Matjaž Bogdan

Lepo bodi Matjaž

Se kar strinjam s teboj. Nekako ne vidim ravno drastičnega problema - vsaj glede na leta (11). Pri teh letih so nekako vsi ljudje ali otroci precej fiziološko drugačni (glede sestave mase telesa), kot pa se to pokaže med in po puberteti. In ne vem čemu bi v takšnega otroka na silo basali nekakšne hormone, ker so verjetno v teh letih več ali manj pri vseh nekako v neravnovesju. Določeni se prebujajo, pri enih prej pri drugih kasneje. Tudi metabolizem (bazični) v tej dobi ni dokončen...še daleč od tega...Moj brat je npr. bil pri teh letih dobesedno zavaljen, v srednji šoli povprečen, kasneje in sedaj pa bi dejal, da spada med vitke. Pa ni bilo nikakršnih psihologov, nutricistov in zdravnikov ter starševskih ukrepov okoli njega. Pač malce drugačen razvojni proces. Sicer pa se mi dozdeva...da vse skupaj ni ravno tako problematično. Nisem pa prisoten, zato je tole komentiranje malce govora v meglo...in to vseh, ker pač ne poznamo dejansko stanje in pozabljamo, da je OTROK, ki je pred puberteto. Zanesljivo pa v teh letih ni primerno dajati dodatnih hormonov otrokom, ker ima narava pač svojo pot...in katera je pravilna?? Morda od "strokovnjakov", morda pa naravna. Tudi čustva in notranje doživljanje ima svoje posledice...In tudi to je naravno...saj smo si v nekaterih dejavnikih pač različni. Naša percepcija pravilnosti in idealov je osebna in ne more biti splošna. Je pa malce težko govoriti o zasvojenosti...Tudi sam sem bil v teh letih...morda z bomboni ...pa se mi zdi, da sem kar sam nakako to odpravil Lepo bodite Matjaž

Zdaj ne vem, ali se hecaš ali tole resno? Narcizem je zaljubljenost vase, ljubezen do samega sebe pa povsem druga sfera. Ljubezen do sebe je temelj ljubezni nasploh, ta kreira tudi tvojo sposobnost ljubiti drugega. Nihče mi ne bo rekel, da srčno ljubi druge ljudi in sebe ne...ni šans. Druga stvar pa je, da je zaljubljenost ali všečnost na povsem drugih vibracijah od ljubezni. Očitno nisi prebral ostalih postov, ki sem jih napisal na teh dveh straneh. Vidiš, ko si napisal- Osamljenost je neizpolnitev želje ljubit druge - ljubiti in biti ljubljen nazaj, se čutiti ljubljenega... Ali si prepričan, da lahko ljubiš druge, če sebe ne?? Tale bi bila pa res bosa..V tem primeru absolutno ne pozna človek ljubezni, temveč išče odnose (ljubezen, v narekovaju!) na podlagi potrebe kompenzacije primankljaja. Občutek osamljenosti je zame osebno travma, ki izhaja iz neurejenega notranjega sveta posameznika. Poleg tega osamljenost ni nujno potreba po ljubezni, kot si napisal, temveč je lahko le potreba imeti nekoga, kar pa spet ni ljubezen. Obstaja tudi prijateljstvo , komunikacija, osebnostni energijski stik, Druženje zaradi "druženja"...Strah pred vsem kar ni to, vključno ljubezen, pa je osamljenost. Osamljenost je na kratko povedano strah in nesposobnost preživeti brez bergel, brez opor v življenju , brez lastne odgovornosti. Zame je to človeški problem, ki nima nikakršne nujno direktne povezave z ljubeznijo. Tole razumevanje v smislu "narcisoidnosti" - res si me nasmejal. Pa saj ne vem , morda si se hecal, ker če bi malce bral, kar sem napisal, bi vedel o čem govorim. Lepo bodi Matjaž

