Tamburin

No, vidiš, da ni tako težko. Kaj te stane par prijaznih besed! Njeji pa najbrž ogromno pomenijo. Veš, vsako mamo malček skrbi, kakšno ženo si bo našel njen sin. Vsaka želi svojemu sinu (ali pa hčeri) najboljše. In če pride k hiši snaha, ki ne pokaže niti malo prijaznosti, ne more biti to za taščo ravno najbolj prijetno.

Triple, tle se kar strinjam s tabo. Edino da jaz ne jemljem vsega kot tekmovanje, ampak kot eno gonjo, entuziazem... Če tekmuješ, imaš nasprotnike, ki jih želiš prehiteti. V mojem življenju pa ne morem reči, da imam kake nasprotnike, tekmece. Se moram gnati naprej, ampak to počnem čisto individualno, brez premagovanja drugih. Premagujem edino samo sebe, ki pa se nikoli ne morem premagati - vedno lahko naredim samo maksimalno, kar je v mojih močeh, ali pa malo manj, nikoli pa ne več kot je v mojih močeh. Kaj pa vem , mogoče sem prevelik individualist. Vedno mi je bilo bolj pomembno, kako jaz živim, kako se jaz počutim..., ne pa, na kateri stopnički stojim v primerjavi z drugimi kao sotekmovalci. Tako da pri meni v bistvu ni ne tekme ne zmage.

Aha, mogoče zaradi tega, da če bi kdaj zvezo prekinil in bi mu bejba očitala: "A mi nisi še pred kratkim rekel, da me imaš rad!?", bi on rekel: "Kdo, jaaaaz? Rekel sem ti, da te ima Aljaž rad, ne pa jaz!"

Apolonija, lahko imaš vpliv, samo pravi način je treba najti. Sem imela pred kratkim podobno sceno..., pa ne zaradi kakega filma, ampak po moji oceni je šlo za še hujšo stvar. A da ne bom zdaj predolga z opisovanjem situacije, naj ti samo povem, kako sem to rešila (če ti bo kaj pomagalo naslednjič, ko ti spet ne bo kaj všeč in boš težila tvojemu bivšemu...). Tudi moje teženje in obsojanje ni nič zaleglo, samo še večji konflikt sem naredila. Potem pa sem se vsedla sama s seboj in razmišljala, kaj in kako storiti, da bo sinu v korist. Totalno sem izklopila tisto jezo do bivšega, postala sem čisto indiferentna do njega, kot da ga ne poznam... Potem pa sem mu napisala pismo, kot da pišem kakemu tujcu - torej izključno s stavki, ki so govorili o tem, kako bi bilo najbolje za sina..., brez da bi omenjala, kaj je kdaj naredil on (bivši) narobe in kaj se mi ne zdi prav... Brez nikalnic (to ni dobro, to se ne sme, tega ne delaj...), samo pritrdilnice (za otroka bi bilo dobro, če bi tako pa tako..., prosim za tvoje sodelovanje pri odpravljanju otrokovih težav...) z vsemi argumenti vred. Pismo sem mu poslala po pošti in ti povem, da je v trenutku zaleglo. Že naslednji vikend, ko je bil sin pri njemu, se je vse totalno spremenilo (njegov odnos in skrb do otroka) in zaenkrat tudi tako ostalo. Nisem pa pozabila na pohvalo, ko sva se naslednjič videla s tem mojim bivšim. Kar direktno sem mu rekla, da se je zadeva s sinom (okoli katere je bil problem) zelo izboljšala in da je sedaj super. Postal je kar rdeč v faco od ponosa, da sem ga pohvalila. No, toliko za namig, da boš vedela, da ženske znamo celo vplivati na moške, četudi so to naši bivši. Samo pravi način je treba najti. Malo diplomacije ne škodi.

Meni pa se zdi tisto "Aljaž te ima rad" bolj kot ena skrajšana verzija, da ne piše dveh stavkov: "Rad te imam. Aljaž." Seveda, če je ta 3. oseba uporabljena samo na koncu sporočila, ali pa če je v sporočilu samo ta stavek kot edini. Upoštevati je treba, da ljudje sms-je velikokrat pišejo brez velikih začetnic in brez vejic, pik ter drugih ločil (takšna je pač navada, čeprav meni to ni niti malo všeč :xx!: ). In če bi tip napisal na primer "mislim nate aljaž", bi to lahko zvenelo kot da nekdo piše Aljažu ("Mislim nate, Aljaž."), čeprav je v resnici hotel napisati "Mislim nate. Aljaž". Da pa se izogne tej dvoumnosti zaradi manjkajočih ločil, mogoče raje napiše "aljaž misli nate". Ne vem, samo razmišljam, da je to mogoče zaradi tega. Drugače pa ne poznam nikogar, ki bi o sebi govoril v 3. osebi ednine. Niti sama n.pr. otrokom nikoli ne rečem "mama bo huda", ampak vedno (če sem huda) "sem huda". Možno pa je tudi, da je ta Aljaž tako "zaljubljen v svoje ime" (ali v samega sebe), da to ime zelo rad uporablja in ga postavi celo na prvo mesto. Se mu ne zdi dovolj, da napiše samo "rad te imam", čeprav je podpis pri sms-jih včasih prav nepotreben, saj imamo vsi shranjene nam pomembne telefonske cifre pod imeni, tako da takoj vemo, kdo nam je napisal sms.

