Tamburin

Na mami! Nisem že prej vedela, ampak sem izračunala. (hčerka + 21 = 5x hčerka -> -> hčerka bo imela 5,25 let čez 6 let! )

Ja, se strinjam, da so eni prav naučeni, kako morajo stisnit roko... itd. Razni trgovci, politiki... taki, ki jih pač učijo nekega vedenja, nastopanja v javnosti... :xx!: Ampak se mi zdi, da se da ugotoviti ali začutiti, kdaj je nekaj pristno in kdaj umetno narejeno - oz. priučeno. Meni n.pr. ni nič čudno, če mi nek prijatelj, ki me pozna, stisne roko, pa še po rami me lahko tresne, če hoče. Bi mi bilo pa malo čudno, če bi enako gesto naredil nekdo, ki me prvič vidi, pa naj bo to angleška kraljica ali sam predsednik ZDA. :o|o:

O mojem imenu sem nekaj že napisala... Pozabila pa sem povedati, da nisem Tamara (kot izgovarja to ime večina Slovencev od Črnega Kala navzgor ), ampak Tamara. Naglas je na drugem zlogu! Hmm... všeč pa mi mora biti, kaj čem. Bolje da mi je, kot da se vsakokrat, ko me kdo pokliče, naježim. Sem se ga pač navadila v vseh teh letih... Pa tudi s priimkom sem se že sprijaznila. :o|o:

Katja, čestitke!

Aira, v tem pa sva si ful podobni. Ne maram biti z nikomer zlepljena. Sicer padem dokaj hitro pod vpliv koga drugega, vendar takoj, ko to opazim, se malo umaknem, da pridem spet na svoje tire. Tako se mi n.pr. dogaja, da se s kako prijateljico nekaj časa videvava vsak dan, potem pa se naenkrat ves mesec ali celo leto ne vidiva, pa sploh ni treba, da se kaj spričkava ali kaj takega. Enostavno jo malo odlepim od sebe, in ko se stari lim že posuši in ne drži več, se spet vidiva in pokafetkava... Hmm... kdaj sem posesivna? Mogoče do otrok - pod "zastavo odgovornosti". Velikokrat jima krojim življenje - v prepričanju, da sem odgovorna za njuno vzgojo. Saj delno sem res odgovorna, ampak včasih tudi pozabim, da nista moji lastnini in da imata svoji življenji. Se moram mičkeno popraviti.

... al pa da ti kri špricne izza nohtov. Pile, ste se razpisali, pa še niti 24 ur ni tema odprta! Ja, jaz tudi tako kot ste že drugi napisali: rada imam čvrst stisk roke, vendar ne pregrob, pa tudi mlahave roke ne maram ali pa take, ki ti samo prste ponudi, dlan pa se ti kar izmakne. Kako drugi občutijo moj stisk roke, pa ne vem. Meni se zdi, da stisnem "glih prav" - skratka toliko, kolikor pričakujem od drugih. Je pa res, da kakšni drobni ženički stisnem manj močno, da ji ne bi kaj polomila , kakemu hrustu pa si upam močneje, ali pa mu močneje zato, da sploh občuti, da je imel mojo roko v svoji . Se mi pa kdaj zgodi, da mi kdo tako močno stisne roko, da mi kar odreveni in je ne morem še jaz enako ali vsaj podobno stisniti. V takem primeru pa potem izpade, da imam mlahavo roko, čeprav ni tako.

Ja, tudi meni. Po mojem še več kot oči, kajti oči (oblika oči, pogled) so lahko tudi podedovane, kar še ne pomeni, da je tudi osebnost podedovana. Stisk roke pa mi pove, kakšna osebnost je človek, s katerim se rokujem. Pretirano močan stisk mi pove, da je oseba dominantna, posesivna, vzvišena... Mlahava roka pa, da je oseba ali zelo nesamozavestna, plaha, ali pa zahrbtna, škodoželjna, neiskrena, zaprta vase...

Imamo temo o tem, kaj nam povejo oči, pa sem se spomnila še na tole: kaj nam pove stisk roke, ko se z nekom rokujemo? O rokah sicer imamo že dve temi in smo menda že nekaj pisali tudi o stisku rok (če se ne motim), vendar sta naslova tem "Lepotni ideal - roke" in "Vedeževanje iz roke", tako da tole moje vprašanje ne sodi tja.