Dodal bi še nekaj -iskanje v drugih tisto, kar ne najdeš v samem sebi iz osnove - predvsem občutka ljubezni, spoštovanja, iskrenosti...ti tudi nikakršen odnos tega ne bo dal. Še vedno boš ustvarjal iluzijo samospoštovanja preko drugih (se hranil z ljubeznijo, ki je nimaš do sebe) ali pa ostajal tam kjer si. V odnosih izhajamo iz sebe, govorim o odraslih osebah, čeprav rastemo in se učimo drug od drugega.Vendar malce poglej tudi to- kar nimaš v sebi- kaj lahko komu v odnosu daš? Tisto kar nimaš ? Ni pogoja...Odnosi so interakcija, je zadeva dvosmerna, ne pa naša nujna potreba, ker potem je to kvantiteta človeka. Takemu se da preko odnosov in ljubezni pomagati, vendar le do tam, ko to vgradi v sebi, ko dajer sam iz sebe to, kar je dobil in spoznal. Potem pa je najbrž na vrsti svobodna volja izbire...Kam in kako naprej. lepo bodi Matjaž

Lepo pozdravljena Minnie. Natanko to sem napisal v postu 29.7., vendar gre tukaj za malce drugačno variacijo odnosov. Poglejva malce tole zadevo z odnosi.Od kje izhajaš ? Mislim, da kar iz sebe...in če ne, kaj se dogaja? Potreba po odnosih vsej sili, lahko rečeš tudi odvisnost od odnosov. In če je to komu v redu, ok.... Sam ne čutim tako. Svoje lastne travme, nezavedanja povezav, ki trajajo ves čas, kompenzirati z "prisilnimi" odnosi, je bolj tako.... Sicer pa je stvar človeka...nekdo je lahko samozadosten, vendar ne v smislu duhovne osame, temveč v smislu nepogojenosti ali pa neodvisnosti od odnosov. Sam sem sicer zelo družabno bitje po eni strani ( tisti, ki me poznajo, vedo da je tako), po drugi strani pa potrebujem veliko časa, ki ga preživim ( objektivno gledano) sam s seboj. Poudarjam- objektivno gledano. In to ne pomeni, da sem samotar, kvečjem individualec, ki v določenem konceptu zadostuje sam sebi. odnosi ljudi...sam imam odnose z ljudmi prvenstveno zaradi njih samih, ne zaradi svoje "odvisnosti" in ustvarjanja občutka "nisem sam". Tega občutka ne poznam, pravzaprav sem ga že zdavnaj preživel. Vem, da nisem nikoli sam, četudi ni na obzorju ljudi. So pa njihove misli, čustva, energija...in včasih je tudi to več kot dovolj. Pa tudi sicer ne vidim, da bi človek pod "mus" moral biti "čredno" bitje, da bi zadostil svojim notranjim potrebam. Mislim, da gre bolj za nerazčiščene odnose v samem sebi in ko to več ali manj razpucaš, ne potrebuješ nujno družbe. Seveda je lepo biti z ljudmi, nekoga objeti, čutiti ob sebi, se pogovarjati z nekom, vse to je lepo, vendar če tega vedno ni- ali je potem konec sveta za človeka? Še zdaleč ne. Lepo bodi Matjaž

Lepo pozdravljen Ali misliš, da v odnosu ne moreš biti sam s seboj? Tudi ljubezen in prijateljstvo do sebe obstaja... Mimogrede janajam, se mi nekako dozdeva, da dolgočasje in pomankanje motivacije ali pa volje nima kaj dosti zveze z osamljenostjo. Lepo bodi

Tisto je Magister malce nerodno napisal Sicer pa dejanskost je v domeni objektivnega, vsak od nas pa ima subjektivno resnico in mnenje (tukaj govorim o sprejemanju objektivnega na subjektivno osebnostno bazo in integracijo ) , tako tudi magister. V določeni točki lahko z lahkoto zaznaš dejansko resnico, vprašanje pa je ali jo sprejmeš za svojo. Nekdo "ve", vendar "ve" on, ni pa nujno, da je tako prav, pa tudi če gre za kolektivne zaključke. Lepo bodi Matjaž

