Drevo stoji pokončno in vzravnano. Srce bije v svojem ritmu, poskočno. Srce ve , naj si je dokončno. Telo je spočito in spokorjeno. Izmučila me je neizmernost vsega, ljubezni, veselja, sreče, bolečine, nezavedanja drugih in sebe. Kar v nočeh sem iskala, za kar sem jokala, želela in hrepenela, se je zjutraj zbudilo , se razveselilo sonce novega jutra me je vzdramilo. Šla sem tja kjer moja duša sanja, reka zelena teče in žubori, odplavlja, vse kar je bilo neizmernega se odpravlja, se umirja in išče resničnost, ustavlja. Na začetku bo šlo počasi, umirjeno, brez hotenj in obljub, vse polno bo praznine, vztrajati se splača, vse nekoč mine Ni še čas, da bi bila hrana cipresam