Matjaž Bogdan

Čemu bi odgovor šokiral...To je osnovno vprašanje v določeni meditaciji, ki se uporablja v smislu uradno priznane psihoterapevtske pomoči, ali pa učenja samopomoči. Nič pretresljivega, se mi dozdeva. Mimogrede, to je obvezno vprašanje, ki si ga v določenem trenutku podaja vsak najstnik. Odgovori so seveda različni, vendar šokantni?? čemu?? Pa tudi ne vidim, kaj je narobe z domišljijo, sanjami, misli na prihodnost...vse to je del našega odraščanja. Mislim, da se nihče ni rodil , ne da bi to uporabljal in potreboval. To smo mi- v določenem obdobju življenja...kaj pa je odraščanje? ali je to greh? negativnost? kje so meje človekovega razumevanja samega sebe in drugih ? Ali obstajajo..in če,,,zakaj ?Kdo jih postavlja...kdo sploh krmili s tvojim umom? ali pa mojim? Sem to sam, ali nma podlagi prepričanj? Malce heca, za dobro in lepo jutro... Lepo bodite Matjaž

Vidiš- tole je prepričanje. Zame sicer je dokaj kvalitetno, vendar je prepričanje. In če še tako govoriš o tem, da so prepričanja utopija ali iluzija, obstajajo. Kot si dejal- na podlagi prepičanj delujemo in tudi um je pač nujno potreben, ali je človek v konfliktu sam s seboj ali ne, tole je dejstvo...In še kako resnično, tudi v sebi...In nisi izjema, ker vsaka tvoja misel je produkt določenega ptrepričanja, tudi v tvoj osebni prav...Sicer pa mi je bil tvoj post zelo všeč. Lepo bodi Matjaž

Razsvetljeni ne, morda pa nezavedni-harmonija obeh je tisto, o čemer večina ljudi sanja,ne prepozna in ne doseže.... Zdaj, načitani stavki, kakor vzameš , intelekt ali teorija je osnova, praksa nadgradnja...IN sedaj, če sam ne priznavaš ega, je povsem tvoje prepričanje, ker ego obstaja, le ti bi težko obstajal brez njega, ker potem ne bi pisal tukaj svojih subjektivnih misli. Kot jaz, kot vsi ostali. Predispozicija asfalta je v to vgrajena...In mi izhajamo iz te komponenete...Resnice, ...so subjektivne, objektivne, univerzalno objektivne, vprašanje v katerem nivoju se giblješ- recimo tvoj um. In ne vidim kaj bi bilo narobe, če ima človek 90 ali pa 100 % resnice v sebi...včasih so določene resnice (morda celo utopične) podpora, kakor pač vzameš...veš kaj je obsesivna kritičnost ? Daj malce povej o tem , magister... zavedaj pa se, da je (glede na temo) vsaka misel določeno prepričanje. Si verjameš?? lepo bodi Matjaž

Vsekakor, če gledaš konstrukt kot del tebe, je pa seveda pogojen. Od zunanjih vplivov...tudi pretekla življenja so imela zunanje dražljaje, ki jih sprejmeš ali pa ne...bolj malo jih ne, v času otroštva, ker sama veš, das tvoj energijski razvoj tega ne dopušča- nimaš te možnosti kaj prida izpostavljene...si vpijajoča goba...Enostavno je o tem govoriti, ko imaš, 30, 40 ,50, 60 let, živeti to kot otrok 5, 6, 7, let, je pa malce drugače. Lepo bodi Matjaž

