Tamburin

Eh, ta leta. Saj v bistvu res ni tako pomembna razlika v letih, če gre za dva odrasla človeka. Kaj pa pri zelo mladih osebah? Moja hči (11) je pred kratkim spoznala enega 18-letnika... Parkrat jo je prišel obiskat na naš dom, ji vsakokrat prinesel kako darilo (plišasto igračo, čokolatine, poster, CD...). V začetku se mi ni zdelo nič narobe, če prijateljujeta... Ko pa sem slišala, da sta se zmenila pri nas doma v času, ko sem jaz v službi, me je kar pošteno zaskrbelo. Ipak gre tukaj za mojo odraščujočo hči in polnoletnega fanta! Seveda sva z njenim očetom (mojim bivšim) posegla vmes. Tisti fantov obisk v moji odsotnosti sva preprečila, oče pa se je z njim na samem pogovoril. Fant je obljubil, da ne bo več prihajal, a že naslednji dan jo je 2x na skrivaj klical... Ma en šit je to. Vem, da ne smem prepovedati, ker prepovedan sadež je najslajši, ne vem pa, kako to rešiti na en lep, pameten in učinkovit način. Malo sem zašla s teme. Ali pa niti ne. Sem hotela samo povedati, da je razlika v letih odvisna tudi od starosti ljudi. Mene pri 11-letnici ne bi nič motilo, če bi se zagledala v 11-12-13-letnika, tako kot me ne bi motilo, če bi se pri 25-ih zagledala v 35-letnika. Ampak če se pri 11-ih v sedem let starejšega...

Ne da jima ni treba, ampak ne moreta - ker imata polna usta.

O, smajcica, si me potolažila. Vidim, da ni samo pri meni doma tako pestro. Moja dva (sin in hči) sta si tudi skozi "v laseh", mislim pa, da je to zaradi tekmovalnosti, kdo bo dosegel več moje naklonjenosti. In ker sem obema enako naklonjena, se tekma nikoli ne konča - ni zmagovalca in ni poraženca. No, vsaj jaz to tako jemljem in se ne sekiram preveč zaradi teh njunih bitk. Mislim pa, da je Andres tukaj želel načeti temo o tem, s kom se naši otroci ujemajo, ne pa, kako se ujemajo bratje in sestre med sabo. To pa težko rečem, s kom se ujemajo, ker v bistvu še nimajo tako izoblikovane osebnosti. V nekem obdobju se ujemajo bolj z enimi, v drugem obdobju pa z drugimi. Od svojih otrok velikokrat slišim: "Veš, moj najboljši prijatelj je David," drugi dan pa že: "David je ful smotan in sem se skregal z njim" ... in podobno.

V življenju še nisem iskala službe, ker je našla ona mene. Pojma nimam, kako se piše prošnje, saj nisem še nobene napisala. Moja prednost pa je bila v tem, ker sem se že med šolanjem preživljala s svojim delom v bodočem poklicu (si sama plačevala podnajemniško sobo, šolske potrebščine, oblačila, obutev...), tako da sem v bistvu z lahkoto prešaltala iz šole v službo. Po končani šoli sem si zaželela privoščiti vsaj počitnice, a se ni dalo, ker me je delo že čakalo. Vem, da so zdaj drugačni cajti in da se težje pride do zaposlitve, ampak delno so si ljudje tudi sami krivi za to, saj začnejo razmišljati o službi šele takrat, ko končajo šolanje, namesto da bi že pred začetkom šolanja. Veliko se jih kar nekam vpiše..., potem pa čaka, kaj bo. Kot da bi skočil, predno bi pogledal, kje boš pristal.

Stane, pa ne da si se prenajedel soli?!?! Evo ti eno sladko:

Smola, da vedno naletim na izjeme...

Na to temo mi je ful dobra pravljica od Svetlane Makarovič "Miška si skuje srečo". Jo poznate? Da ne bom prepisovala cele pravljice, naj omenim samo par stvari: Miška pade v potok in reče: "Kakšna sreča, da potok ni deroč!" Vsa mokra prileze iz vode in reče: "Kakšna sreča, da piha veter, ker se bo tako moja dlaka prej posušila!" Ko pride domov, opazi, da ji je medtem nekdo ukradel pol njene zaloge hrane, ona pa pravi: "Kakšna sreča, da so mi pol zaloge pustili!" ... itd. Skratka, sreča je, če znaš v še tako slabih situacijah videti tudi dobro plat.

