Tamburin

Danes sem tako vesela, ker je moji dobri prijateljici uspelo priti iz ene zelo hude situacije. Ne vem, kam drugam naj to napišem, kot da se tukaj zahvalim Zlati ribici, ker je pomagala, čeprav je konkretno niti prosila nisem. Je že sama vedela, kje mora pomagati. Ribica

Majica, si pa imela srečo, da si naletela na študentko, ki ti je verjela. Si predstavljaš, kaj bi lahko bilo, če ti ne bi tole tako ratalo! Pa čestitke za tvojo upornost! Ma kaj vse se na tem svetu dogaja. :o|o:

Evo, Stane, ti dolgujem tale odgovor od dveh dni nazaj. Bila danes na vagi in imam pol kile manj kot pri zadnjem vaganju 1.9.2004!

Oooo, pol je pa tvoj bivši kar fajn poba!

O, ko bi me VSAJ malo priganjali se učit! No, to pravim sedaj, takrat pa mi je prav pasalo, da mi dajo mir. Saj mogoče pa me niso, ker so vedeli, da se itak ne bom učila, pa če me priganjajo ali ne. Ampak vidiš - prebrala si Stanetovo knjigo in nisi prav vsega razumela, pa si bila očitno vseeno zadovoljna, da si jo le prebrala. Kot da ti je dovolj, da knjigo samo prebereš in narediš še eno črtico več. :o|o: Šele Stane te je moral izzvati, da si mu postavila dodatna vprašanja, čeprav imaš ves čas možnost (kar je pri drugih knjigah prava redkost) podiskutirati direktno z avtorjem knjige. Ne razumi me narobe, nisem pikolovska in nočem ti nekaj metati pod nos. Samo priložnost imam ti povedati, v čem sem drugačna od tebe. Jaz se pač ne zadovoljim tako hitro s prebrano knjigo, ampak rabim "dokazila", argumente, izkušnje... Mogoče sem malo bolj perfekcionistična.

Ja, z ljudmi pa se rada pogovarjam, in to še najbolj s tistimi, ki imajo drugačno mnenje od mene. In ki sploh imajo kakšno mnenje, svoje lastno! Pa ne zato, ker bi jih hotela prepričati v neko moje prepričanje, ampak ker rada poslušam drugačna mnenja in rada povem svoja. Pač zaradi obojestranskega fitbeka. In včasih celo spremenim kak svoj pogled - če ne drugega, pa vsaj tega, da ljudje razmišljajo tudi drugače kot jaz, ker imajo mogoče drugačne izkušnje... Pri knjigi pa je stvar bistveno drugačna. Z avtorjem knjige ne moreš diskutirati, ga kaj dodatno vprašati, mu povedati svoje mnenje, stališče... Tvoj filing pa te tokrat malo zeza. Knjige se mi niso prav nič zamerile. Kako pa bi se mi sploh lahko zamerile? Sem jih premalo prebrala, da bi to vedela, zato je dobrodošlo, če ti poveš, kako se ti lahko knjiga zameri.

Danes sem bila črno-bela (oziroma bolj smetanasta, ne bela) kombinacija. In kar 4 kolegice (od skupno 5-ih, ki sem jih danes srečala) so mi rekla, da dobro zgledam! To se mi namreč redkokdaj zgodi. A ja, moje cifre pa so 4 2 7.

Ja, lahko si tudi objektiven pri branju knjige. Ampak meni se zdi nesmiselno brati knjige zato, da si napolniš glavo z nekimi informacijami, ki jih v bistvu ne sprejemaš ali jim celo nasprotuješ. Potrata časa, energije in kapacitete možganov. :o|o: Če pa sprejmeš vse prebrano za resnico ali se, kot praviš, držiš ene ideje kot pijan plota, je pa še huje. Zato me ne vleče brati knjig s področja duhovnosti, ki je tako substilno in nedokazljivo področje. Pa tudi zelo hitro si lahko zmanipuliran, kajti v take knjige lahko samo verjameš ali neverjameš - jim slepo prikimavaš ali slepo odkimavaš. Če pa jih jemlješ kot "maybe yes, maybe no", si samo kopičiš v glavo neke informacije, nazore, ki ti nič ne predstavljajo, zato so zate (oz. za bralca) nesmiselni. Na primer: - Če mi nekdo reče, da je papir bel, mi ni treba VERJETI, da je bel - bel je zato, ker je tak dogovor, da se tej barvi reče "bela". Mogoče vidim jaz belo barvo drugače kot ti (mogoče me preplavijo drugačne emocije kot tebe), ampak vse, kar je belo (papir, sneg, oblak...), vidim enake barve, ti pa tudi. - Če pa mi nekdo reče, da se bom po smrti ponovno rodila, moram temu ali VERJETI ali NEVERJETI ali pa vzeti kot brezpredmetno, nesmiselno, votlo informacijo. Če VERJAMEM ali NE VERJAMEM, sem zmanipulirana s strani avtorja - prepričana sem v nek JA ali nek NE samo na podlagi moje (ne)pripadnosti ali (ne)naklonjenosti avtorju knjige, ne pa na podlagi lastnih izkušenj in občutenj. Če pa prebrano vzamem za brezpredmetno ("maybe yes, maybe no" - sem objektivna do vsebine knjige), je nesmiselno, da sem knjigo sploh prebrala. Kup informacij, s katerimi nimam kaj početi, kot edino to, da drugim govorim, kaj sem prebrala, in s tem izpadem ful načitana in razgledana. :o|o:

