Tiho in nežno kot dež prši, iz moje duše hrepenenje beži, počasi sestavlja se misel boječa, vse doživeto bila sladka je sreča. Korak za korakom odhaja, mehak le spomin ostaja, oči, roke, prsti, usta, pogled, za vedno povezan v glasbi bo zgled. Vsak svojo pesem bova pisala, čez čas se srečna smejala, ko srečava v polni se ulici, naj oživi spomin na nežni kitici.