mgd

Rojstvo in smrt se dogaja našemu telesu, ne nam.

Motiš se. Na žalost.

Mi nismo Bog, ker nismo celota in nismo vsevedni, vsemogočni in vseprisotni kot je to Bog. Mi smo delčki Boga. Delčki ene izmed njegovih energij. Če postanemo Bogu nenaklonjeni, pozabmo kdo v resnic smo. Zato nazaj k sebi pomeni, nazaj k zavedanju sebe v odnosu do Boga, Krišne. Krišna je naš večni izvor in gospodar. Če ga služmo smo lahko srečni.

Ja, sej o tem govorim. O začasnosti. Zato depresija. Obstaja tud večna glasba.

Po koncu sveta, bo nov začetek sveta. To se ponavlja že od nekdaj. Ta svet ni naš pravi dom, ker je začasen in poln problemov. Zato nazaj domov, nazaj k Bogu.

To ni glasba za dušo, to je glasba za lažni ego. Če hočeš bit trajno srečen, tj. brez depresij, moraš nujno spoznat kdo si.

Zmeri boljš, hvala. Jaz pa res nisem svoje telo, um, intelekt, ego, ampak večni služabnik Boga, Šri Krišne. Je pa res, da sem povezan z njimi in da se z njimi še vedno včasih bolj, včasih manj zmotno poistovetim. Bolj ko se z njimi zmotno poistovetim, bolj izgubim prijetnost naravnega sebe. In bolj ko služim Krišno, bolj sem srečen. Zato tudi ostalim priporočam, naj ne posvečajo tolk pozornosti gledanju risank (sanj) in njihovim špekulativnim razlagam, ker se s tem le oddaljujejo od svojega bistva, od svoje prave sreče. Zato sem tud postavil tisto vprašanje.

Sanje so kot film, ki ga gledam jaz, ampak ne z očmi telesa, ker so takrat zaprte. Če sem ful zatopljen v sanje, se niti ne zavedam, da so le sanje in da jih le gledam in da so le začasne in da niso direktno povezane z mano. Tega se zavem ko se zbujam. Ta, ki jih je gledal sem jaz, s svojimi očmi, ki so različne od oči telesa in različne od sanj. Ta, ki je večen, neumrljiv, nespremenljiv, zavesten, blažen, po defaultu, naravno, brez truda, sem jaz ali duša, za razliko od mojega fizičnega in astralnega (mentalnega) telesa. In jaz, ali duša, sem od Boga (Izvora vsega; Krišne) večni služabnik. Le če služim Njega, sem lahko zares pomirjen in srečen tolk kokr bi rad bil. Isto velja za vsa ostala živa bitja.

Vprašanje je isto, vsak pa naj odgovori, če želi, v skladu s svojo definicijo sanj.

Vprašanje ni blo s čim se gleda v sanjah, ampak kdo in s čim gleda sanje, torej se zaveda, da so sanje sanje.

No, kdo je pol ta, ki ko se zbuja se točno zave, da on ni sanje, ampak da je sanje le gledal, pa to ne z očmi telesa? In s čim jih je gledal? Kdo sanja in kdo si sanje zapomni ali jih pozabi? In s čim jih gleda, s čim se jih zaveda, če pa so njegove oči zaprte, sanje pa gleda? Da ne bi nič sanjal, ni dovolj le moja odločitev, iz mojega trenutnega stanja zavesti. Ker moje stanje zavesti trenutno še ni takšno, da bi lahko popolnoma in vedno nadvladoval svoj um (sanje). Se pa lahko včasih zavem, da jaz nisem um (sanje) in da on dobiva moč za delovanje od mene, tj. le če mu jo jaz dam. Ampak ker mu jo dajem že dolg časa čiz iz navade in že nezavestno, se tega ne morš kr tko zavedat, niti spremenit. Ni pa nemogoče. Z določeno prakso se lahko postopoma osvobodiš vpliva uma in lahko deluješ direkt iz sebe, kadarkol, kjerkol. Je pa stanje ko je um podrejen zelo mirno in prijetno, v primerjavi s prostovoljnim ali že z zasvojenim suženjstvom uma. V resnic mi nismo svoje telo, niti um, intelekt, ego, ampak neki čiz druzga, neumrljivga, zavestnega in srečnega, naravno, po dafaultu, brez truda. To je šele temelj duhovnosti in osebne rasti. Ko se jih boš zavedala iz sebe, ne bo nobene uganke več. Ti nisi svoji možgani http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Obstajaš neodvisno od njih, vedno. Je pa res, da lahko izgubiš to zavedanje, če ga neki prostovoljno poserješ http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Se pa seveda lahko rešiš ven, z nekaj truda.