Lepo bodi matjaž

Se strinjam... Mnogi imajo zaradi pomanjkanja tega prepričanja ali "ozemljitve" lahko hude probleme v tem svetu. To prepričanje ali zavedanje je res osnova človeka -korenine ki nosijo drevo našega življenja v vseh sferah zavesti. Lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Ojla Iknee Poanta je v tem, da je malo prepričanj tvojih. Torej si jih ne ustvarjaš sam, oziroma, so vsota ali rezultat zunanjih vplivov in dejavnikov. Predvsem tvojih bližnjih, ki ti ta prepričanja programirajo...Razumsko dojemanje sveta in prepričanja (pridobljena) nima nobene povezave. S prvim omenjenim (razumom) se kvečjemu zaveš napačne kvalitete (ali pa tudi ne napačne)tvojega prepričanja...Dajmo že enkrat ločiti zavestno in podzavestno indukcijo ter razliko med tem ter razumsko analitiko. Vse preveč je govora o nekakšnih definicijah, ki nikakor ne pijejo vode v praktičnem, resničnem, vsakodnevnem življenju. Pa dodajmo še individualnost ter edinstvenost. Čemu mešati ovce in kolektivni vpliv z individualnim poljem in pogoji sprejemanja. Ma tako različni smo (dnk, starši, vzgoja, družba, okolje, šola itd), da naše podajajnje mnenja tukaj ne pomeni pravila, je le mnenje. Res je kar pišeš- mnogo je pridobljenih prepričanj, ki so pozitivna in koristna ter nujna, mnogo pa je takih, ki človeka deformirajo v osebka, v številko, ko zapolnjuje statistiko. Seveda je vsakršno prepričanje okovje, v katerega si ujet, obenem pa tudi "nuja" kako živiš,. reagiraš, dojemaš in daješ...Razaumska presoja lastnih preričanj ter tranformacija v negativnih primerih je čudovita zadeva, le v kolikor to uspeva. Zanesljivo pa je to , kot pišeš- delček človekove osebnosti..in to bistvenega pomena. Od razumevanja naprej. Lepo bodi Matjaž

Zanimiv je tvoj pogled na ljubezen. Meni je malce drugače bolj domače. Razum in ljubezen ? Tukaj ne govorim o zavesti, temveč o umu...Tole...se ne morem strinjati...Spoštujem tvoje mnenje, vendar ni moje...pa nič zato..je pa zanimiv aspekt..res zanimiv..vreden, da se človek malce zamisli. No ja, vsak ima svoje prepričanja, izkušnje, videnja, vedenja , pa tudi o ljubezni. In tako je prav... Zdaj bom pa šel malce na Lahinjo v divjino, se naužit vseprisotne ljubezni.. En teden ne bom tule, bom kasneje prebral kam je odšla ta debata... Lepo bodite Matjaž

Sam pa vidim kot enega od aspektov nižjega emocionalnega nivoja...ljubezen je kar nekaj korakov naprej. Gre, se mi dozdeva, le za napačno razumevanje (ratio, analitika)svojih notranjih doživljanj. Kdo se mnogokrat ali pa pogosto zaljublja? Ali lahko opredeliš takega človeka? Ali misliš, da se zaveda svojih resničnih občutkov? Je to morda več ali manj izoblikovana, karakterno močna osebnost? Ali je to človek, ki nekaj hudo "potrebuje"v življenju in podzavestno naleti na tisto, kar njegovo hotenje uteleša subjekt zaljubljenosti. In realizira s tem želje in potrebe v sebi. Če malce pomisliš, je zaljubljenost procentualno mnogo bolj prisotna v mladih letih, recimo od 12 pa do 20, kot pa kasneje. Kaj meniš čemu? Ali so krivi hormoni, so krivi premiki v človekovi fiziološko, mentalno emocionalni evoluciji. V puberteti nastane v teh razmerah kaos na področju usklajevanja različnih aspektov duševnosti človeka. In potem se to malce umiri? Zakaj , kaj meniš? Zavedanje v času adolescence je burka, če jo gledaš iz aspekta šestdesetlenika. Ni pa pravilo, kot ni pravilo, da leta dajo modrost. Absorbcija je morda enaka, prestrukturiranje in integracija razuma z izkušnjami pa še zdaleč ni. Smo isti, pa tako različni...vsak v sebi je enkraten, se ne zdi tako ? Saj to je pestrost življenja, ker med drugim v psihologiji ni univerzalnih ključev in pravil. je le razumevanje...ali ga pa ni. Lepo bodi Matjaž