Vidiš, jaz pa ne morem mim tega (no, ne glih, da ne morem, ampak mi je samo padlo v oči), da si tam nekomu napisala, da za boljše razumevanje naj vzame v roko to ali ono knjigo, odvisno komu ali čemu pripada. Kako naj knjiga nekega avtorja da drugemu človeku razumevanje? Človek nekaj razume, kadar nekaj ve. Ve pa takrat, kadar izkusi, občuti. In kako lahko človek nekomu ali nečemu pripada? Še starša si nas ne moreta lastiti (jima ne pripadamo), čeprav sta nas spočela in rodila, kaj šele nekdo drugi ali nekaj drugega. Pripadamo lahko samo sami sebi. Kar se pa knjig tiče, je čisto možno, da nekomu odgovarja branje in učenje preko tega. Če nič drugega, se nauči dobro brati in razmišljati, ne vem pa, koliko razumeti in vedeti. Kot če bi vajenec 3 leta gledal mojstra, kako dela, in po treh letih bi rekel: "Jaz znam opravljati ta poklic," čeprav še niti poskusil ni. Saj mogoče se motim. Ampak sem tak tip, ki mi znanje brez izkušenj nič ne pomeni. Zaradi mene ima človek lahko magisterij, pa zaradi tega še ni nujno, da je inteligenten. P.S.: Grem zdaj spat, ker je že ura... juhuhu. Mi je pa lepo klepetati s tabo, devica, zato bom jutri pogledala, če si še kaj semle napisala, da izmenjava še kakšno mnenje. Nočko!

Devica, če samo sediš, ne živiš, ampak životariš. Življenje je zame muving, dogajanje... Vsaj jaz tako razumem življenje. Živim, kadar kaj občutim, pa naj bo to kak udarec po glavi ali pa kako prijetno crtanje. Izkušnje so tiste, ki delajo človeka živega, ne pa samo pretok krvi po žilah. Tudi smrt je del Življenja. Je neka izkušnja, ki je jaz sicer še ne poznam - vsaj ne, da bi se zavedala. Predstavljam pa si, da ko enkrat človek ve, da bo kmalu umrl, ga najbrž popade kak strah pred koncem (vsaj tako občutim, kadar n.pr. zadnji moment odskočim s ceste, ko se približuje avto ali kaj takega - ko mi "zaledeni kri"). In premagati ta strah pred smrtjo je po mojem velika izkušnja in veliko učenje. Ne vem pa, kako izgleda, če ne premagaš tega strahu in vseeno umreš. Mora biti kar mučno. Tako kot če greš na izpit brez znanja - oziroma dosti huje, saj izpit je ponovljiv, smrt pa je dokončna (vsaj tako izgleda, dokler ne veš, ne izkusiš, kaj je po smrti).

Joj, pojma nimam. Vagala sem se enkrat avgusta - mogoče bom še našla listek od vage v lekarni. Soli pa polizala od takrat polovico ta velike doze (približno).

Ker se vsi vse življenje učimo, v vseh starostnih obdobjih. Imam ljudi okoli sebe, ki so različno stari, pa čisto pri vseh vidim, da se nekaj učijo (oziroma učimo). Včasih se mi zdi ena prijateljica, ki je 30 let starejša od mene, da ful ve in zna, potem pa v kaki situaciji vidim, kako še kaj ne zna. In kje drugje bi se lahko karkoli naučila, če ne v življenju?

Saj zato ne opazim učinkov, ker že prej nisem obolevala za ničemer. Hlačke in modrci pa so elastični, tako da tudi tle ne opazim neke velike razlike. Je pa res, da mi je zadnje čase veliko ljudi reklo, da sem shujšala, čeprav se že od začetka avgusta ne držim več tiste ločevalne diete. Veš kaj, jutri grem na vago. Če mi bo pokazalo manj kg, bom to javno objavila. Če pa jih imam enako ali več, bom samo tebi na OS povedala. Velja?