Tole sem enkrat nekje napisal... Samota- biti sam.....občutek osamljenosti, odvečnosti....Ta občutek je včasih lahko zelo boleč za človeka. Nekdo doživlja take trenutke v določenih obdobjih življenja, nekateri pa ob izgubi bližnje osebe – partnerja, staršev, bratov in sester, prijateljev.....Ta občutek samote se navadno povezuje tudi z občutkom nekoristnosti, nepotrebnosti, nezmožnosti, tudi z vprašanji v smislu – čemu sploh živim, ko pa nimam nikogar in me nihče ne potrebuje. Človek je načeloma in predvsem naravno – družabno bitje. In tukaj je seveda prvinski vzrok takim občutkom osamljenosti. Mi imamo pač potrebo in to precej izraženo, po druženju, izmenjavi energij, izmenjavi misli, čustev, izmenjavi vrednot, ki jih nosimo v sebi...In ko tega zmanjka, ostane- strah .....strah biti sam. Skozi določene travme se navadno tak človek zapre vase in trpi v svoji notranjosti, v svoji tišini notranjega pekla. Nekateri zapadejo v manijo iskanja nekoga..nekoga, ki mu bo kaj dal, nekoga, od katerega boš prejel...ljubezen, podporo, toplino, nežnost, lepo besedo, objem, dobro misel, nasvet in energijo....Samota je resnično lahko zelo travmatična, ker povzroča strah in strah vodi v psihično energijske motnje, seveda je tudi pogojeno z izločanjem hormonov, torej je naslednja stopnja – fizična bolezen. Samota prebudi žalost, trpeče srce, občutek v solarnem pleksusu, ki nam daje vedeti, kako smo pri dnu – ker smo sami, ker nimamo nikogar, ki bi..... Rešitev iz tega stanja je lahko v bistvu daljnosežnejša – le ena. Zavedanje o ustroju sveta v konceptu univerzuma in o namenu nas samih v tem istem univerzumu ali pa v naravi. Morali bi se zavedati, da NIKOLI nismo sami, da smo del načrta, da smo v bistvu namenjeni nečemu, kar presega naše vedenja in razumevanje v večini primerov. Naključij več ali manj tako ni. Torej ima smisel vsaka izkušnja pogojena z preizkušnjo, vsak trenutek tega življenja ima svoj namen. Namen evolucije človeka v okviru mnogo večje skupnosti, v okviru pogleda na neskončnost ...Res , občutek nepomembnosti in majhnosti je dostikrat prisoten v človeku...res smo kot posamezniki le drobček, le zrno, ki sestavlja dušno celoto, lahko bi dejali – skupno zavest, ki je tudi le en del načrta univerzuma. Vsak, čisto vsak človek ima svoj namen, svojo vrednost in svojo energijo. In ta energija je vpliv na celovitost neskončnega sistema globalne duše- kozmične zavesti..ali pa Boga, z drugo besedo rečeno. Mnenja sem, da ima vsak človek nekoga, ki ga potrebuje, ki včasih pomisli nanj, ki čuti z njim vse lepe trenutke veselja, sreče, zadovoljstva, ljubezni, notranjega miru, ki trpi vsako bolečino z njim, vsak strah, vsako žalost in solzo. Vsi smo povezani, morda ne na grobo rečeno umski ravni, ki je prav tako ena od mnogih energijskih manifestacij, temveč bolj na dušni ravni, ker vsi dajemo svoj prispevek samega sebe v isti namen ...v isti cilj, ki ga pa ne dojemamo, vsaj večinoma ne. Sam pravim nekako tako, da imamo povezavo z drevesi v gozdu, z ljudmi na drugi strani zemlje, z vsako travno bilko in cvetlico, z vsakim živim bitjem, kot tudi z samo zemljo. Ostane pa še nekaj- ostane nam naše srce, naša resnica, naša notranjost, ko se kot duša združuje v kozmično skupnost. Sicer je to lažje uvideti v stanju samega sebe, kot pa na miselni zasnovi, ker misli pogosto delujejo pogojeno z vso navlako naših pridobljenih prepričanj, naš notranji jaz pa ne. Ta pa presoja pravilno, ker tam je doma srce in uvid v to integrirano vizijo neskončne celote bivanja. Človek, ki je osamljen, se navadno ne mara in ravno tu je napaka. Ker, ko se zaveš -čemu in kaj si, kakšen je tvoj namen, tedaj ti je vse jasno: da si vreden tako svoje, kot tudi tuje ljubezni...In da so tudi drugi potrebni in vredni tvojega srca in odprte duše. Takrat doumeš, da nikoli in nikoli nisi sam, pa četudi je bolečina tako huda, čeprav ti krvavi srce in trpiš, čeprav ti joka duša, čeprav ne moreš seči po nekomu, tudi tedaj nisi sam. To zavedanje je malce težje doseči, mnogo zablod, strahu in preprek je treba preseči, prehoditi tudi trnje in nežen potoček, da prideš do tam. Tam, kjer spoznaš, da nikoli nisi sam. Lepo bodite Matjaž

