajno srečo, ti pa se iz tega norčuješ!" "Prav nič se ne norčujem," je rekel Sengai. "Nesrečni bi bili, če bi vaš sin umrl pred vami, in še nesrečnejši, če bi vaš vnuk umrl, preden bi umrli vi in vaš sin. Naravno je, da rodovi umirajo drug za drugim, kot sem napisal. To je največja družinska sreča."

Da ne bomo samo molčali tukaj , vam povem tole zgodbo iz knjige "Vrata brez vrat" - koani in zenovske zgodbe: Privrženci šole Tendai so gojili meditacijo, še preden je zen prišel na Japonsko. Štirje učenci, ki so bili dobri prijatelji, so se domenili, da 7 dni ne bodo spregovorili niti besedice. Prvega dne so vsi spoštovali dogovor in meditacija je lepo napredovala. Zvečer, ko so prižgali oljenke, je utripajoči plamen tako motil enega od učencev, da je poklical služabnika in mu naročil, naj uredi razsvetljavo. Drugi učenec je bil presenečen nad njegovim ravnanjem in ga je opomnil: "Domenili smo se, da ne bomo govorili." "Kako sta neumna! Zakaj ne molčita," ju je opozoril tretji. Četrti je zadovoljno pripomnil: "Edino jaz nisem spregovoril niti besedice."

jastreb

Ja, saj tudi meni ni jasno, zakaj naslov teme "Drugačni". V čem drugačni, če pa so vsi enaki, po modi? Marsa, ma ne da ne upoštevamo, ampak se nam ne da iskat linkov. Evo, priznam.

entuzijazem