Hmm... meni pa ne delujejo samozavestne. Brezbrižne ja, ampak ne samozavestne. Hmm, kaj pa vem. Če govorimo o vtisu, ki ga naredi človek z obleko, name tako neprimerno oblečena ženska (ali pa moški) naredi slab vtis. Prej bi rekla, da se ne vidi realno in ne sprejme svoje realnosti, ali pa da nima čuta za estetiko..., kot pa da je samozavestna. Sicer pa - vsak po svoje!

Jaz pa sem se zaradi slabih izkušenj odločila, da sploh ne zaposlujem delavcev, ampak raje delam sama in odvečne stranke (tiste, ki jih ne morem sprejeti zaradi prevelikega kupa naročil) pošiljam k moji konkurenci.

Vsakršna odpravnina, ki jo dobi delavec, ki še svoje plače ni zaslužil (kaj šele odpravnino), je previsoka. Pomisli malo, da gre to (teh 293.750 sit) iz žepa delodajalca (pa ne samo to, ampak še kaj zraven - tudi plače, ki jih je tak delavec prejemal pred odpovedjo, čeprav jih ni "oddelal"). Si predstavljaš, da bi bilo obratno: da bi moral delavec, ki da odpoved, plačati delodajalcu odpravnino? Izgubljen, žal ne razumem izraza "...kako ti MENUJEŠ plače menedžerjev...", ampak ti bom vseeno skušala povedati svoje mnenje okrog teh visokih menedžerskih plač - upam, da bom vsaj približno odgovorila na nejasno vprašanje. Pojma nimam, s čim si zaslužijo ("oddelajo") tako plačo, ampak če jim rata, kapo dol. Ljudje smo kot roba na trgu: ko je nečesa, kar se nujno rabi, na trgu malo, ima to višjo ceno; ko pa je nečesa preveč, ima to nižjo ceno. Tako si jaz razlagam tudi te visoke plače. Nimam pa kaj dosti veze s tem, kdo in kako določa plače v kakih državnih in drugih službah, ker delam v obrtni dejavnosti, kjer si je treba plačo zaslužiti izključno z delom in pametnim trženjem. Zato je tudi moj pogled na ves sistem tak, kot je. Na primer: Če moj kooperant bolj rabi ON MENE kot JAZ NJEGA, si jaz lahko privoščim višjo ceno za moje delo. Če pa bolj rabim JAZ NJEGA kot ON MENE, si lahko on privošči nižat mojo ceno. In meni osebno je čisto vseeno, ali on zasluži več ali manj kot jaz. Glavno, da jaz zaslužim kolikor lahko z mojimi sposobnostmi in glede na povpraševanje po mojem delu na trgu. Ko tega ne bom več mogla, si bom morala najti kak drugi vir zaslužka za preživetje. Čist simpl. A ja, btw, še to sem opazila, da si napisal Sati glede bolniških: "...PRAV IMAS KO TRDIS, DA DELAVCI IZKORISCAJO BOLNISKE!VENDAR ZA BOZJO VOLJO NE POSPLOSUJ IN NE MECI VSE DELAVCE V ISTI KOS ZARADI MORDA 5% K, KI TO IZKORISCAJO!..." No, pri tem bi tudi jaz tebe opozorila, da ne posplošuj in ne meči vseh menedžerjev v isti koš - ne dobijo vsi 2 milijona OD. Astra, se strinjam s tistim: "ko mačke ni doma, miši plešejo." Marsa, pa tudi s tistim: "prilika dela tatu." Večinoma je res tako in v le malo primerih ni.

Da sem še malo iskrena : Tudi jaz sem prvo leto mojega delovnega staleža delala za minimalca. Delali smo na normo in firma je bila taka, da je za 100% normo izplačevala minimalni OD, za preseženo normo pa si dobil nekaj drobiža več. Ker pa manj kot minimalca nisi smel dobiti, si ga dobil tudi, če nisi naredil norme. Zato se jaz raje nisem trudila in sem dosegala 50%, največ 60% norme, ker sem itak dobila enako plačo, kot če bi ves mesec garala. Raje sem si prišparala živce in moči, da sem popoldne še kaj doma zaslužila - kaj več kot tisti drobiž, ki bi mi ga dala firma za preseženo normo. In ker sem bila tako pametna , me je po enem letu direktorica poslala naprej v šolo na specializacijo v MB.