Intuicija je v potencialu vsekakor celovita informacija. Seveda v odvisnosti s tem, kar sem že zgoraj napisal. V daleč večini primerih je seveda predvsem občutek- kakor pri kom. Lepo bodi Matjaž

Lepo pozdravljeni Naše društvo deluje, vsak teden ( ob sredah) imamo različna tematska predavanja od radiestezije, manter, zdravilnih zelišč, o prizemljevanju, masaže tuina, vodene in namenske pa različne ostale meditacije, o kristalih in uporabi v duhovne namene, o različnih načinih reševanja psiholoških in zdravstvenih problemov, medsebojnih terapijah, o verstvih, o raznih tehnikah doseganja napredka v smislu osebnostne rasti...Ob četrtkih pa imamo reiki vaje, spoznavamo različne tehnike iz moje knjige Aktivni reiki Usui do, teate, delamo terapije (različne načine) med seboj, delamo terapije gostom, itd... Seveda pa izvajamo tudi terapije izven teh terminov na članih, njihovih družinskih članih, prijateljih ter tudi vseh, ki potrebujejo pomoč. Ob vikendih pa imam v glavnem delavnice in različne tečaje. Če koga zanima, bomo imeli od 31.7 do 9.8. 2010 poletni tabor tik ob Krki v Bušeči vasi - Klunove toplice. To je v bližini Cerkelj pri Brežicah. Vabim vse, ki jih zanima vse zgoraj našteto, pa druženje, kopanje, taborjenje itd , naj se oglasijo tam doli v tem času. Ste prisrčno vabljeni. Spodaj sem podal povezavo zemljevida, kjer se nahajajo Klunove toplice (Moja povezava). Če pa bi imel kdo težave z lokacijo, naj pokliče na tel 031/232-741. Moja povezava Lepo bodite Matjaž

Ojla Indy Lahko se obrne na nas- Društvo spoznanje. lepo bodi Matjaž

Ja, prav imaš- tvoje prepričanje je, da človek ne spoštuje tujega mnenja, kadar o tem kaj napiše. Sicer pa sem svoje mnenje napisal, ti pa svoje...in torej sva dosegla smisel foruma. Vse lepo ... Lepo bodi Matjaž

Otroci, pa ljudje, ki uprabljajo v večji meri desno možgansko hemisfero, ljudje, ki večino časa preživijo v nižjih možganskih valovnih frekvencah (preprosti ljudje, ljudje, ki živijo v sklopu narave, ki "dihajo" z naravo, ki niso preobremenjeni z logiko, racionalnostjo analitiko, ljudje, ki se veliko ukvarjajo z meditacijskimi in podobnimi tehnikami, ljudje, ki niso pretirano "šolani"...). z intuicijo je povezana epifiza, ki z leti od otroštva (njene prvotne funkcije) atrofira, pogojeno z nabiranjem informacij v kontekstu logike. Sicer je pa tukaj zelo vprašljiva meja- ali je govora o ZČZ ali izključno o intuiciji. Zame je to eno in isto. Gre za pogojenost- povezavo s frekvenco elektromagnetnega valovanja ali aktivnosti možganov ter prenosov v "razumevanje". Praktično rečeno, gre za razumevanje energijskih signalov in informacij, ki smo jih deležni vsi. Intuitiven je vsak, v kolikšni meri pa jo iskorišča, je odvisno od odprtosti njegovih intuitivnih centrov. To je pa spet odvisno od "zavedanja" ali hotenja "biti to- materialno" ali pa zavedanja nekaj tistega, kar smo imeli, imamo in bomo imeli v sebi vsi. Lepo bodi Matjaž