Ja sam kdo gleda sanje in s čim (če so oči telesa zaprte)? Kdo se jih zaveda? Ker tisti, ki se jih zaveda ali jih gleda, mora bit različen od tistega česar se zaveda ali gleda, a ne? Ko se zbujaš, lahko opaziš, da si ti gledal sanje kot televizijo, tj. nisi bil ti sanje, niti jih nisi gledal z očmi telesa. No, kdo je ta in s čim gleda sanje? Zakaj sanjamo? Ker dajemo energijo umu, da jih lahko proizvaja. Tko kot če prižgeš televizijo. Ti si jo pržgal. In ljudje snemajo filme, da jih lahko gledamo. Sami se niso posnel, niti se Tv sama ni pržgala.

Ponoči so oči našega telesa zaprte, a vseeno gledamo sanje kot televizijo. Kdo jih gleda in s čim?

Transcendentalni zvok zdaj na www.justin.tv/tirthagovardhan

Vsak dan od 7.30h do 9.30h in od 17.30 do 20h (včasih je mal zamude pri začetku http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png )

A je kdo gledal že kaj? Kako lahko dosežemo ravnotežje z zvokom?

Se je že začel zdajle...

Če boš pozorno prebral knjigco, ti bo jasn

Če se kdo izogiba sonca, pol normalno, da ga bo zeblo. To ne pomen, da je sonce švoh. Na podoben način, če se kdo izogiba Boga, bo mogu izkušat trpljenje. Kar ne pomen, da je Bog švoh ali da ni dober.

Jutri (in vsak dan do 14. aprila) prenos v živo ob 17.30h, isti link. Vabljeni

Vabljeni na sound yoga experience http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/smile.png Zdajle v živo na www.justin.tv/tirthagovardhan (in bo tudi dnevno še naprej) Prideta pa tudi h nam v Slovenijo hmalu, 15 aprila

Sem poslal

Zdaj je cela že na forumu, tista stran zgoraj je bila zadnja. Imam knjigo tudi v .pdf na mailu. Če bi kdo rad, mi lahko pošlje email naslov na OS pa pošljem. Knjiga je bila napisana l. 1896 v angleščini in poslana na McGill Univerzo v Torontu. Meni je bila zelo všeč, zato sem jo želel deliti še z drugimi. Jo imam tudi v zelo lepi tiskani obliki za 5 EUR.

