Alan_New

Trenutno toliko: http://tiny.cc/ctgm3

The Library Policeman

Se ne spomnem. Vem samo, da je šlo o groznem knjižničarju, pri katerem si konkretno najebal, če nisi vrnil pravočasno knjige.

Seveda je to lepota znanosti, jo cenim tudi jaz ravno zaradi tega. Pa vendar se, sploh v psihologiji/psihiatriji, določene zadeve zanemarja in ignorira (razna spoznanja o človekovi psihi z daljnega vzhoda pa tudi zahodne okultne tradicije) oz. se opazuje samo zunanjo pojavnost, opazuje se predvsem druge, samoopazovanje pa se smatra kot preveč ali pa sploh subjektivno, da bi bilo vredno kakšne znanstvene teorije ali nauka. Zato sem napisal, da so vprašljiva. Zdaj šele razumem, kaj od mojega pisanja si označil kot črno-belo. Da pojasnim, nikakor nisem namigoval, da bi konktreno med vama ne bilo ljubezni, vseeno pa vztrajam pri svoji trditvi, da se ljubezen in ljubosumnost izključujeta. Vprašanje je, ali smo neprestano v ljubezni? Smo občasno? Dolgo časa, malo? Jaz zase vem, da nisem neprestano. In ko nisem v ljubezni, bi zlahka prišlo ljubosumje, in takrat dejansko pride. A ko sem v ljubezni, ko čutim polnost življenja in vsega, kar je, je ljubosumje samo neka senca iz preteklosti, nočna mora, napaka v dojemanju sveta. Skratka, ljubezen presvetli ljubosumje in ga popolnoma izniči. Vem, se ponavljam kot papiga, a drugače še ne najdem besed, kako bi bolj natančno pojasnil. Hvala. Trenutno je razmerje tako, vendar nisem bil prikrajšan. Sem dal skozi svojo dozo ljubosumja, strahu, nezaupanja. In kdaj se ljubosumje še hoče prelisičiti in mi zavladati, vendar grem takrat takoj v akcijo vase in to odpravljam. Čustva so (kot) navade. Pa še nekaj bi izpostavil. Mogoče zgleda, kot da te hočem prepričevat, ampak to je zaradi tega, ker sem tako zelo zadovoljen in srečen, ko sem spoznal, da je življenje brez ljubosumja veliko bolj izpolnjujoče in svobodno, da bi kar z vsemi rad delil to spoznanje. In se mi iz tega spoznanja zdi skrajno butasto označevati ljubosumje kot upravičeno. Potem žal pride do tega. Dejansko pa želim tebi in tvoji partnerki uspešno nadaljevanje po vajini poti, z vedno manj ljubosumja in vedno bolj globoko in kvalitetnejšo zvezo.

Zato pa je treba knjige pravočasno vrniti. Sicer si preberi Kingovega Izterjevalca, kaj se ti lahko zgodi.

The Known Universe takes viewers from the Himalayas through our atmosphere and the inky black of space to the afterglow of the Big Bang. Every star, planet, and quasar seen in the film is possible because of the world's most complete four-dimensional map of the universe, the Digital Universe Atlas that is maintained and updated by astrophysicists at the American Museum of Natural History. The new film, created by the Museum, is part of an exhibition, Visions of the Cosmos: From the Milky Ocean to an Evolving Universe, at the Rubin Museum of Art in Manhattan through May 2010.

Te raziskave so take ... vsaj zame, vprašljive. Nimam ravno dolgoletnih izkušenj z ljudmi, ki imajo emocionalne težave, nekaj malega pa že. Vem iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih ljudi, ki so bili z menoj, da imajo te emocionalne težave ene in iste korenine. Na površini zgleda, da je vsak primer zase, specifičen (no, tak je res v svoji zunanji pojavnosti), v resnici pa so vzroki vedno isti. Rešitev je tudi ista za vse, le izvedba je različna in specifična. Sicer pa imam raje življenje in zvezo z mojo partnerko brez ljubosumja. Ne jaz ne ona ga ne potrebujeva, še najmanj za "vzdrževanje" odnosa.

Seveda, ker je ljubosumje vedno neupravičeno. Zakaj bi sploh bil ljubosumen? Kaj je nerešenega v meni, da tako čutim? To je bistvo. To kar pišeš o upravičenem ljubosumju in psevdo-ljubosumju in o podobnih intelektualnih konstruktih, je samo racionaliziranje, upravičevanje ljubosumja. A ni bolj smiselno spoznati od koga izvira to čustvo in ga brezkompromisno odpravit? Iz tega odstavka sklepam, da nočeš stika? Ljubezen je stik s samim seboj in z drugimi bitji. Vsako ljubosumje izvira iz posesti, interesa, tudi zavisti, predvsem pa iz strahu. Ljubosumje je ljubosumje, pa ga lahko še tako olepšaš in razdeliš na različne oblike. Ljubosumja v odnosu, ki je zasnovan na ljubezni, ne more biti. A ne razumeš preprostega dejstva, da se ljubezen in ljubosumje izključujeta? Kjer je ljubezen, ni prostora za ljubosumje, in kjer je prisotno ljubosumje, je jasen dokaz, da tam ljubezni ni. Če uporabim metaforo, je ljubezen luč, ljubosumje tema, in ta izgino v istem hipu, ko se pojavi ljubezen.