O stvareh, ki jim praviš hokus pokus itd ne morem enostavno s teboj komunicirati, ker pač ne poznaš osnov delovanja podzavesti (frekvence možganskega valovanja...), pa tudi zgleda imaš pač svojo predstavo o nastajanju negativnih / pozitivnih čustvenih in mentalnih vzorcev ali prepričanj. In ker se tu ne bova našla, je vsakršno preprekanje nesmisel. Sam pa tukajle ne bom pisal romanov, ker ti že obstajajo, pa nekateri so zelo, zelo stari in tudi tople vode ne bom izumljal. Tvoje vprašanje o "hercih " je zgledalo v stilu, kot da bi jaz nekoga , ki bi mi govoril o kromosomih,genetiki itd, vprašal kaj pomeni razmnoževanje. Verjetno bi mi ponudil nekaj knjig pa bi potem nadaljevala. Spoštujem tvoje prepričanje o odpravi prepričanj, se pa z njim ne strinjam. Po mojem vedenju je povsem neuporabno za 90% populacije. Kar si pa dejal o vračanju prepričanj , ki so vcepljena ne nezavednem nivoju, je pa predvem nepoznavanje večdimenzionalnega možganskega valovanja, funkcionalnosti itd...Čista preprosta hipnoza recimo... če ne verjameš v rezultate, tudi v redu...Res ti pa tule ne morem pisati na široko, ker na kratko ne bi zmogel razložiti. Imej lep dan... Pa brez zamere - ne da se mi...vidim, da je debata tako lepo stekla, da je dovolj sodelujočih. Lepo bodi Matjaž

Ta primer mi res ni ravno primeren. Drugače pa ozavestiti pomeni zavedati se (v zavestnem stanju ), da določeno prepričanje iz tvoje podzavesti ( vzrokov je res malo morje- možnih) ni v skladu s realizacijo tvojih želja.Ali drugače, dokler boš šinfal čez cerkev ter to delal povsem na podlagi določenih prepričanj, ne boš tega nikoli spremenil in boš svoje življenje ves čas bremenil s takimi in podobnimi prepričanji ( npr.- duhovniki so pedofili), kar ri pobira ogromno energije( jeza, mržnja, nestrpnost itd....) Ko pa se ZAVEŠ, da je tvoje prepričanje napačno, ker posplošuje in že na štartu ovira tvojo svobodo življenja, ase lahko ZAVESTNO tudi odločiš za spremembo(strpnost, sprejemanje itd), kar pa ti na tej točki še ne pomaga v polni meri, ker proces preprogramiranja prepričanj poteka v frekventnem območju med recmo 4- 8 Hz, kar spada v nezavedno. V tej temi res ne bi na široko pisal kaj je hipnoza,avtohipnoza, pa theta pa alfa stanje, kaj je gama frekvenca, ki ti v podzavestnem umu (recimo v theti) pomaga do realizacije ...In to ni ravno moja hipoteza, po moje je stara že kar par tisoč let. Le da je sedaj z določenimi znanstvenimi pristopi malce bolj razumljiva. In to je vse... Lepo bodi Matjaž

