Tamburin

Porny, za tvojo mamo! Tudi jaz sem tega mnenja, da se "drugačnih" ljudi (pa naj imajo kakršne koli motnje, primanjkljaje oz. karkoli drugačnega od večine ljudi) naj ne bi izločevalo iz ostale družbe. Naj živijo, kot mi vsi. Lahko jim samo pomagamo z določenimi pripomočki, metodami..., ne smemo pa jim škoditi tako, da jih izločimo kot neko drugo vrsto ljudi. Marsikdo lahko doseže v življenju veliko več, kot na prvi pogled izgleda, da bo dosegel. Le omogočiti mu moramo.

pir Ma naj bo... ironija

Snoči so v Polnočnem klubu govorili o tej temi. Žal sem med reklamami zaspala, tako da oddaje nisem gledala/poslušala do konca... Meni se vse skupaj zdi eno mlatenje prazne slame. Ne vem, zakaj si starši teh otrok toliko prizadevajo, da dobi otrok diagnozo, potrditev, da je res avtist. Itak starši vejo za svojega otroka, kakšen je, kako živi, kako reagira... Kakšno korist bi imeli, če bi dobili diagnozo? Če otrok rabi določeno pomoč v šoli (pa če je avtist ali ni), jo itak lahko dobi - z diagnozo ali brez. Moj sin ima po mojih ocenah nekaj več kot 50% simptomov avtističnega otroka, vendar ga zaradi tega še ne opredeljujem, da je avtist. Mogoče je v kaki lažji obliki, mogoče pa ni. To meni ni pomembno. Ker pa sem opazila, da ima določene težave v šoli (s socializacijo, z učenjem... itd.), mi je bilo pomembno, da mu POMAGAM, ne pa da POSTAVLJAM DIAGNOZO - jaz ali kdo drug. V šoli sem zaprosila za pomoč, in po določeni proceduri (pregled komisije za usmerjanje) je pridobil odločbo, s katero je usmerjen v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Nikjer ne piše diagnoza - piše pa, da mu pripada dodatna strokovna pomoč v obsegu 5 ur tedensko, individualno, v času pouka. Obiskuje pa redno OŠ. Tako odločbo lahko dobi vsak otrok, ki ima podobne težave v šoli in ki zato potrebuje dodatno pomoč, pa če je diagnosticiran kot avtist ali če ni. Se mi zdi, da ljudje vse preveč radi popredalčkamo otroke, ki so malo drugačni kot je večina. Eni so kar "indigo", drugi "kristalni", zdaj so ratali še "avtisti"... Ma kaj vse si ne bo folk izmislu! Potem pa sledi še tisto: Sprejmimo drugačnost! Ma kakšno drugačnost naj sprejmemo, če ne sprejmemo, da določeni otroci rabijo od nas določeno pomoč? Kot da bi rekel slabovidnemu: "Jaz sprejemam, da ti slabo vidiš," in mu daš nalepko, da je slabovidna oseba, ...očal, ki bi mu pomagale bolje videti, pa mu ne bi dal. (Banalen primer.)

emigrant

logaritem

O, Trudi! Tebe pa nisem že dolgo vidla - pardon... brala! Pozdravček! onkolog

Hvala, odium.p.! Uffa, imam kar dosti za premlet zdaj... Se javim spet enkrat ...na naslednji "stopnički"! Vsem en lep večer, noč, jutro, dan...

rokav

cek

oklep Sam ne mi zdej napisat lep al pa ep!

tok

Odium.p., danes sem že imela en tak pogovor z mojo mamo, in moram ti povedati, da so mi tvoji nasveti že pomagali. Ko me je obsojala in govorila, kakšna vse sem, sem si enostavno pri sebi govorila: "To je njena resnica. Sprejmi jo, da ona tako razmišlja, in razumi jo. Dovoli ji, da ima svojo resnico..." Ko sem si tako govorila in mamo čimbolj sprejemala z njeno resnico vred, mi je bilo veliko lažje in res niso moja čustva tako privrela na dan. Seveda sem povedala tudi jaz njeji svojo resnico in ji rekla, da naj me sprejme tako kot sem, jaz pa da njo sprejemam tako kot je. Najbolj pa mi je očitala, da sem egoistična in da si ne dovolim ničesar dopovedati ter da imam vedno svoj "prav". Zdaj pa se sprašujem, kaj je narobe s tem, če ima človek svoj "prav". A ga ne bi smel imeti? A bi moral biti labilen in se obračati, kakor piha veter? Ja, priznam, da sem zaverovana v svoj "prav", vsaj dokler mi kdo tega ne spodbije s kakimi argumenti, močnejšimi od mojih. In baje, da je to lastnost nas Levov - vsaj tako nam pripisujejo astrologi. Ne razumem pa, kaj je s tem narobe. Kje je tista točka v odnosih med ljudmi, kjer je še dopustno stati za svojo resnico in kje se je treba prilagoditi resnici nekoga drugega?

O, nataly, si me potolažla! Moja (12 let) me je tudi že nekaj žicala, če si lahko ne vem kaj prebode, pa sem ji rekla: "Dokler živiš z mano, ne!" Potem sem se bala, da mi bo začela počasi vedno bolj težit..., pa vidim iz tvojega primera, da si kasneje premislijo. Hvalabogu! No, saj tudi moja me potem ni nikoli več vprašala kaj takega, ampak vseeno ne vem, kaj se ji mota po glavi. Ma jaz še vedno trdno upam, da bo to kmalu šlo iz mode. Samo da ne bo prišlo v modo še kaj hujšega!!!

Pa ja de! LOL! ikona

ležalnik

Apaurin se ne začne na "an"! capin

laborant

cent

emulzija

Jezus

rock

Ma kaj ta predavanja in vpis v register darovalcev je možno opraviti samo v Ljubljani? Jaz bi bila zelo hvaležna, če bi lahko darovala in s tem komu rešila življenje. Take stvari, še posebno če gre za otroke in mlade ljudi, me zelo ganejo. Včeraj sem na Tedniku gledala tisti prispevek, kako so eno deklico iz MB odpeljali z rešilcem v Italijo..., in sem se prav zjokala zraven od veselja, ker se je vse dobro končalo. Saj če bi mi kdo rekel: "Pridi v LJ, ker nekdo rabi tvoj kostni mozeg," bi se vsedla na vlak in šla. Ampak hodit v LJ enkrat na predavanje, drugič na odvzem krvi za tipizacijo, tretjič še za kakšne preizkave... No, ne vem točno, kakšen je ta postopek..., ampak za tiste, ki smo precej oddaljeni od LJ, to ni glih fajn, če nisi 100%, da bo kdo rabil tvoj kostni mozeg ali matično celico.

oktober

Na zdravje! A ja... ihta

tako kot iz "emocije" -> "Ntoko". kovač P.S.: "Stil" se nanaša na "osebnost", samo me je oona prehitela, potem pa še druidka, tako da ni bilo smiselno brisati "stil".