A bomo poklicali Geralda Celenteja na zagovor, ko tretje svetovne vojne ne bo?

Se strinjam. To je tisti dogovor, ki ga poudarjam. To je že nekoliko bolj abstraktno, ampak rekel bi, da je tako zunaj kot znotraj nas. Jaz pa menim ravno obratno. Najprej je odnos, potem šele stik. Odnos je razdalja, stik je bližina. V slovarju (SSKJ) pač lahko piše kar hoče, a ne pomeni nujno, da je pravilno. Pomeni se spreminjajo, nekaj primerov je celo popolnoma napačnih, npr.: "ljubezen" je prvo definirana kot "močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola", s čimer se zelo verjetno homoseksualci ne bi strinjali (jaz se s to definicijo ne strinjam v tem, da je sploh čustvo); potem je še primer "samozavesti", ki je definirana kot "prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči", kar je po mojem mnenju popolnoma zgrešena definicija, saj samozavest pomeni samo in zgolj "zavest o samem sebi." In še bi lahko o tem ... a to je že druga tema. Skratka, slovar ni ravno avtoritativen vir. Do določene mere pač. Lahko pa vseeno pokukam k definiciji stika in izluščim tisto definicijo, ki ustreza mojemu pogledu. Fraza "biti v tesnem stiku z naravo" je razložena kot "biti zelo povezan z naravo". Če torej namesto narave vnesemo partnerja, je to to, kar pravim: biti v tesnem stiku s partnerjem -- biti zelo povezan z njim/njo. (Lahko bi našel še kak primer, a ta je tako na hitro.) Da, menim, da je ljubosumje povezano z občutkom iluzorne lastnine. Lastimo si partnerja, a ga v resnici ne moremo imeti. Lastimo si njegovo svobodo in zahtevamo, da je samo z nami. Ljubosumje je pač strah, da nas bo partner zapustil in šel s kom drugim. To je tekmovalni, zelo nizek nivo. Zakaj mu ne bi dopustili, da gre še s kom drugim (konkretno: seksat ali pač kaj drugega), če tako želi? S kakšno pravico mu/ji tega ne dovolimo oz. se počutimo ogrožene, če to stori, ali pa če se samo nakaže možnost? Če obstaja med partnerjema zaupanje, stik, ne vidim v tem problema, še manj pa koristnosti ljubosumja. Skupaj smo zaradi določenih potreb. Zakaj ne jasno napisati, kot v pogodbi, zakaj smo skupaj ter kaj kdo pričakuje od drugega, da so stvari jasne od začetka (ali pač od takrat dalje, ko se odločimo to zapisat)? Dolžnost je spoštovanje tega dogovora, vse ostalo pa je stvar posameznika in načina življenja, kot njemu paše. Če sem ljubosumen, je to samo moj problem, moje neravnovesje (ki pa postane skupen problem, če ga ne odpravim). Hvala. Pa še dodatek iz te teme:

Sem malo gledal na wikipediji o kitajskih piramidah, zgleda zanimivo ... Ne gre toliko za velike vlade, kot pa za številne neodvisne raziskovalce, profesionalne in ljubiteljske, po vsem svetu, katere, po mojeme mnenju, ne more nihče tako hermetično cenzurirati, in ki niso našli še nobenih neovrgljivih dokazov o obstoju zunajzemeljske inteligence oz. t.i. starih visokorazvitih civilizacijah. Ja, s tem se zelo strinjam.

Ja, pa v Bosni so tudi. Sicer pa, kaj imajo opraviti te piramide z nezemljani?

A ti to sanjaš ponoči? Jaz sem tudi iz enega vira, ki ga sicer cenim, dobil "informacijo", da na Marsu oz. pod njegovo površino živijo neka bitja, ki so se baje zajebala, z atomsko vojno uničila površino in vse na njem, zdaj pa se spodaj skrivajo ... vendar temu viru, naj bo še toliko fajn in duhovno razvit z oznako "vrhovni mojster", ne verjamem niti malo. Cenzura ... pa kaj še. Kdo jo izvaja? Kako lahko izvajajo tako širno cenzuro nad milijoni ljubiteljskih astronomov in drugih od ZDA neodvisnih astronomskih agencij, ki imajo dovolj sposobne naprave, da bi našli na Marsu dokaze o tvojih trditvah? Sej meni so tudi te pravljice všeč, ko jih berem v ZF romanih.