Tu ne gre za nikakršno "predstavo", temveč za realno stanje odnosa zavesti do ljubezni in obratno...Iluzija je povsem nekaj drugega, o čemer jaz govorim. Ti umsko ne moreš vzpostaviti resnične ljubezni, torej jo moraš na malce drugačni ravni. To pa ni pretežko, glede na to, da je vseprisotna v nas. Je pa, kot sem že napisal (nekam odšla) lahko zaradi določenih vplivov okolja, staršev, vzgoje, sprejemanja vsega tega- korenito zaprašena. Vendar je... Pri kristalih resnično ne bi govoril o sprejemanju njihove energije na določenem nivoju zavesti, ker je zadeva odvisna od posameznika. Sam in mnogo ljudi čuti in vidi energijo kristala, drugi spet ne. Mislim, da je o tem brezpredmetno razpravljati, da je kristal živo bitje (z avro itd...) ker je zadeva stara (eksaktno) cca 80-90 let. Zavedanje istega pa verjetno nekaj tisočletij. Vsa stvar je v tem, kako posameznik gleda, se zaveda ljubezni...kaj je recimo to za posamezno osebo? Lahko jo čutiš od nekdaj, lahko se je ne zaveš...Zame je ljubezen vseprisotna stvarnostna sila in tako pač zame je. Kdor se osredotoča natanko in izključno na ljubezen v odnosih, lahko zelo hitro naleti na past imenovano- ZABLODA. Temu, čemur mnogo ljudi pravi ljubezen, bi lahko opredelil mirne duše tudi z odvisnostjo, strahom, potrebo, zaljubljenostjo- všečnostjo, navado itd...point je4, da večina ljudi ne ve, kaj je sploh ljubezen, ker je niso spoznali. In potem je težko ločiti med metuljčki v trebuhi in ljubeznijo. Sicer je pa bolj malo stvari naključnih in kar se na tem nivoju (recimo zavedanje in občutenje ljubezni)dogaja, je v bistvu določeno posamezniku. In če rad in "izključno" živi v določenem prepričanju definicije ljubezni, je to povsem osebna stvar. Ne vem, če bi lahko dejal problem, to je površno reči, vsak si svojo vizijo kreira sam in tudi posledice so namensko osebne narave. Kar je nekomu problem,(recmo občutenje ljubezni), je drugemu vsakdanjost in trajnost. Sploh pa ne vem, čemu ima ta tema naslov "miti", saj ljubezen je povsem preprosta normalna pojava, ki jo ima vsak, le do nje je potrebno priti. Ljubezen ni mit, je resničnost in trajnost ter neizogibno v univerzumu. Koliko pa jo je kdo sprejel in dal, je pa seveda odvisno od mnogih dejavnikov, tako kot tudi predstava ljubezni. Če je nekomu sex ali pa zaljubljenost ljubezen, v redu, ima pač tako predtavo in prav je tako..je naloga..ali pa izkušnja...je le delček mozaika, ki ga izpopolnjujemo vse življenje in še tista naprej. lepo bodi Matjaž

lepo bodi Matjaž

Tudi jaz se ne bom ...nimam časa. Lepo bodi Matjaž

Hipotetično vsekakor,ker je že sama zemlja ali planeti manifestacija med drugim tudi tega , o čemer pravimo- brezpogojna ljubezen, ki jo je v bistvu zelo težko definirati. V zemeljski praksi pa malce težje, ker prepričanja človeka navadno segajo dokler seže njegov zavestni um, in ta ne obravnava ljubezni v pravem smislu obstoječega, vseprisotnega stanja, čeprav ga v določeni meri celo pogojuje, se um raje obrne vsekakor na ratio in logiko, kjer je ljubezen sicer dejstvo (za nekoga morda tudi ne), vendar je težko opredeljivo iz aspekta logike. Seveda pa, glede živih bitij, nobene žive stvaritve ni brez ljubezni...kje se kasneje izgubi ?? Hm,. če pogledamo le razvoj višje zavestne vrste - človeka, je vprašanje odveč, ker verjetno vemo vsi...V osnovi je vsaka organska snov stvaritev ljubezni. Torej tudi planet brez ljudi. No, ja - tole je moje videnja, kakšen drug morda razmišlja drugače. Lepo bodi Matjaž

Lepo pozdravljena S povdarjenim se povsem strinjam, le tisto, da ji mi dajermo moč, mi ne sede. Gre bolj za (kadar govorimo o sebi ) percepcijo ljubezni...in to posameznikovo. Ljubezen spada med gonila stvarjenja, je temelj in neskončnost, je ustvarjalna sila. Vprašanje pa je, koliko resnične ljubezni je kdo sposoben. Kadar govorimo o ljubezni, vsaj cca 3/4 oseb nima niti osnovne predstave, kaj je sploh ljubezen. Niti nima definiranega občutenja , je sploh ne pozna, ker je ni izkusilo. Če govorimo o feeling good, pa metuljćčkih itd, tole nima nobene zveze z ljubeznijo, ta spada malce (precej)više, kot pa je popek- center spodnjega emocionalnega doživljanja. Kadar je ljubezen prisotna, ji ne potrebujemo dajati moči, ker je sama po sebi nekaj primarnega in neskončnega, kar ustvarja vse ostalo, je gonilo univerzuma itd... Morda kdo res misli, da je ljubezen mit..pa ni ravno tako. Lahko je vseprisotna v vsakdanjem življenju. Lepo bodi Matjaž

