Sonce jutranje je prebudilo vas, na utrujenem se drevju je ustavil čas, oživel je ta naš mali-veliki svet, je zlato listje še na rahlo tja pripet. Še vedno ptiček v orumeneli travi poješ, prav globoko v krvavo srce se mi pripoješ, poslušam te, tvoja nežna sem soseda, kako naprej bo, prav nič misel moja se ne zaveda. Legla bi v oglušelo to jesensko travo, morda potem začutila bi skoz vso daljavo, prisluhila spevu, soncu , glasovom zemlje odpev njega, ki še vedno moj mir mi jemlje.