GOSPODOVA ŠIKŠAŠTAKA (1) četo-darpana-mardžanam bhava-maha-davagni-nirvapanam šrejah-kairava-čandrika-vitaranam vidja-vadhu-dživanam anandambudhi-vardhanam prati-padam purnamrita-asvadanam sarvatma-snapanam param vidžajate šri-krišna-sankirtanam Naj bo petje svetega imena »Šri Krišna« najvišje slavljeno, saj podarja naslednjih sedem dobrobiti : 1.) očisti ogledalo zavesti, 2.) pogasi gozdni požar trpljenja materialnega življenja 3.) podarja pomirjevalno večno dobrobit, 4.) podarja življenje duhovnega znanja, tj. prebuditev pravega jaza, 5.) povečuje ocean blaženosti, 6.) na vsakem koraku podarja sladki okus popolnega transcendentalnega zadovoljstva, 7.) sveto očiščenje telesa, uma in pravega jaza. (2) namnam akari bahudha nidža-sarva-šaktis tatrarpita nijamitah smarane na kalah etadriši tava kripa bhagavan mamapi durdaivam idrišam ihadžani nanuragah O Vsevišnji Gospod! Razodel si nam veliko svojih svetih imen in vanje položil vse svoje moči. Za njihovo petje in spominjanje nisi postavil nobenih omejitev časa, prostora, pravil in predpisov. O Gospod! Ti si tako milosten do pogojenih duš! Iz svojega sočutja si nam omogočil, da se lahko zlahka spominjamo in izgovarjamo tvoja sveta imena, a moja največja nesreča je, da nimam nobene ljubezni do njih. (3) trinad api suničena taror api sahisnuna amanina manadena kirtanijah sada harih Kdor je ponižnejši od travnate bilke, potrpežljivejši od drevesa, brez želje po slavi in izkazuje ustrezno spoštovanje vsem, lahko vedno poje sveta imena Harija. (4) na dhanam na džanam na sundarim kavitam va džagadiša kamaje mama džanmani džanmanišvare bhavatad bhaktir ahaituki tvaji O Vsevišnji Gospod! Ne želim si denarja, privržencev ali učenosti. Moja edina molitev je, da bi dobil brezvzročno ljubezen do tebe. (5) aji nanda-tanudža kinkaram patitam mam višame bhavambudhau kripaja tava pada-pankadža- sthita-dhuli-sadrišam vičintaja O Nandanandan (sin Nanda Maharadža - Krišna)! Čeprav sem tvoj večni služabnik, sem zaradi svojih lastnih napačnih dejanj potopljen v ta grozen ocean rojstev in smrti. Iz sočutja me prosim sprejmi kot prah svojih lotosovih stopal. (6) najanam galad-ašru-dharaja vadanam gadgada-rudhaja gira pulakair ničitam vapuh kada tava nam grahane bhavišjati O Vsevišnji Gospod Šri Krišna! Kdaj, ko bom izgovarjal tvoje sveto ime, bodo moje oči okrašene s svetim čarom polzenja solza, bo moj glas zastal in bo moje célo telo naježeno? (7) jugajitam nimešena čakšuša pravrišajitam šunjajitam džagat sarvam govinda virahena me O Govinda! V ločenosti od tebe, se mi trenutek zdi kot večnost, iz oči mi solze tečejo kot dež in cel svet je prazen. (8) ašlišja va pada-ratam pinastu mam adaršanan marma-hatam karotu va jatha tatha va vidadhatu lampato mat-prana-nathas tu sa eva naparah Šri Krišna me lahko uniči, služkinjo predano njegovim lotosovim stopalom, tako da me tesno objame ali pa me s svojim razuzdanim vedenjem s katerokoli od svojih ljubljenih gopij kjerkoli poniža, a vendarle je le on moj najdražji ljubljeni in nihče drug.