Kaj pa ti smatreaš na višje nivoje Free? Če si misli transformacijo spolne energije, sem to včasih počel. Sam dvig je pa malce drugačen proces (po mojem občutenju ne gre za natanko "spolno " energijo, temveč pretvorbe le te in potem šele dvig po hrbtenici višje., pravzaprav ima drugo pot. Tudi to parkrat probal, prvi način mi ni ravno (tao) najbolj všeč. Čudni občutki...malce fiziološko tesnobno itd...se pa da...Sicer so pa to moje izkušnje, morda ima kdo drugačne. Sama transformacija je, ponavljam, malce mučna, vse ostalo- dvig in kroženje, je pa samodejno. Vsaj pri meni. Temu ne posvečam kaj prida pozornosti...dela ve čas. Lepo bodi Matjaž

A tole za kis?? Je kdo že poskusil? In rezultat? Je precej aktualno zame... Lepo bodi Matjaž

Morda je tvoje doljemanje natanko takšno, da nekaj označiš pač kot aroganco. Pač se nisem v popolnosti strinjal s teboj, glede na moje izkušnje je tako. Nisem hotel biti aroganten, je pa vsekakor precej omejena tvoja sposobnost sprejemanja. In potem tudi tvoji zaključki. Verjetno bi najprej morala sprejeti dejstvo, da obstajajo ljudje, ki ne razmišljajo kot ti, ne čutijo kot ti, ne vidijo kot ti. In jih ne obsojati ter okarakterizirati kot manjvredne. Sam tebe sprejemam v smislu kot si, mi pa res ni do tega, da bi razglabljal s teboj o tematiki, kjer si malce na trhlih nogah. Ljudje, ki imajo take ali drugačne izkušnje z (recimo) duhovi, tudi slabe, ne razumi to, kot nekaj slabega. Vsak nosi v sebi tisto, kar ima, kar so mu dali, poznavanja in razumevanja, kolikor ga je pačč izkusil. In če je tukaj strah, je pač strah..morda čez določen čas ne bo. Marsikateri , ki prihaja k meni, ima takšno ali drugačno izkušnjo, ima percepcijo zgrajeno in pogojeno na notranjem sprejemnem terenu. Vendar ne vidim arogance, če nekomu podam mnenje, naj malce zabremza..(brezo ve, o čem govorim). To ni aroganca, je le nasvet, ostalo pa tvoja svobodna volja. To boš težko dojela, dokler opredeljuješ ljudi in jih klasificiraš v stilu ( tukaj citiram tvoje izjave) : hah, to so psihično zelo šibke osebnosti, ki takoj paniko zganjajo, če nečesa ne razumejo... mene ni strah resnice in če je nekaj nenavadno al drugačno, še ne pomeni, da se ti mora scufa ne vem pol zakaj si tako skrajno zaskrbljen, če ti zadeve niso tuje :inocent:ok, en folk je pač mal zaostal in že takoj misli, da ga bo hudič vzel, če se mu zgodi kaj nadnaravnega ampak js ne spadam med ta folk, sem bolj raziskovalnega duha in prej kot strah se v meni zbuja le večje zanimanje, če se mi kaj takega zgodi Dokler so ljudje zate razdeljeni na "bolj in manj" zaostale, na "močne in šibke" osebnosti, se verjetno ne zavedaš niti povezanosti in enosti. Torej je tvoje izdelano mnenje o drugačnosti vodilo tvoje miselnosti. In to mnenje je tvoja pravica, obenem pa tudi razlog, čemu sem morda tebi izpadel aroganten. Lepo bodi Lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Lepo napisano. lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Lepo bodi Matjaž

Lepo pozdravljena Tinkara Težko je tukaj takole odgovriti na tvoje vprašanje, ker je stvar dokaj kompleksna in ne moraš podati odgovora v par stavkih. Poslal sem ti mail... Lepo bodi Matjaž

Z močno komponento svobodne volje ... lepo bodi Matjaž