Ne vem glih, če jim ga prinaša. Veliko denarja so tudi ukradli. :o|o: TUKAJ

Všeč, všeč!

He he... zdaj sem se spomnila mojega bivšega... Sva živela nekaj let skupaj, dobila hčerko..., poročila se nisva, ker noben od naju ni nikoli načel te teme (očitno nobenemu ni bila poroka nek pomemben dogodek)... Potem pa sva šla narazen, in čez 2-3 leta si je on našel novo punco in se z njo poročil. Ko sva se srečala, sem mu čestitala za poroko in mu zaželela srečen zakon. Njemu je bilo skoraj malo nerodno , in da bi to zakril, je rekel: "Hja, , ti se pač nisi hotela poročiti." Jaz pa njemu nazaj: "Saj me vendar nisi zasnubil!" He he, kako faco je naredu!

Vidiš, res si lastiš punco! Praviš, da TEBI ni všeč, da kdo sili v tvojo punco. Ne pomisliš pa, kako je NJEJI, če kdo sili v njo. Normalno, da se ti začne kaditi iz nosu in ušes, ni pa v redu, da se ti kadi zaradi tebe in tvojih občutkov, ampak bi se ti moralo kaditi zaradi njenega počutja. Saj je v redu, da jo zaščitiš pred takimi, ampak ne zaradi sebe, temveč zaradi nje, če seveda ona to želi. Sokrates, ne pišem to zato, da bi ti kaj očitala. Saj si lahko posesiven, in lepo, da si to priznal. Pišem zato, da direkt na primeru povem, kaj jaz pojmujem pod izrazom "posesivnost". Skratka to, ko nekdo diktira življenje drugega zaradi nekih lastnih interesov, čustvenih ali materialnih.

OK, ti bom probala jaz odgovoriti na tvoje vprašanje s prejšnje strani. Meni se zdi, da je posesiven tisti, ki si nekoga lasti (poseduje njegovo življenje), pa naj bo to mož, žena, mama, oče, šef, prijatelj... Tisti, ki misli, da ima pravico diktirati nekomu, kako bo živel, kaj bo počel... Podobno kot so počeli včasih s sužnji, ki so jih imeli v lasti. No, danes to ni več tako očitno, kot je bilo v času suženjstva, ampak še vedno se dogaja... Mogoče samo bolj prikrito, da ni videti navzven. Ljubosumnost je samo ena oblika posesivnosti, so pa še druge, manj opazne oblike.

Bu1, kaj še nisi slišal: pochi soldi, pocca musica! Tudi jaz prisegam na Dash za belo perilo. Sem probala tudi že druge cenejše praške, ampak sem se spet vrnila na Dash, ker naredi res belo perilo. Za pisano pa uporablam kar najcenejšega. Slabši kot je, manj agresiven je do tkanine in barve. Opere pa itak vsak. Puloverje pa perem vedno ročno s tekočim praškom za volno, splaknem, zavijem v brisačo, da se delno posuši, in obesim na debelejšo palčko (ker tanka vrvica pusti sled - zareže črto v pulover).

Evo, meni je pa zdaj frendica (Marsa) rekla, da ji je frendica rekla, da ji je frendica rekla, da je opazila... Pa da ne bom samo neumnosti stresala danes , naj povem še to, da mi je frendica rekla (ma res!), da se vodovodne odtoke najbolje spere in odmaši, če vanje zliješ vrelo vodo z Dashem (ali mogoče tudi z bilokaterim praškom za perilo). Samo mora biti voda res vrela! Ne samo topla, kakršna pride iz pralnega stroja. Jo zavreš v loncu, streseš vanjo Dash in zliješ v odtoke. Baje, da je boljše od vseh Cevosanov in MisterMuscolov.

Tega ne more človek povedati z besedami. Štejejo samo dejanja. A ja, katera dejanja pa?

Pesha, zelo blizu si! OK, povem rešitev. Baje (tako sem slišala iz neuradnih virov ), da VLEČKA pomeni... "pompin".