Razumem tvoj pogled na upravičenost in neupravičenost ljubosumja, sploh v primerjavi z jezo. Kaj pa če ljubosumnost primerjava z zavistjo? A je zavist tudi taka, da vsebuje "pozitivne" lastnosti? Menim namreč, da je lahko v ljubosumnosti tudi nekaj ali pa kar precej zavisti. Jasno, zato pa trdim, da se je treba pomeniti o skoraj vsem. Sicer pa, kaj pa je "pravilno" obnašanje? Tako je, me prav razumeš. Ko pa govorim o ljubezni, ki je v nas, ne mislim samo na ljubezen do sebe, torej ljubezni do lastnega bitja, temveč o stanju biti v ljubezni. Če ponazorim z metaforo, ljubezen je ocean in ti plavaš v njem/njej. Skratka, ljubezen brez objekta. Zato trdimo, da je ljubezen samo ena; je energija, ki jo lahko usmerjamo v katerikoli objekt. Ne, ne enačim. Odnos še ni stik, lahko pa postane. Stik razumem kot zbližanje, stik dveh bitij, na enem ali več nivojih (mentalnem, čustvenem, telesnem itd.). Tako menim tudi jaz. Razumem ta pogled, se pa še vedno nikakor ne morem strinjati, da ljubosumje ohranja odnos, kaj šele da bi zaradi tega ta odnos postajal vedno bolj kvaliteten. Ljubosumje je strah, da bi izgubili nekaj, kar nam ne pripada -- spet se sprašujem, kakšen je lahko odnos, ki temelji na strahu? Zame kvaliteten in izpolnjujoč ne more biti. Ne še. Me pa zanima, zakaj ravno sedem let in ne šest ali osem ali 26?

Menim, da je to dobra ideja. Ime? Trenutno samo "Živali"; čeprav mi deluje nekoliko suhoparno, se ne spomnim nič pametnejšega.

Napisal sem tako kot je in tako kot živim.

Pravzaprav ne vem, kaj "bi moral" storiti oni fant. Lahko si predstavljam sebe v takem položaju in si predstavljam, kaj bi jaz storil. Močno dvomim, da bi kdorkoli ostal ravnodušen. Ne glede na to, kakšno čustvo se pojavi, smiselno je pogledati, zakaj se je pojavilo točno določeno čustvo in kaj to pomeni. Konec koncev, zakaj pa ne bi smel tisti drugi izkazati občudovanja ženski? Zakaj bi ji ali bi mu moral to preprečiti? Menim, da če je dogovor, ta situacija ni sporna, čeprav na način kot živimo, marsikomu ne bi bila preprosta. Ljubezen je lahko samo brezpogojna, sicer ni ljubezen, kar pa ne pomeni, da ne postavlja pogojev. Brezpogojna ni v smislu, "ljubil te bom, samo če izpolniš naslednje pogoje." Omejitve in pravila pri vzgoji otrok (zame) torej ni pogojna ljubezen. Da, menim, da se je potrebno dogovoriti, tudi zelo podrobno. Zdaj vsako malenkost ravno ne, ker malenkosti je ogromno ... če se pa kakšna podrobnost izkaže kot pomembna, pa se je potrebno pomeniti tudi o tem. Odvisno od ljudi in kaj je komu malenkost. Iluzija je v tem, da partner prinaša ljubezen, da je ljubezen odvisna od partnerja. To je konstantna napaka. Ljubezen je v nas in tam je ne glede na to, ali smo sami, z enim ali mnogimi partnerji. Bistveno je biti ali se vsaj truditi biti v ljubezni s samim seboj, potem je odnos (ki ni več odnos, temveč stik), čisto nekaj drugega. Izboljša se kvaliteta in prostora za ljubosumnost ni. Drži, res ni statično in običajno takšno, kot si opisal, a dodajam: kjer obstaja stik, take potrditve, ki so v bistvu nekakšen pesek v oči, niso potrebne. Ali drugače: kvaliteta stika in rezultati so potrditev. Menim, da ne izgubimo ljubezni, temveč čustvene, miselne, telesne vezi s to osebo. Ljubezen vedno je, vprašanje je, ali jo čutimo ali ne. In ni odvisna od drugih ljudi. Ne, še nikoli me niso preplavili dobri občutki, ko je bila partnerka ljubosumna, ker v ljubosumnosti, ki je v osnovi strah in infantilna želja po posedovanju, ne more biti dobrih občutkov. Vse, kar pišem tukaj v zvezi z ljubeznijo in ljubosumnostjo, je iz mojega vsakdanjega življenja, iz konkretne prakse z mojo življenjsko partnerico, tako da je z moje strani malo nič teorije.