Hmm... ja... saj tudi to ni prav, da je minimalna plača uzakonjena, koliko minimalno pa mora delavec mesečno narediti za to plačo, pa ni uzakonjeno. Za Micka: Vidiš, Mick, kdo ima več možnosti koga izkoriščati? (... ker si tam nekje omenil izkoriščanje delodajalcev...) Če na primer redno zaposlen delavec ni zadovoljen s plačo (se mu plača zdi prenizka), lahko kadarkoli da delodajalcu odpoved - seveda z odpovednim rokom. Če pa delodajalec ni zadovoljen z učinkom nekega redno zaposlenega delavca, mu ne more dati odpovedi oziroma mu mora plačati visoko odpravnino. Kdo je torej tukaj pravno bolj zaščiten, delavec ali delodajalec?

"Ne povej ljudem, če si srečen, ker ljudje so nevoščljivi, še manj če si nesrečen, ker ljudje so neobčutljivi." Jaz povem še preveč. Velikokrat si rečem, da nečesa ne bom povedala, potem pa mi kar zdrsne z jezika... Sicer pa iskrenost ni samo v besedah: ali govorimo resnico ali laž, ali povemo vse ali kaj prekrijemo... Iskrenost je tudi v obnašanju, izkazovanju čustev... in najbrž še marsičem. Pri izkazovanju čustev pa nisem vedno iskrena. Če mi je kdo zoprn, mu tega ne pokažem takoj, ampak počakam, da oddide, potem pa si oddahnem. Mogoče zato, da ga ne bi prizadela, saj vendar ni on kriv, če je meni zoprn. Ali pa včasih, ko so me še hormoni dajali (zdaj se to ne dogaja več ), mi je bil kak tip všeč..., ampak glih temu nisem hotela pokazati, da mi je všeč. Mogoče iz strahu pred porazom - da bi me zavrnil. Pa še kaj bi se našlo... Evo, spet sem vse iskreno povedala.

Lilija, si me spomnila na en primer... Poznam žensko, ki jo je mož stalno varal (z različnimi ženskami). Vsi so vedeli za to, tudi ona. Celo strinjala se je s tem njegovim početjem, čeprav ona njega ni varala. Enkrat pa sem jo ob eni priliki vprašala, kako to, da jo ti moževi skoki čez plot nič ne motijo... Pa mi je rekla: "Veš kaj, midva sva tako dogovorjena, da lahko počne kar hoče, vendar pod pogojem, da sem jaz vedno zadovoljena in potešena, in da nam tudi materialno nič ne manjka. Če rabi več žensk, naj jih ima, glavno da mene ne zanemarja. Če bi jaz potrebovala več moških, bi jih tudi lahko imela, ampak mi je dovolj samo eden, zato ga ne varam..." Svaka mu čast, kako ji je znal sprati možgane! Sem pa slišala, da tudi tisti, ki na skrivaj varajo, so do svojih partnerjev doma izredno "pridni", pa naj bojo to ženske ali moški. To je v bistvu "metanje peska v oči" - s to svojo "pridnostjo" preprečijo, da bi partner posumil, da nekaj ne štima, in bi nemara začel raziskovati, vohuniti... in jih enkrat razkrinkal.

Astra, tudi ti si dobro napisala tole (na prejšnji strani)..., da je študij privilegij. Sem se že včeraj hotela dotakniti tudi tega (razmišljam enako kot ti), ampak nisem našla pravih besed za obrazložit... Tudi jaz ne poznam točne cifre, koliko stane en študij, vem pa, da ogromno, in mi je tudi jasno, da gre to iz prispevkov zaposlenih. Zato mi kar malo slabo rata, ko vidim ta napuh med nekaterimi izobraženimi ljudmi. :xx!: Da ne rečem še, kako malo znanja nekateri potegnejo iz študija! Šteje pa samo doploma, s katero se ponašajo. Pa ne govorim to za vse, da me ne bo kdo slabo razumel. Tisti, ki so inteligentni in izobraženi, tudi veliko znajo.

Jaz sem pa mojo hči (11) enkrat lani vprašala, če ji lahko dodam poleg očetovega priimka še mojega (v izogib težavam, kadar potujemo čez mejo), pa mi ne dovoli. In ker ona ne dovoli, ga tudi sinu (6) nisem dodala. Če bi ga, bi ga obema, tako pa nič. Se bomo pač še naprej hvalili s tremi total različnimi priimki.

