Danes sem vzela v roke angelske karte Marjetke Novak.
Vesela sem, da sem se odločila za nakup. Znova in na malo drugačen način bo druženje z angeli.....
KDO SO ANGELI
Nekateri pravijo, da so sli (beseda angelos izhaja iz hebrejske besede mal'akh, ki jo prevajajo kot "sel" ), veličastna bitja svetlobe, ki prinašajo modrost in ljubeče misli, da bi nam vzbudili domišljijo in nam ponujajo popolnejšo sliko božanskega načrta. Drugi pravijo, da so vodniki, ki so nas pripravljeni učiti in usmerjati proti našemu višjemu jazu. Nekateri jim pravijo varuhi in trdijo, da so prišli, da bi nas varovali in nas varno pospremili do doma.
V resnici so angeli le izraz božjega hotenja in načrta. Angeli so nam na razpolago, če le razumemo božji načrt in našov vlogo v njem.
Veselijo se našega dela z njimi in razvoja, ki ga spoštujemo in v njem sodelujemo skupaj z angeli.
Lani na ALTERMEDU sem se ustavila na stojnici, kjer je imela Marjetka Novak razstavljene karte. Tako so me pritegnile in rekla sem si, vzemi si eno v roke. Karta, katero sem potegnila, je imela izjemno močno sporočilo ( zame osebno) in še kar nekaj časa sem se spraševala, kako je mogoče, da sem vzela iz kupčka ravno to karto in ne katero drugo. Ker še isti dan se je točno to uresničilo, kar je angelček sporočal. Bila sem kar malo v šoku.
Sicer pa je v življenju tako, da naključij ni in da so vedno razlogi, da dobiš ravno določeno sporočilo in določeno izkušnjo v tistem trenutku, ko jo potrebuješ.
Takrat so mi angelske karte ostale v spominu. Letos sem si jih kupila. Najprej sem si jih vsako jutro povlekla zase....sedaj, če želite , jih tudi za vas.
Zato : Vsako karto, ki jo bom potegnila iz kupa, bo prišla z razlogom.
Vsi vemo, da naše misli kreirajo našo sedanjost in prihodnost.
Prepustimo se jim in naj nas angeli vodijo in blagoslovijo.
ZATO če kdo želi, da povlečem karto iz kupa...kar v vrsto.
Pred nekaj trenutki me je pretreslo. Močno. Umrla nam je sodelavka, ki je pred dvemi leti prišla v naš kolektiv iz Rusije, lepo se je vklopila v naš vskadan, tukaj v Sloveniji spoznala ljubezen, se poročila in pred nekaj meseci zbolela...nihče ni rekel, da je hudo...da je tako zelo hudo: da je danes odjeknila vest : Ljudmila je umrla....
Je scenarij našega filma že kje zapisan? Naša vloga podeljena? Ali jo igramo vsak dan sproti s SRCEM?
Misel o minljivosti življenja mi ne gre iz glave. Danes sem tukaj, dogovarjam se o koncertu, za kosilo v okviru družine,razmišljam kako bi partnerja povabila naslednji teden na intimno večerjo, zagovarjala bom diplomo,povabila bom prijatelje na žurko... plačala sva že potovanje za prvomajske praznike, imam že nekaj postov napol zapisanih za objavo na blogu …. a vendar stvari ostanejo nedokončane, kajti jutri nas ni....NI. ... .....
Življenje je nepredvidljivo. Pridemo in gremo. Ker ne moremo biti večno tukaj. Ker naredimo prostor še za druge. Za druge, ki bodo prav tako gledali na življenje kot mi. Mogoče z drugimi očmi, vendar se bodo tudi oni morali spoprijeti s toliko stvarmi, ki jih bodo naredile močnejše, bogatejše.
In ljudje so šokirani, se jokajo, se nas spominjajo …. a vendar zgodba se nadaljuje, le igralci se malce zamenjajo.