Tako smo našim bralcem podali povzetek Mahaprabhujevega življenja in naukov. Če bo potrebno, se bomo potrudili zagotoviti še več informacij na to temo. Naši spoštovani bralci bodo sedaj videli, da je Čejtanja Mahaprabhu oznanjal čisti monoteizem in zavračal malikovanje, saj je dobro razlikoval čaščenje Šrimurtija od malikovanja. Govoril je, da je malikovanje čaščenje stvari in oseb, ki niso Bog. Ko so ga sanjasiji iz Benaresa naslovili kot vsemogočnega Boga, jim je Mahaprabhu dejal, da je nasloviti dživo (navadno živo bitje) kot Boga, najhujši greh. Tudi ob mnogih drugih priložnostih se je javno izrekel zoper čaščenje oblike ali kipa, ki ni prava podoba Boga (po kateri je bil ustvarjen človek). Častiti se mora le tiste podobe Boga, ki dajejo resnično sliko Boga. Bog je eden in edini. »Nikogar ni, ki bi se lahko meril z njim« je moto Mahaprabhujeve religije. Videli bomo tudi, da je Mahaprabhu svetu oznanjal ter z lastnim značajem pokazal najčistejšo moralnost, ki spremlja razvijanje duha. Moralnost naravno krasi značaj bhakte. Če je ne vidimo v značaju osebe, ki se predstavlja kot Krišnov bhakta, lahko podvomimo v njegovo iskrenost. Obstajajo štiri filozofske šole: ateistična, panteistična, indiferentistična in teistična. Čejtanjeva religija odklanja prve tri kot škodljive za religijo. Oznanja le čisti teizem in ljudem svetuje naj se ostalim trem izognejo. Čejtanja nas tudi uči, da je varnašram-dharma vključno s sistemom kast zgolj družbena ureditev, ki so jo uvedli rišiji (vidci) za dobro ljudi v družbi. Arijce lahko krasijo ta zunanja obeležja le, če ta ne nasprotujejo razvijanju duha. Ko je Mahaprabhu poslal Pradjumno Mišro, strogega brahmana, na poduhovitev k Ramanandi Raju, je s tem pokazal, da je guru (duhovni učitelj) lahko vsak, ki pozna Krišna-tatvo (resnico o Krišni), ne glede na to ali je šudra (delavec), brahman (izobraženec) ali sanjasi (menih). Čejtanja oznanja tudi enakopravnost ljudi v negovanju duha. Zagovarja univerzalno bratstvo med ljudmi ter posebno bratstvo med vajšnavami, ki so po njegovem, najboljši pionirji razvijanja duha. Govori nam, da ne bi smeli dopustiti, da človeško misel omejijo sektaški nazori. Pove nam tudi, da naj človek služi denar na pravilen način, z iskrenim ravnanjem do drugih in do nadrejenih, ne pa na nepošten način. Ko je kralj zaradi nemoralnega pridobitništva kaznoval Gopinatha Patanajaka, enega bratov Ramanande Raja, je Čejtanja vse okoli sebe opozoril, naj bodo v posvetnih zadevah moralni. V svojem zgodnjem življenju je učil grihaste (družinske ljudi), naj na različne načine pomagajo revnim in nemočnim ljudem in da je potrebno, za tiste ki to zmorejo, da pomagajo pri izobraževanju ljudi, zlasti brahmanov, ki naj bi študirali višje teme človeškega znanja. Religija, ki jo je oznanjal Mahaprabhu, je univerzalna in ni izključujoča. Sprejmejo jo lahko tako največji učenjaki kot največji nevedneži. Učeni ljudje jo bodo sprejeli z znanjem o sambandha-tatvi, kot je pojasnjena v kategorijah. Nevedni pa so lahko deležni enake dobrobiti, če samo izgovarjajo Božja imena in se družijo s čistimi vajšnavami. Načelo kirtana (petja svetih imen Boga), kot bodoča svetovna cerkev, vabi vse razrede ljudi, ne glede na njihovo kasto ali poreklo, k najvišji vrsti negovanja duha. Ta cerkev, kot kaže, se bo razširila po vsem svetu in nadomestila vse sektaške cerkve, ki nečlanom ne dovoljujejo vstopa na območje njihovih mošej, cerkva in templjev. Kot učitelj je Čejtanja poučeval tako s svojimi nauki kot tudi z lastnim svetim življenjem. V življenju ni naredil tako rekoč ničesar, kar bi bilo lahko predmet kritike. Nekateri dvomijo v pravilnost njegove