Pravzaprav niti vpis imena in priimka ni vsiljeno. Vpišeš, kar pač hočeš, lahko tudi Pinko Palinko.

Ljubezen je lahko samo brezpogojna, ker je to njeno samo bistvo. Čim je pogojna, enostavno ni več ljubezen. Je nekaj drugega. "Ljubil te bom, če ..." To že ni ljubezen. Menim, da ni razlog za konflikt v razlikah v željah in interesih, temveč da si te želje in interese ne povemo. Če si že na začetku povemo, kaj kdo od koga pričakuje, do konflikta niti ne more priti. Takoj so stvari jasne in takoj se vidi ali ima smisel siliti v odnos. Če se pa želje ujemajo, toliko boljše. Kot je že vprašala Andreja, kako lahko izgubiš nekaj, kar ne moreš posedovati? Ne, ta strah pred izgubo partnerja zame ni normalen del odnosa, temveč je prav tisti patološki del. Strah je ravno nasprotje ljubezni -- na kakšen način in kako dolgo pa lahko deluje odnos, ki temelji na strahu? Kakšna je kvaliteta takega odnosa? "Redne potrditve o ljubezni" potrebujejo tisti, ki se vseskozi bojijo, da bodo izgubili nekaj, kar ne morejo imeti. To je, ponavljam, patologija, nezdrav odnos. In tisti, ki potrjujeje, ne potrjuje ljubezni, temveč strah. Partnerja se na tak način vrtita še naprej v krogu strahu, namesto da bi gradila odnos. Najlažje bi opisal, da je to odnos, ki temelji na dogovoru, jasnosti, odprtih kartah, stremenju k ljubezni ali pa ki izvira prav iz ljubezni. Ljubosumnost, torej strah, v odnosu nima kaj iskati. Če se pojavi, se mi zdi smiselno to skupaj odpraviti. Zakaj pa? Sej pišemo o ljubosumnosti. Ne bi rekel ... S tem daš partnerju samo vedeti, da ga hočeš posedovati in da mu ne zaupaš.

Kako pa je lahko ljubosumje upravičeno?! Ljubosumnost da vodi k ohranjanju odnosa? S tem se nikakor ne morem strinjat, razen v primeru, da gre za patološki odnos. Ljubosumnost je v osnovi destruktivno čustvo, ki v zdravem odnosu nima kaj iskati. Poleg tega je dokaz nezaupanja in čustvene nezrelosti.

Kar se oglasov tiče, uporabljam adblock, pa nič ne vidim. Če me kak profil spama, ga odstranim iz prijateljev oz. iz priljubljenih. Če pa bo kdaj prišlo do tega, da bo večina podatkov javnih brez možnosti jih skriti (nekateri so že, vendar trenutno zame še niso sporni), pa seveda odidem tudi jaz s fb-ja.

Seveda bi morale biti stvari jasne, v praksi pa, kot kaže, niso. Zato je precej prostora za "slaba" čustva in travmatiziranje.

Vedno je treba vse prebrati. Sicer pa je meni FB kar v redu zadeva. Kdor si v redu nastavi zasebnost (jo primerno zapre), ni prijatelj s profili podjetij in drugimi podobnimi profili, po mojem mnenju nima večjih težav ali pa sploh nobenih (če pa ti kdo že hoče kam vdreti, ukrasti ali te kontrolirati, to tako ali tako že počne oz. mu je mala malica to storiti). Poleg tega ne vidim spletnih aplikacij, klepetov, e-pošte itd. kot nadomestilo t.i. pravemu življenju, temveč kot del življenja, in vsak pač to uporablja v skladu s svojimi potrebami in željami. Ja, problem je res, če komu to postane dejansko nadomestilo, ampak tudi če ne bi bilo spleta, bi si našel že kak drug nadomestek. Meni so te aplikacije hiter pripomoček za se kaj zmenit in uredit, zaradi tega pa moje socialno življenje zunaj virtualnega sveta prav nič ne trpi.

Predlog za "živalsko policijo" na predlagam.vladi.si.

Še nikoli nisem na Hrvaškem govoril hrvaško, razen kakšne besede ali dve, ko me res niso razumeli, in zaradi tega še nikoli nisem imel problemov. Je pa imel prijatelj težave, ko je hotel govoriti hrvaško, je pa iz njegovih ust prišlo nekaj srbskih besed in so mu takoj težili. Od takrat govori tudi on na Hrvaškem zgolj in samo slovensko. Sicer pa je vse odvisno od tega, na kakšne ljudi naletiš.