Nekje se življenje ustavi in vrača. Tja, kjer so najlepši kotički spomina. Še enkrat si želi besed nekdanjih njih odmeva, nekdanjih obrazov ki zdaj jih tema zakriva. Ti veš zame. Veš za čustva, ki bila so moja, veš da misel moja jih odriva, veš da so le nežna vez spomina. Nikoli mi nisi znal podariti lepih besed. Venomer o nečem sva govorila, kar najina je bila teorija in dajalo je krila, o vsem kar sva vedela in se vsemu smejala. Midva si nikoli nisva stala nasproti, zazrta drug v drugega. Vedno je nekaj bilo odveč in me moti, veš da se znam od srca smejati, veš da sem se vedno bala te poklicati? Resnobni obraz na izrazu morda kaže žalost, a ti poznaš ob moja jaza. Notranjega, ki se smeje in hoče leteti, zunanjega, ki zre v svet in mora živeti, čeprav je v življenju lepo se razcveteti. Kje se stikata ti dve podobi , ne vem? In najbrž tega tudi nikoli ne bom vedela, ker sem od silne utrujenosti obsedela, v enem letu je slika spoznavanja zbledela. Vedno bo ostalo nekaj neznanega in to me moti........... Nekje se življenje ustavi in vrača. Nevem koliko časa se vrača. Vem, da se nikoli ne vrne. Zaslužim si, da grem boljšemu nasproti