odločitve da postane sanjasi, njegove strogosti do Haridasa mlajšega in podobnih njegovih dejanj, toda kolikor mi razumemo, mislimo, kot bi mislil tudi vsak drug neodvisni človek, da so ti ljudje bodisi prenagljeni v svoji sodbi ali pa jih pri tem vodi strankarski duh. Čejtanja je bil neustrašen junak v uresničevanju svojih namer. Ko so mu neki zlonamerni brahmani rekli, da vladar namerava proti njemu poslati vojsko, jim je odgovoril, da si želi, da bi se vladar prej seznanil z njegovim delovanjem. Bil je ljubezniv do vsakogar in strog v opravljanju svojih dolžnosti. Ko je Brahmananda Bharati, duhovni brat Kešave Bharatija, njegovega guruja, prišel predenj odet v tigrovo kožo, se mu Čejtanja ni priklonil, dokler Brahmananda ni snel živalske kože ter oblekel laneni koupin in bahirvas. Dejal je, da človek pred njim ni Bharati. Kako bi lahko njegov guru oblekel živalsko kožo? Sanjasiji ne bi smeli podpirati ubijanja živali za lastno korist. Bharati je uvidel, da Čejtanja tega ne odobrava in se je preoblekel; takrat se mu je Čejtanja priklonil in izkazal spoštovanje bratu svojega guruja. Čejtanja je svojim učencem polagal na srce, naj spoznajo duha šaster (svetih spisov) in se ne omejujejo s samimi besedami. Pandit Devananda ob branju Šrimad-Bhagavatama ni razumel duha bhakti. Ko pa je doumel njen smisel, ga je Čejtanja objel in Panditu oprostil za vse kar je storil prej. Čejtanja je bil vse življenje vesele narave. Izhajal je iz družine vzhodnih Bengalcev, a je kot mlad fant rad zbijal šale na njihov račun, da so se jezili nanj. Ko mu je Valabha Bhata, pandit velikega slovesa, prinesel pokazat popravljen komentar Šrimad-Bhagavatama in mu dejal, da ne sprejema svamijevih razlag (Šridhar Svamija), je Gospod pripomnil, da le nezvesta žena zanemarja svojega »svamija« (moža). Ta bodica je pandita zadela v živo in ga prepričala, da se ni več nespoštljivo izražal o Šridhar Svamiju, komentatorju Šrimad-Bhagavatama. Bralcem prepuščamo, naj sami odločijo, kako želijo gledati na Mahaprabhuja. Vajšnave ga sprejemajo kot samega vélikega Gospoda Krišno. Nekateri ga imajo za bhakta-avatarja (čistega vernika, ki je sestopil v ta svet). Na prošnjo nekaterih vajšnav smo sestavili Smarana Mangal verze v obliki molitve, za dnevno recitacijo v času čaščenja. Tisti, ki niso pripravljeni iti z njimi, lahko sprejmejo Nimaja Pandita kot plemenitega in svetega učitelja. To je vse, kar želimo, da naši bralci verjamejo. Bralci! Če vas je ta knjižica prepričala, da je Čejtanja sam Krišna, vas prosimo, da v njem ne gledate utelešenega Boga, saj menimo, da Bogu ni treba sprejeti telesa iz mesa in kosti, kakršnega imajo padli ljudje. Po svoji vrhovni energiji lahko sestopi v spodnji svet z vso svojo slavo in opremo, brez pomoči nižje energije ali maje, ki je ustvarila materialno telo. Misliti nasprotno je grešno, saj s tem zmanjšujemo njegovo duhovno moč. Nič nimamo proti, če ne verjamete njegovim čudežem, saj sami čudeži še ne prikazujejo Boga. Tudi Ravan in drugi demoni so delali čudeže, ki pa ne dokazujejo, da so bili bogovi. Le neomejena prema (ljubezen) in njen neustavljiv vpliv je tista, ki jo lahko vidimo le pri Bogu samem. Plemeniti bralci! Oprostite nam, da smo vas zmotili s temi stranmi. Kot Čejtanjevi služabniki smo bili dolžni oznanjati njegov najvišji nauk in pri opravljanju dolžnosti smo upravičeni do vašega odpuščanja za vse težave, ki smo vam jih povzročili. Na koncu želimo reči, da bi bili veseli odgovoriti na vsa vprašanja o teh pomembnih temah, ki bi jih naši bratje hoteli nasloviti na nas. Zelo si želimo po svojih najboljših močeh pomagati našim prijateljem pri iskanju poti do duhovne ljubezni.