Ko sem se danes peljala domov sem ugotovila, da so občutki drugačni. Jasni a včasih rahlo nejasni. Da me zazibajo v spanec. Da me preplavijo spomini. In takrat sem se odločila. OSTALI BODO SAMO ŠE SPOMINI.
Mar ni tako, da vsak od nas od časa do časa v sebi naj najde tisto željo, tisto hrepenenje, ki bi dala še eno novo priložnost ?? Hrepenenje po dvojini. Po vdihu in izdihu, ki se srečujeta. Po nečem, kar je nezdružljivo . Gledala sem sonček, sneg in poplesavanje snežink nad Pohorjem. V daljavi dva zvonika. Nisem pozabila tistega silnega hrepenenja, STRASTI, ki ostane v poljubu, v dotiku, v pogledu, v besedah, če slučajno najdejo pot na prostost.
Naj sedajnost dobi novo ime. Naj se tvoje zbriše. Ime. Besede. Misli. SPOMIN naj ostane za večno.
V tem letu ne bom pozabila na svoje srce. Na vse poti, ki me čakajo, ko si bom privoščila čaj v moji oboževani restavraciji, dolge pogovore , sladke pregrehe, drobne neumnosti, velike uspehe, hrepenenja, ter ljudi, ki bodo osebni. Ne bom izgubila otroške razigranosti v sebi, ne mladostniške navihanosti, tople energije, poštenosti, iskrenosti, smeha....in vročih pogledov: TO je MOJ odsev.
SREČNA SEM. Življenje se vsak dan z nova začne, kot želim živeti, od začetka. Ne zato ker je novo leto, zato ker je vsak dan poseben dan.
Z vsemi mojimi spomini, z vso mojo preteklostjo.
Včerajso nastopili na novi nedeljski oddaji. S pesmico ČRNA MALA.
ČRNA MALA
Zvezde drobne kakor sveče,
bela ptica nad vodo leti.
Naj ta ptica tebe najde
pa ti reče, da me ni.
To je ptica moje duše,
ki na drugem bregu išče mir.
Tudi ti ga boš iskala,
ko te tiho klical bo skovir.
Ti si tista mala črna,
ki vsa v belem je ob meni šla.
Ti si tista mala divja,
ki je zmeraj bosa plesala.
Ti si tista ljuba bivša,
ki srce mi je zastrupila.
Feri Lainšček
Krasni so. Že od nekdaj.
Pred 4 leti so igrali na našem praznovanju in pripravili krasno vzdušje. Takrat so igrali še v drugačni zasedbi, a je en član medtem
in sedaj ustvarja LANGA kot jo vidite tukaj...................
Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje prijatelje, sodelavce in dobro plačo, ampak resnično je potreboval upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.
Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušča zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokončno poslovila, ga je prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je privolil, a s srcem prav zares ni bil več pri stvari. Zbral je ekipo, nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srečen konec moje kariere, si je mislil.
Ko je gradbenik končal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je stopil do njega in mu v roke potisnil ključe od vhodnih vrat zgrajene hiđe:
ťTo je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.Ť
Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Če bi le vedel, da gradi sebi lastno hišo, bi jo zgradil čisto drugače. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je sploh ni naredil tako dobro in s srcem.
Podobno je z nami. Naša ţivljenja gradimo odsotno, iščemo linijo najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale spremembo. V ključnih točkah našega zasebnega in poklicnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami zgradili. Če bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugače.
Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene. Gradite modro. Tudi če živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in dostojanstveno.
Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in izbir v preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in današnje izbire.
