prijatelji, ki razočarajo so razočarujoči Drgač se pa ne strinjam z idejo, da v kolikor je človek dovolj ukoreninjen v sebi, da razočaranje ni mogoče. Razočaranje je del normalnega človeškega emocionalnega občutenja. Postavljanja zidov med seboj in svetom pa pač nebi enačil z notranjo ukoreninjenostjo. Pač keč je v tem, da poizkušamo bit odgovorni za lastna doživetja, četudi nas kdo razočara je to potrebno pri sebi urediti in iz tega rasti. Zdi pa se mi, da je problem pri globini razočaranja v prevelikih pričakovanjih od druge osebe, prevelikem zanašanju nanjo. In potem tolko bolj trpiš, ko pričakovana podpora pade. V principu smo sami, vsak zase. Vsak najprej zase, šele nato lahko pomagaš in si dober tudi do drugih kjer pa dobrota nebi smela bit zamešana za medvedjo uslugo. Ukoreninjenost tako v primerjavi z razumevanjem lastnega doživljanja in doživljanja svet izpade kot postavljanje utrdbe.