Jz tut zzzzzzzzz hrrr hrrr hrrr.... Uuugggaaašššaaammm...........

Midve se samo reživa kot Indijanci.

Ne, ni bilo nobene vrbe tam.

Še ene izjave sem se spomnila, ki jo je rekla ta moja zgoraj omenjena prijateljica danes zjutraj ob kavi. Medve se namreč skozi reživa za vsako neumnost. Pa pravi ona: "Medve sva kot Indijanci - ko dežuje, se smejejo, ker bo jutri sonce."

Jaz sem bila tamlada, ...tista druga pa je za svoja leta tudi mlada.

Pišuka , da nisi videl mene in mojo 64-letno prijateljico, ko sva nesli k čevljarju popravit moje čevlje!?

Evo, dobila tudi jaz e-mail za potrditev. Vse urejeno. Zdaj pa počakte, da malo skužim tisto novo stvar.

Ja, saj vem. Samo sem hotela povedati, kako se lahko ta stavek še drugače (oz. narobe) razume - glede na to, da smo enkrat že govorili o moči in kreativnosti naših misli.

Šment! Sem se včlanila v novi LNF, pa nisem prejela e-maila za potrditev. Zdaj pa v jok in na drevo. Ne, res. Kaj zdaj? Admin, heeeelp!

Danes slišala od enega starejšega čevljarja: "MLAD MOŠKI IMA MOŽGANE V KURCU, KO PA OSTARI, IMA KURAC V MOŽGANIH."

"... pa bo res tvoj zadnji." Kajti, tako kot si naravnan, tako živiš. In če si naravnan na to, da je danes tvoj zadnji dan, bo res zadnji. :xx!:

Hehe, tinka, s to železnino si me spomnila na mojega bivšega ... Smo doma montirali kuhinjo, in je bilo treba zgornje omarice obesiti na zid. Ker nismo imeli vijakov s kljukico na koncu, sem poslala tipa v trgovino, da to nabavi. Prinesel je KLJUKE ZA OBEŠAT PRŠUTE! Ko sem ga debelo pogledala in vprašala, kaj naj s tem, je rekel: "Drugega niso imeli."

Trudi, sem se spomnila nate in na Pujso, ja. Ampak vidva sta itak poglavje zase. Izjema. Saj sem Pujsi enkrat že čestitala (v temi "Levi" se mi zdi). Zdaj pa še tebi čestitam, ker ti znese shajati z Levinjo.

Saj se ravno sprašujem, če sem jaz tako butast ali kaj je zdaj to. No, če sem jaz tako zelo prbit, je to potemtakem manipulacija z menoj. Lahko tudi z levi v celoti. In vsaka manipulacija je isto kot črna magija, kar pomeni, da sem na koncu vedno zmagovalec. In tako tudi je. In tako bo ostalo. Andres Ja, Levčki smo res eni naivkoti. Ampak naiven je samo človek, ki nima zlobe v sebi in si ne more predstavljati, kaj vse slabega so drugi sposobni. Slabič ne bo nikoli naiven - če sam goljufa, bo vedno previden, da ga drugi ne ogoljufajo. Iz tega sledi, da smo Levi the best. Ampak ne vsi. Tisti moj bivši že ni tako fajn, ker drugače bi bila še vedno z njim. Ma ja, dva Leva skupaj... Pol pa ni nobenega desnega.

Hja, zakaj? Ker ni bil pravi ali pa jaz nisem bila prava. Napačna kombinacija, pol pa se gre narazen. Da pa ugotoviš, da je napačna kombinacija, moraš biti najprej nekaj časa skupaj. A ne? Sicer pa... Prvemu je manjkala čutnost in življenskost (dolgočasen tip, usmerjen samo v lastne ambicije). Drugače priden, delaven, šarmanten Oven, ampak čustveno zelo zaprt, zavrt. Sedaj je inšpektor, kar zelo pristoji njegovemu karakterju. Meni je včasih deloval malce škodoželjen, čeprav meni osebno ni nič žalega storil. Ampak ni fajn občutek živet z nekom, za katerega veš, da je sposoben kogarkoli za*ebati. Tak, malo brezsrčen je bil. Drugi je bil zabaven Dvojček, ki nikoli ne bo odrasel. Fajn za družbo in prijateljevanje, vse ostalo bi pa najraje prepustil drugemu. Čeprav je 6 let starejši od mene, še zdaj zgleda kot kak pobič, in tak bo najbrž tudi ostal. Nima neke moškosti v sebi. Je kot ena krhka lutka, s katero lahko delaš kar hočeš, ampak samo nežno, da se ne zdrobi. Nekaj takega, kot Ostržek. Tretji pa je bil vsemogočni in strastni Lev, 100% predan, ampak samo dokler sem ga gladila po dlaki navzdol. Ko pa sem mu šla kaj kontra, se je spremenil v najbolj grozno pošast. Razmerje z njim je bilo vse na ful - ali ful dobro, ali ful slabo. Nekaj časa sem zdržala in se mi je zdelo celo zanimivo, potem pa me je to začelo že utrujati. Sem pa že v naprej vedela, da z njim ne bo lahko končati, ker on ne prenese poraza. Ampak mi je tudi to uspelo.