In kako se je ta ekspedicija končala? lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Slabo ali negativno prepričanje (lahko se pojavlja in ponavlja skozi generacije): OTROKA MORAM FIZIČNO KAZNOVATI, DA BO ODRASTEL V POŠTENEGA ČOVEKA. Dobro : MOJ OTROK LAHKO TUDI PREKO POGOVORA DOJAME,KAJ JE PRAV IN KAJ NE. BREZ NASILJA... Slabo: LJUDJE SO ZLOBNI ( posploševanje izkušenj iz mladosti) Dobro: LJUDJE SO V SVOJEM BISTVU DOBRI Slabo:VEDNO BOM REVEN ( percepcija kaj sploh pomeni bogastvo) Dobro: DAR ŽIVLJENJA JE BOGASTVO( kaj z njim počneš, ja pa druga zgodba) Slabo: NESPOSOBEN SEM (podzavestni vzorec, ki ti ga z lahkoto vcepijo starši) Dobro: SEM SPOSOBEN, MOJE ŽIVLJENJE JE V MOJIH ROKAH Slabo: LAGATI MORAM, DA ME OPAZIJO (mali milion vzrokov- od nesprejetosti v otroštvu, zatiranju kreativnosti...itd) Dobro : IMAM POGUM, DA VEDNO GOVORIM RESNICO To je le mičken delček programov, na podlagi katerih živimo in delujemo. Naš zavestni um ne deluje povsem avtonomno, temveč na podlagi podzavestnih programov...torej je pogojen. In ko tak negativen program ozavestiš, narediš majhen korak k zavestnemu odločanju o lastnem življenju. Večinoma se slepimo o lastnih odločitvah in jih poudarjamo, ne vedoč, da smo bombardirani v vsakem trenutku iz tistih cca 85% nazavednega in ki pogojuje naše odločitve. Ali se lahko zavestno odločimo ljubiti?? Bo ta ljubezen resnična? Ali se lahko zavestno odločimo sovražiti? Ali se..? Ne, čustveni vzgib in podzavestne ravni nam da to občutenje, ne um.Torej- iz česa sploh izhajamo? Iz tistih 12-15 % zavesti? Ja, vendar je ta zavest omejena ter ima predispozicije v nezavednem. Tudi sistemsko spreminjanje prepričanj ne poteka na zavestnem nivoju, to je le namen, odločitev...spremembe potekajo v frekventnem območju nezavednega. Kako? Enostavno, če to poznaš in obvladaš. Lepo bodite Matjaž

Meni se je pa dozdevalo, da kolektivna zavest že obstaja... Lepo bodite Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Se mi dozdeva, da bolj malo poznaš kolektivno zavest, njen vpliv in vlogo busha in hitlerja...potenciraš dve osebi, ki sta bili le gumb, ali pa vzvod, ki je določeno hotenje spravil v tek. Pa tole je spet prepričanje. Govoriš o znanju, ki ga deliš, jaz pa o svojem vedenju, ki ga podajam in ki je moje osebno prepričanje. Sicer je lepo (verjetno) živeti v utopiji NE prepričanj, kot ti, vendar je po MOJEM PREPRIČANJU ZMOTNO. Resnica je, da sebi nekaj priznaš...jaz si...ti ne...in tvoja odločitev je tvoja pravica...bo tole cool zate? IMAŠ PRAV, V OKVIRU SVOJEGA (TVOJEGA) PREPRIČANJA.... Lepo bodi Matjaž

Ključno prepričanje, ko se dokoplješ do njega, se da spremeniti. V dokaj enostavnem procesu, je pa adaptacija na novo nastalo situacijo malce mučna in traja. In tisto je lahko šok...če nisi to zavestno opravil sam. Če gre za spontano ali vsiljeno spremembo je resnično lahko osupljivo, nikakor pa ne pričakovano izvršbo lastnega dejanja zaradi osebnih potreb.Zelo podobno se dogaja pri trenutni manifestaciji osebnostnih potencialov, če si v sistemskem procesu, je lažje sprejemljivo, če nisi, je kriza.... Se strinjam. Lepo bodi Matjaž

Pozicija brez osebnosti? Zanimivo vprašanje....Fora je, da v poziciji brezosebnostnega pridiha navadno ostajaš le malo časa...ker je v nas nekako vgrajen program pistoventenja ali pa potreba po identifikacijiji z nečim ali z nekom. Težko je na to odgovoriti- ali bi bilo osupljivo...Verjetno ja, vsekakor nenavadno ...Lahko temu rečeš tudi osupljivost, čeprav se mi zdi, da je xyz z primerjavo zavedanja obsega in razsežnosti vesolja nekako kar zadel. Vsaj za moje pojme. Vsak transcendentalen pojav je nam osupljiv( lahko), ni pa obvezno tako. Ni pričakovanja, ni predvidevanja...Ja, tavanje v neznanem in brez izkušenj je dokaj zanimivo doživljanje. Lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Kar pomeni eden od naravnih antidepresivov.(od športa do čokolade(visoki GI) in nazaj) Lepo bodi Matjaž