Kadar ste pod stresom, se oborožite z nonšalantnostjo in se poskusite potopiti v brezbrižnost. Brezbrižnost sofi med psihološke metode in je prvi hip ne zmore vsakdo, z malce treninga pa je povsem obvladljiva in uresničljiva. Dolgoročno ena najbolj preverjeno učinkovitih in uspešnih metod preprečevanja in premagovanje stresa, naravne sprostitve. Bodite malo bolj nonšalantni in si zapomnite, da se v življenju nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Kadar pričakujete naporno, napeto in razburljivo situacijo, globoko vdihnite, preštejte do deset in si recite : "Tokrat me ne bo zlomilo. Nič me ne bo spravilo iz tira. Ne bom se razburjal in trpel." Sčasoma se boste navadili in utrdili, tako da vas nergaški predstojnik in nezadovoljni podrejeni ne bodo več motili, tudi svoje domače boste jemali veliko bolj lahkotno in sproščeno. Povečali si boste mero odpornosti in toleance ter si selektivno prizadevali le za pomembne prioritete, ne boste pa razmetavali svojega psihičnega potenciala za manj pomembne malenkosti.
Dama, ki še vedno navdihuje. Njena gracioznost. Milina. Občutek, ko pogledaš te slike, te spremlja. Vedno in povsod.
Morda mi nekoč uspe obiskati Monaco in pobliže spoznati njeno življenje.
Kot popek bel v življenje moje
tiho vstopil si obotavljaje.
Bil si plah, topel in prijazen
kakor ne utrgan cvet nakazan.
Ogrel moje mrzlo si srce,
s teboj dnevi dobili so ime.
Dolgo sem tajila v sebi,
priznala nisem, da prav ti si tisti.
Razburkal mirno si življenje,
zdaj v srcu mojem nežno je drhtenje,
Dan preveša se v noč,
duša prazna kliče na pomoč.
Želim le malo tvoje nežnosti,
dotika rok in ne brzdane strasti,
da skupaj uzreva jutranje zarje ples
v toplem objemu najinih teles.
Prepozno sem ti to priznala
odgovor tvoj sila je neznana.
Čas beži kot divja reka,
teče in poplavlja, gre naprej.
Moje rane so globoke,
so kot struga reke
Utapljam se v njej.
rane večje so kot prej.
Zakaj šele sedaj zavedam se,
da izdala sem srce
in moja sreča šla je z njim?
Bil je čudovit. Bil je močan. Bilo je zabavno.
Ko si videl vse to nastajati, si tudi ti OBSTAL. Za trenutek.
Tvoja usoda je bila zapisana, vžgana v tvoje srce in dušo.
In nikoli, prav nikoli se ne boš znebil tega. ZA VEDNO bo ostalo v tebi. Spomin na nedoživeto.
"Poskušajte ta trenutek zaznati ozadje ene vaših bolečih zgodb. Vas je
oseba, zaradi katere čutite zamero, prizadela, ne da bi se zavedala vaše
resnice? Je zanemarjala vaše občutke, delovala iz nevednosti, ali pa zato,
da je zavarovala sebe. Zna drugače, se zaveda drugih poti, možnosti? Zdaj
pa zaznajte, kolikokrat ste delovali enako kot ta oseba, čeprav v drugačnih
okoliščinah. Kolikokrat ste prizadeli človeka, ne da bi se tega zavedali
ali si želeli. Ravnali ste pač tako, kot je bilo za vas tisti trenutek
najbolje.V svoji slepi negotovosti ste verovali vase. Če vam je ta trenutek
uspelo občutiti obe plati zgodvbe, obe resnici tako, da razumete dogodek,
potem ste na robu spoznanja.O tem , kako deluje svet, naša usoda, kako se
ustvarjajo vojne. Če so vas prizadeli in te občutke hranite v sebi, če se
jim ne odpoveste, potem v sebi ohrabnjate energijo bolečine, jo množite in
pošiljate v svet. Ta energija podpira enako energijo - sovraštvo, saj to v
resnici tudi je. Ko se te energije nakopiči toliko, da jo občuti ves svet,