Free, tudi jaz pohvalim tvoj post!

Hja, sam razlika je v tem, da tisti z osmo stopnjo izobrazbe zasluži (dobi v roke) 2 jurja na uro, tistemu polkvalificiranemu delavcu pa ostane od 4-ih jurjev mogoče 500 sit na uro, ko poplača vse stroške dela (najemnino za delavnico, vzdrževanje delavnice, elektriko, vodo, pralni prašek za delovno obleko, računovodstvo, davke, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za zdravstveno zavarovanje, članarino obrtni zbornici, bolniško do 30 dni odsotnosti z dela, regres za dopust, potne stroške za prevoz na delo, ...itd.). Ljudje radi mešate svoj bruto ali celo neto zaslužek na uro s ceno ure obrtnika, kar pa niti približno ni isto. Izračunaj, koliko je cena 1 ure tvojega dela, če prišteješ vse stroške tvojega dela. Za primerjavo ti lahko povem, da cena 1 ure dela tistega, ki zasluži neto 250.000 sit na mesec, je 12.000 sit/h (to je primer mojega brata, ki ima 3 diplome s treh različnih fakultet). Torej 12 jurjev, ne pa 2 ali 4 jurje na uro. Pokliči programerja za računalnik, pa boš videl, koliko ti bo računal na uro. Pol ga pa še vprašaj, kolikšen je njegov neto OD.

Nataly, verjamem in ti privoščim, da mora biti v vaši hiši več kot 20 stopinj. Če lahko, zakaj pa ne! Ampak 4-članska familja lahko preživi tudi v stanovanju (ne hiši) in se ogreva s kurilnim oljem - čeprav mislim, da letos to ni več najcenejše ogrevanje, ker je kur. olje 50% dražje kot lani... Pač, če je treba, se da izbrati najcenejšo varianto. Če pa ni treba, pa ne izbiraš in si lahko privoščiš karkoli. Hvalabogu, da nimamo vsi minimalne plače! Jaz namreč v večini živim od tistih, ki imajo nadpovprečne dohodke, zato ŽIVELE VISOKE PLAČE! Kar se mene tiče, lahko visoke plače še povišajo, ker bom potem tudi jaz več zaslužila. Je pa pri strošku za kurjavo res velika razlika tudi v tem, kje živiš - v kakšnem podnebju (kar sem menda že omenila pri tistem mojem izračunu). Kar pa se hrane tiče, je še nekdo omenil, da je 60.000 na mesec za prehranit 4-člansko družino premalo. Je malo, ni pa premalo, če vzamemo, da otroci kosijo v šoli (regresirano - v družini z minimalnimi plačami!). Poleg tega je pa kar nekaj jedi, in to celo zelo zdravih, za katere ne porabiš niti jurja za skuhat cel lonec, ki zadostuje za 4 ljudi. Vendar... spet smo tam...: če je treba, izbiraš najcenejše variante, če pa ni treba, pa si privoščiš kaj dražjega. In tako je z vsemi stvarmi, ne samo s kurjavo in hrano. Razen pri oblačilih in obutvi je ravno obratno: manj denarja porabiš, če kupuješ dražje in kvalitetnejše stvari, ki trajajo... Pa pri vzdrževanju teh stvari je treba paziti, da ne vržeš kakega volnenega puloverja v pralni stroj... itd. Za dež oz. kak hud naliv pa si kupiš gumijaste škornje za 500 sit (itak ko dežuje, te nihče ne gleda, kaj imaš obuto) in tako prihraniš tiste usnjene za suho vreme... Pišuka , še malo, pa vam bom napisala diplomo iz varčevanja! Nataly, če še nisi slišala za to, da nekdo rad dela, ti z veseljem prva povem, da rada delam. Včasih sem prav zmatrana od vikenda (kuhanja, pospravljanja, rihtanja otrok...) in komaj čakam ponedeljek zjutraj, ko grem "počivat v svoj svet". Edino, kar mi ni všeč, je to, da moram skozi imeti v glavi tudi računico, da dovolj naredim in dovolj zakasiram. Drugače pa me samo delo (ko mi rata vse ostalo odklopit) prav pomirja in notranje zadovoljuje. Vsem vam želim, da bi z veseljem delali in zaslužili toliko, da bi si lahko privoščili, kar vam srce poželi!