To je kot tisto: "Ne sviđa mi se kroj tvojih pantalona." PUFFF!

Zaloga, postavi se malo v njeno kožo. Kako bi bilo tebi, da naenkrat ostaneš sama v stanovanju, kjer si še nedavno živela z možem, sinom... Mož umre, sin pa ima svojo družino in te rabi samo za varstvo svoje hčerkice... Po karakterju je res mogoče težka (recimo da ti verjamem, ker drugače je itak ne poznam), ampak najbrž so tudi za to kaki vzroki. Sicer pa, kakršnakoli je, zavedaj se, da je ona rodila in vzgojila tvojega moža - in, hočeš nočeš, pravgotovo on nosi delček nje nekje v sebi. Ta odnos med tabo in njegovo mamo ga najbrž zelo razdvaja, saj po eni strani drži s tabo (kar je tudi prav), po drugi strani pa mame ne more tako nesprejemati, kot jo ti. Ne vem, kaj naj ti svetujem, ker tvoje tašče ne poznam. Vem pa, da se z enimi da kaj pogovarjati, z drugimi pa skoraj nič. Ampak tudi s temi drugimi se da najti kako temo, če se potrudiš. Če boš pri sebi odpravila tisti odpor do nje, verjemi, da bo tudi ona spremenila svoj pristop do tebe. Jasno, da se ti ne bo podredila, ker je pač starejša in najbrž ti živiš v njeni hiši - na njenih žuljih (predvidevam). Tudi mene moja ex tašča (tadruga) ni nikoli marala in me še zdaj ne. Najprej je zgledalo, da me ne mara, ker sem ji "vzela" sina, zdaj pa zgleda, da ji ni prav, ker sem ji ga "vrnila". Ampak nikoli se nisem preveč ozirala na to. Pred kratkim mi je pustila sporočilo na tel. tajnici, ki se je glasilo tako: "Pizda jedna!" Pojma nimam, kaj jo je tako razkačilo. Ko pa je prišel njen sin k meni (po tamauga), sem ga vprašala, kaj me je rabila njegova mama, da me je klicala. Rekel je: "Ne vem. Kaj pa ti je rekla?" Povedala sem mu samo, da mi je pustila tako lepo sporočilce na tajnici, kakršnega do zdaj še nisem dobila. Hotel je, da mu povem, kaj točno je rekla, pa sem mu rekla: "Ma ona že ve." Je bil kar malo jezen in bog ve, kaj ji je doma rekel. Približno tako je bilo vedno, tudi prej. Ona je bila zmeraj taka, arogantna, primitivna..., jaz pa vedno nekako :o|o: ravnodušna. Nisem je pa prav za nič potrebovala - ne za varstvo otroka ne za nič drugega - tako da ji nisem dajala možnosti, da bi mi lahko kdaj kako pomoč očitala. Pa tudi kregala se nisem z njo ali jo nazaj kaj žalila. Vedno pa sem ji na nek prefinjen način dala vedeti, da vse slišim (nisem se delala gluho). No, taprva tašča pa je prav kul. Še zdaj (ko je njen sin že nekaj let poročen z drugo) pride večkrat k nam na obisk. Otrokom vedno prinese kako sladkarijo, in to obema; hčerki, ki je njena vnukinja, in sinu, ki je iz moje druge zveze. Skuham ji kavo ali čaj (kar pač želi) in prav prijetno poklepetava. Se mi zdi, da me ima zdaj raje, ko vidi, kakšna je tadruga snaha.

- Jaz pa ne maram, da me kdo kliče pred 9. uro zjutraj, ker takrat se počasi prebujam ob jutranji kavi in rabim mir. :o|o: - Ne maram, da me kdo kliče med 16h in 16.30h, ker takrat sem ravno na poti iz službe v šolo po tamauga, potem pa ful hitim domov, še prej pa v kako trgovino..., tako da klice ob takem času najraje ignoriram. - Pa tudi zvečer po 21.uri ne maram klicev, če niso res nujni, ker takrat spravljam mularijo spat in ju ful zmoti kako zvonenje telefona... potem pa začneta: "Kdo je klical?" Drugače pa ni problema, če me kdorkoli pokliče, samo da ne čveka pol ure, ker dolgih pogovorov s telefonom pa res ne maram. Še posebno ne v mojem delovnem času. Raje poklepetam s človekom ob kavici, kadar imam cajt oziroma pavzo. Sama pa kličem samo takrat, kadar to nujno rabim, in sem zelo kratka. Telefon imam na kartico in porabim cca. 3.000 sit na mesec. Pridna, a ne?

Nočko tudi od mene! Oooo , šele zdaj sem opazila, da je danes natanko 2 leti od moje prijave (včlanitve) na LN Forumu!