Sanje o svetu brez verstev (Delo, št. 53, ponedeljek, 6. marca 2006) Zdaj 62-letni angleški rockovski glasbenik in pisec pesmi Roger Waters, ustanovni član in basist skupine Pink Floyd (1965–1985), znan po uspešnicah The Wall in Dark Side of the Moon, je po sporu leta 1983 zapustil skupino in začel zmerno uspešno solistično kariero. Po 25 letih je julija lani znova nastopil s Pink Floydi na koncertu Live-8 v Londonu (»Kot bi spet spal s svojo bivšo ženo,« je komentiral ta nastop.). Kmalu zatem pa je predstavil svoje najnovejše delo: Ça ira, opero o francoski revoluciji po izvirnem francoskem libretu pokojne Etienne Roda-Gila. To je prva Watersova opera za popoln orkester in glas. Waters jo je začel pisati leta 1989 ob 200-letnici francoske revolucije, leta 1997 pa je sestavil angleško različico besedila, ki ni zgolj prevod. Naslovil jo je There is Hope (Upanje je): »Ta opera ni le zgodovina francoske revolucije, ampak delo o človekovi sposobnosti spreminjanja.« Prvič so jo predstavili javnosti v Rimu novembra lani, vendar le glasbo, medtem ko bo odrska premiera sedmega julija v poljskem mestu Poznan ob obletnici delavskega upora proti poljski komunistični oblasti leta 1956, ko je umrlo 70 ljudi. Zatem načrtujejo predstave še v drugih evropskih mestih. Kot je Waters povedal v pogovoru za tednik Die Zeit, ne verjame v svetopisemskega Boga: preveč krvi je bilo prelite v imenu krščanske cerkve, da bi jo lahko jemal resno. »Smisel življenja vidim v pogumu, da pokažem svojo ranljivost, da se odprem drugim. Za to ni potreben nikakršen bog!« Sanja o svetu brez religij, saj je ideja o bogu razcepila svet. Negotovost, ali bog sploh obstaja, nas ovira, da bi vzeli svoja življenja v svoje roke. Razume pa potrebo drugih po verovanju. »Kljub modernemu razvoju imamo vaško mentaliteto primitivnih časov, ko je šaman trdil, da vse bolje ve od preostalega prebivalstva, ljudje pa mu verjamejo, ker empirično ne morejo dokazati nasprotnega. Morebiti bom postal veren ob smrtni uri, vendar to lahko mirno še počaka. Več božjega vidim v znanosti, matematična pravila imajo božansko lepoto.« Morebiti bi bilo treba prepustiti svet znanstvenikom, meni. Najprej bi morali rešiti največji problem človeštva: prerazdelitev bogastva. Bogate je treba prepričati, naj denar in znanje delijo s prikrajšanimi in ustvarjajo enakopravnejši svet. Do tega je še daleč. V francoski deklaraciji človekovih pravic in ameriški ustavi piše, da so vsi ljudje enaki. To je bilo takrat revolucionarno: bil je prvi korak od jamskega človeka. Po drugi svetovni vojni pa so se razlike znova povečale. V Ameriki velja pravica močnejšega in Američani so s tem sprijaznjeni, Bush in katoliška cerkev pa to naravnanost še spodbujata. »Gre jima le za kopičenje bogastva in oblasti. V Angliji ni nič boljše: Tonyju Blairu, podpihovalcu vojne v Iraku, ne zaupam niti troho. Idiot je. Če ne bi imel take politike, ne bi bi bilo napadov na londonsko podzemeljsko železnico,« pravi Waters, ki razmišlja o selitvi v ZDA, da bi bil bliže sinu.