Še nekaj mi je padlo v oči pri teh JP. Vsi so bili prej ateisti. (No, ne bom trdila, da prav vsi, ampak tiste, ki sem slišala o tem govoriti, so rekli, da so bili prej ateisti ali so iz komunističnih družin...) Zanimivo, a ne? Andreja, sorry , ampak teh tvojih prepisovanj se mi pa ne da brati, zato tudi nič ne komentiram na to. :o|o:

Devica, zame nič od tega ne drži. Zelo malo knjig sem prebrala, še manj pa se iz njih naučila. Celo pri župniku sem bila enkrat, ker me je on poklical - me je imel on nekaj za vprašati. In se mi je zdelo, da je bil kar zadovoljen z mojim odgovorom. Tudi o bogu se nikoli nisem spraševala. Vse odgovore, ki me zanimajo, pa najdem v sebi. Edino, kar drži, je to, da se še nihče ni rodil vseveden, ker če bi bil vseveden, se sploh ne bi rodil in šel novim izkušnjam naproti - ne bi tega potreboval. Stane, tvoje knjige še nisem utegnila prebrati. Nekaj sem začela, potem pa... "ah, bom drugič", in tisto "drugič" še ni prišlo. :o|o: Sol pa uporabljam, kolikor je možno (kuham samo 1x na dan, ker me večino dneva sploh ni doma). Zastrupila se še nisem, torej ni škodljiva. Kakih posebnih učinkov pa tudi še nisem opazila, razen tega, da mi je zelo dobrega okusa (malo drugačna od tiste jodirane). Ni mi pa jasno, zakaj je bele barve. A je rafinirana? V Italiji namreč prodajajo nejodirano in nerafinirano naravno morsko sol, ki je bolj sivkaste barve.

Ali pa sebe, če pripadaš sebi. Hmm... ne vem, zakaj ljudje tako radi posegajo po knjigah in sprejemajo mišljenja drugih za svoja. :o|o: Podobno kot jehovci, ki se držijo samo Svetega pisma in ničesar drugega, niti sebe ne.

Ja, še res je. Človek si ga je v svojih mislih upodobil in zdaj verjame vanj - v svojo upodobitev.

Ja res, čist dovolj.

Sam ne tega (da je dobro za kožo) okol govort, ker lahko propadejo vse kozmetične firme.

Andres, za moške je še bolj značilno, da želijo zadovoljiti svoje ženske. In če je to psihološki pokazatelj tega, kar ti navajaš, potem tudi moški zaigrajo orgazem. P.S.: A ja, tisto "pot****" najbrž pomeni "potegnem", ne "potrpim".

Še dobro, da me nihče ne sliši, jaz pa tudi nobenega ne.

Boga je ustvaril nekdo, ki je onkraj vesolja. Kje pa je začetek ali konec vesolja (oziroma onkraj), naj si odgovori tisti, ki postavlja vprašanje, kdo je ustvaril boga. Na, pa smo tam. Malo se filozofsko hecam - brez zamere. Drugače pa si mislim tako: ustvariš (materializiraš) lahko stvar (materijo). Ker pa Bog ni materija, ga ne moreš materializirati. Zame Bog ni striček z dolgo belo brado, kot si ga predstavljajo otroci, ampak je Sila, Eksistenca, Obstoj, Narava, Čut... ali kakorkoli že to poimenujemo. Tisto, kar zaznaš, če vklopiš vsa čutila in izklopiš svoje misli. Tisto, kar ne more biti tako, kot ti hočeš, ampak je tako, kot je. Misliš si lahko tisto, kar ti hočeš (upravljaš s svojimi mislimi, razmišljaš kot hočeš), čutiti pa ne moreš kot hočeš, ampak čutiš kot čutiš (ne moreš upravljati s svojimi čutili). Spomni se, kako je, ko se na primer zaljubiš v nekoga, za katerega veš, da ni zate - pa vendar ga pri najboljši volji ne moreš nehati ljubiti. :o|o:

Brezplačni biblijski pouk? Kot da bi moral biti sicer plačljivi. Kaj pa, če z moje strani ni brezplačno to, da vas poslušam? Koliko plačate za poslušanje? Tole me spominja na tisto ponujanje zavarovanja... Me je ta teden klicala ena s Triglav zavarovalnice in mi ponujala brezplačno finančno svetovanje. Povem ji, da ne rabim finančnega svetovanja..., ona pa meni: "Glejte, naš agent je pripravljen, da pride k vam za 15 minut in vam brezplačno....... blablabla..." Ko sem ji pa povedala, koliko je moja cena za 15 minut, ki bi mi jih njihov agent "ukradel", sva se takoj zmenili, da agenta ne bo k meni.

Bigm, v vsem, kar si napisal, ti dam čisto prav. Ampak malce, se mi zdi, pa le pretiravaš - v tem primeru. Mislim, da Anine žaljivke niso nikogar resnično prizadele (takih izjav si pač nihče ne more jemati k srcu). Zato je tudi kakršnokoli argumentiranje v takih primerih nemogoče oz. brezpomensko. Torej ti ostane dvoje: 1. - da si tiho, ne odgovarjaš, ignoriraš ali 2. - da se zabavaš na enak način, kot se je Ana Cirila Plut (če ti je do tega). Kar pa se tiče drugih primerov v življenju, ko te nekdo resnično prizadene, ti dam pa popolnoma prav.