Hja... s tistim zaslužkom pa se itak gre na Bahame. Izredni prihodki -> izredni odhodki.

Ma ne pozabljam. Vem, da je denar plačilno sredstvo, ki je nujno za izmenjavo stvari, ki jih potrebujemo za preživetje. Menim pa, da za preživetje ne rabimo glih toooliko denarja, kot se nekaterim zdi. Naredimo približen izračun NUJNIH mesečnih življenskih stroškov za 4-člansko familjo - drugi pa me popravite, če bom kaj mimo pihnila: - elektrika 8.000sit - voda 4.000sit - telefon 5.000sit - hrana 60.000sit - oblačila 7.000sit (mesečno seveda!, da ne bo kdo rekel, kaj lahko kupiš za 7.000sit - ni namreč potrebno vsak mesec kaj kupiti, če znaš pametno ravnati s stvarmi) - ogrevanje 5.000sit (odvisno od podnebja - na obali porabimo manj ) - dodatno zdr. zav. za 2 odrasla 9.000sit - benzin (brez prevoza na delo, ker za to se itak dodatno dobi potne stroške!) 10.000sit - amortizacija in registracija avtomobila (s 50% bonifikacijo, pa kak manjši avto!) 10.000sit - RTV prispevek 2.700sit (zaokrožimo na 3.000sit) - šolske storitve za 2 otroka z regresirano prehrano 6.000sit - šolske knjige, zvezki za 2 otroka 6.000sit Sem še kaj pozabila? Če nisem dosti falila pri tem zgoraj, znašajo nujni mesečni stroški ene familje cca. 133.000sit/mesečno. Dve minimalni plači znašata 120.000sit, dva otroka iz take familje pa prejemata 48.000sit otroškega dodatka, kar je skupno 168.000sit mesečnih prihodkov. Torej družini lahko ostane vsak mesec 35.000sit prihranka, kar je letno 420.000sit. Ta znesek pa tudi zadostuje za kak nepredviden izdatek, kot je popravilo ali nakup novega pralnega stroja (kadar je to potrebno), ali dopust ali kaj takega... A ja, pa pozabila sem še na 2 regresa za letni dopust, ki jih prejmeta starša 1x letno! Koliko pa sploh znaša minimalni regres? (Menda nekaj čez 100.000sit, kar je skupno +preko 200.000sit letno)... No, s kako najemnino za stanovanje v LJ ali KP, kjer so menda najemnine najvišje (cca. 300€ ), bi bilo res malo težko.

Se strinjam. V bistvu se ljudje zelo razlikujemo po svojih ambicijah - eni rabijo več enega, drugi več drugega... Ni vse samo v plači - denarju. Eden oddela tisti svoj šiht in ga boli k****, si doma skuha joto za 500 sit, z njo nahrani vso familjo, potem pa gre z otroci pohajat in uživat v naravo. Drugi pa gara ves dan, ne vidi svojih otrok, se sekira in obremenjuje s službo, je pa zadovoljen ko dobi plačo, s katero lahko vsak dan večerja tudi kaviar, če mu paše. Vsak ima pač svoje vrednote, ki mu nekaj pomenijo. Zato tudi o tem, kaj je dostojno življenje, bi znal vsak po svoje povedati. Nekomu se mogoče zdi, da živi dostojno, ker ima nov avto, hišo, ženo/moža, 2 otroka, sklenjeno življensko zavarovanje... in ne vem še kaj vse spada zraven... Drugemu pa se zdi, da živi dostojno, ker lahko vsako jutro 1 uro pije kofe, ne da bi ga kdo priganjal... Pač vsak po svoje - in blagor enim in drugim. Gorje pa tistim, ki z ničemer niso zadovoljni, ki ne vidijo nič lepega v svojem življenju! Imajo denar, a ne vejo, kaj bi z njim, ali pa imajo ful prostega časa, pa ne vejo, kaj bi sami s seboj... Ne znajo uživati ne enega ne drugega lagodja (ne materialnega, ne duševnega).

Evo me v Fotkah.

Če ti tako praviš, bo že držalo.

Huh, na to pa niti pomislila nisem! Hja, pol pa lahko ženska dela sam enih 5 ur na mesec, mogoče 10! Zdaj ste se mi pa moški prav zasmilili, ker niste tako dobro plačani. Sicer pa, kdo vam je kriv, če niste fejst?!