A veste, kaj po Toporišiču pomeni VLEČKA? Da vidim, če kdo ve.

Mali princ (oziroma njegov avtor): "Če hočeš videti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno."

Jaz pa sem zaradi tega, ker sem popravila učiteljico glasbene vzgoje v 1. letniku, dobila ukor! Se je razkurila na ene sošolke, ki so klepetale, in jim je rekla: "Če ne boste tiho, boste šle čez vrata ven!" Jaz pa: "Kaj čez ali skozi?" Potem pa je mene nagnala ven, me vpisala v dnevnik in predlagala ukor, ki sem ga res tudi dobila! :o|o:

Astra, za temo! Si mi dala misliti, kako je s tem "stežka pričakujem"... Glede na to, kar piše v SSKJ, bi rekla, da lahko to besedno zvezo uporabiš, kadar pričakuješ kaj slabega. Na primer, če pričakuješ otroka, ne moreš reči, da ga stežka pričakuješ, ker je to srečen dogodek, čeprav komaj čakaš, da rodiš (si neučakana). Če pa na primer veš, da se bliža toča, ki ti bo uničila pridelek, ti pa ne moreš nič narediti, da bi to preprečila, lahko rečeš, da stežka pričakuješ točo (s težkim srcem). Ne vem, mogoče se motim, ampak tako se meni zdi da je s tem.

Zakaj pa bi si morali to, da nas ima nekdo tam zgoraj rad, sploh z nečim zaslužiti? Meni se zdi, da nam to pripada, ker smo se rodili in živimo. Saj smo vendar del tistega, ki nas ima rad.

Čestitke, Kalista, tudi od mene! Jaz se spominjam, da mi je tisti, ki je bil v komisiji pri mojem izpitu, na koncu vožnje rekel: "Izpit ste opravili, ampak kadarkoli vas bom srečal na cesti za volanom, se vas bom izogibal." Zdaj je od tega že 16 let, in menda se res nikoli več nisva srečala - ali ni naneslo, ali pa se me je tako dobro izogibal. Sem se pa tista prva leta velikokrat peljala z mojo bolho v Trst, ampak vedno sama. Dolgo nisem hotela nikogar peljati zraven, da se ne bi osramotila. Italijani so namreč norci na cesti (ne poznajo smirokazov, iz enega voznega pasa naredijo vsaj dva ali tri...), tako da če hočeš pri njih kam pridet, se moraš naučiti voziti po njihovo. Vedno se moraš držati čimbolj levo, ker če voziš preveč desno, se ti lahko zgodi, da se kak voznik pred tabo kar ustavi in enostavno parkira tam svoj avto in gre v kako trgovino, ti pa v tisti gneči ne prideš več mimo njega. Lahko samo počakaš, da se tip ali tipica vrne iz trgovine in pelje naprej. Pa ful pozoren moraš biti na avte, ki so vsaj za polovico dolžine avta pred tabo (na enem voznem pasu je namreč več vzporednih kolon). Taki ti radi prekrižajo pot, ker na tak način izsiljujejo prednost. Tiste, ki pa so za pol avta za tabo, jih pa moraš čimprej prehiteti za celo dolžino avta, ker drugače oni tebe. Ma ludnica, ti povem.

Ne vem, zakaj se me menjuje z Matejo, ampak dobro, naj ti bo, Selene. Ja saj... tudi jaz sem ji rekla, naj se še kje pozanima (magari na glavni davčni v LJ ali kjerkoli) kako je s tem vzdrževanjem družinskega člana, ker se mi zdi, da te naše uradnice povejo vsaka po svoje, kot se kateri pač zdi. Mogoče, če bi imela onadva otroka, bi bilo vse drugače, ker bi jih potem že na Centru za socialno delo zanimalo, kako in kje živijo (skupaj ali narazen)..., kao zaradi otroka. Tako pa nobenega nič ne zanima, kot samo to, da jo čimbolj obdavčijo. Glede izvenzakonske skupnosti pa mislim, da sploh ni več pogoj 2 leti skupnega bivanja. Menda se smatra za izvenzakonsko skupnost že samo to, da dva živita skupaj, in ta skupnost je enakovredna zakonski skupnosti.