ustvari vojne in mnogi morajo zapustiti ta svet. Drugi s pomočjo bolečih
preiskušenj preobražajo to izjemno negativno energijo. Namesto da bi rasli
z radostjo, to počnemo z bolečino. Energija, ki se ustvarja,nastaja v
vsakem od nas vsak dan in vsak trenutek. Morda medtem, ko se peljete v
službo in preklinjate tistega pred sabo, ki ne zna voziti. Nezavedno jo
ustvarjate vsakič, ko v tišini v sebi tisočkrat prebudite nekoga, ki ga ne
prenesete. Krepite jo z vsako jezno mislijo, pa naj bo na ljudi, živali,
stvari, vreme, politiko.... s stališča duhovnosti je vseeno, ali se vi tega
ne zavedate ali pa delate namerno. Odgovorni ste. Ko boste to v resnici
razumeli in sprejeli, bo to postalo del spoznanja in bolečina se bo
razblinila, preobrazila. Postala bo izkušnja, ki ste jo osvojili in nikoli
več vas ne bo obiskala. Vaše preiskušnje se bodo pomaknile na drugo
področje. Iz razumevanja se rodi empatija, iz nje pa ljubezen.Če namenoma v
sebi gojite radost, pridobite znanje, modrost, tako izpolnite svoje
življenje. Takšni občutite le mir v sebi in tako podpirate ljubezen in
radost. Le tako se v resnici lahko zavzemamo za svetovni mir in le tako ima
naše dejanje učinek.Če se borite proti vojnam, s tem podpirate njeno
razdiralno energijo, saj vlagate sebe v boj.
Zato moramo biti pozorni nase, kar pomeni, da vsak trenutek zaznamo, kaj v
resnici čutimo. Če je to bolečina, je ne vržemo v druge in jih ne obsodimo,
da so čudni, ampak se zavedamo, da je bolečina naš proizvod, ter jo
hladimo, sproščamo, spreminjamo. Biti pozorni nase ne pomeni, da se
zavedamo nečesa, kar nas boli in potem okolico prepričujemo, naj naredi
tako, da nam bo prav in ne bo več bolelo. Temu se reče - manipulacija.
Prava pozornost je namenjena le prepoznavanju tega, kar se vam v
resnicidogaja v notranjosti in ne na zunaj, v obliki dogodkov. Ko smo
pozorni na svoje globine, sodb ni, je le prepoznavanje tega, kar se dogaja,
zavedanje tistega trenutka in notranje delovanje v smeri odpuščanja. Še
nekaj več lahko naredimo.
Lahko se hkrati osredotočimo tudi na drugega ter zaznavamo in poskušamo
razumeti nagibe, ki ga vodijo v skupni zgodbi. Dovolimo si prepoznati
njegove bolečine in negotovosti.
Pogosto nas šele to, da se počutimo slabo in tako tudi žvimo, potisne v
spremembe, v delo na sebi.Takrat obupno iščemo odgovore, zakaj se nam
dogajajo tiste preiskušnje. Zaradi tega smo dovzetni za vse, vendar v svoji
nemočiiščemo le odgovore, nekaj, kar nam pomaga blažiti bolečino, namesto
da bi se z njo soočili in spoznali ozadje izkušnje. Izogibamo se lastnim
neprijetnostim, slabim lastnostim, bolečinam, ki jih povzročamo drugim.
Vedno najdemo izgovor zase, v katerem operemo morebitne občutke krivde.
Neprijetnosti vešče zanikamo in se prepričujemo, da se v sebi dobro
počutimo.Drugi, tisti, ki nas je prizadel, pa je katastrofa v človeški
podobi.
Vedno ko občutite bolečino, to je občutek jeze, strahu, žalosti, zamer,
zavisti, kritike, sodbe, ko se počutite žrtev in podobno, ste v svojem egu.
Pravico imate, da vam nekaj ni všeč in da lahko marsikaj zavrnete, vendar
je treba tudi v takih primerih občutiti nevtralnost, če ne že sočutje. Le
takrat niste del te zgodbe, ki se ji reče vojna, ki jo spletamo vsak dan v
medsebojni komunikaciji. Takrat postanete ljubezen in stem je tako tudi
vaše življenje. " Varja Kališnik