FixMinze

aja, nisem mel slabih namenov, mogoče te je katastrofalno zmotilo. video mi je všeč sem mislu, da bo tebi tud ... mako, kaj je zate drugačnost ? a nisem jaz drugačen od tebe, pa mi želiš fursirat svoje ideje ? predvidevajoč, da imaš ti prav ... in torej sploh nima več smisla debatirat, hmm

Hmm, zele sem se spomnu tvojga začetnega stavka '' V vseh 20-ih letih, nisem dosegla še ničesar '' 20 let ni veliko za doseganje znatnih dosežkov ,, je lep del življenja ni pa vse. ni nujno, da v celem življenju kaj dosežeš. Torej zgleda mi tako kot nekaj za kar mi bodo drugi ploskali. Največji dosežek je sigurno preseganje sebe, notranji napredek, samospoznavanje. Iz tega se potem lahko rodijo takšni cilji, ki bolj spontano vodijo do tistega kar si želiš pa ti mimogrede še ploskajo zraven Se mi pa zdi kul butlovo mnenje edino na ure jaz nebi dal takega poudarka. Pač odvisno kaj rabiš. Sam si neko hotenje, ki se pojavlja kot MORAM pretvarjam v zavedanje o želji. Na primer; imam željo bit bolj razgledan. Moram brat knjige, če želim bit bolj razgledan je prvi stavek iz glave. Moram ? hmm... Želim bit razgledan - ampak knjige pa moram brat ?????? Pač bolj primeren in logičen zaključek je, da si želim knjige brat ali pa, da želim delovat v skladu s svojimi željami. Pač željo se čuti veliko bolj prijetno kot moram, ki je prisila. A veš vsak ma svoje finte, ki ga prcajo

1. Ok torej čustvo je odziv subjekta na zunanji svet kadar ga doživlja dovolj pomembnim, vrednim, zanimivim itd ... Zakaj nekdo doživlja nekaj v zunanjem svetu dovolj vredno, pomembno itd ...,, da emocionalno reagira ? 2. Kako to misliš, da so čustva univerzalna ? že glede nato, da imamo več tonov veselja naprimer. Možno je namreč, da jaz nimam kakšnega vzorca za nek specifičen ton veselja. univerzalen -lna -o prid. (a) 1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno

Ne razumem zakaj bi tebe motilo, če je meni v veselje, da razumem raznolikost posameznika ? torej tudi svojo raznolikost. (ti se navdušuješ na enostjo jaz pa nad raznolikostjo ). Misliš, da je smisel v tem, da bi si midva bila podobna ? Neliko bi pa rad samo spravil na potko kjer bi lahko pokazal zakaj ne more čutiti enako kot čuti drug.

No pol itak veš več od mene. sva pa slična v opažanju, da se v zgodnjem otroštvu otok nagiba zgolj k zadovoljevanju lastnega doživljanja. Ko si ravno omenila, da je pri dveh letih začel vračati nazaj. Takrat naj bi se začela cepitev otroške zavesti - ločevanje osebne identitete od želja, da začne razlikovat, da on sam ni želja pač pa, da je želja le del njega... Menda naj bi takrat največjo štalo otroc delal ? Edin ni mi jasno zakaj blokirata njeno idejo in predstavo. Mogoče si se narobe izrazila ? Jaz osebno vidim, da takšen otrok ne ločuje bitja od imetja. Drugega in sebe doživlja slabšo/boljšo skozi materialne dobrine. Ne vidi pa razlike. Podobno kot tista faza pri ločevanju želje od sebe. Pač samo še ena faza v kateri pomembno vlogo odigrajo starši z razlaganjem kot si omenila. Upam,da ne zameriš, ker si opisujem, sam mi res ne pomaga, če prebrano samo držim v sebi

Strinjam se s teboj. Vendar je realnost drugačna. Si že kdaj imel/a možnost opazovati rast otroka od tiste bube naprej. Ni tako preprosto kot samo; potrebno je začutiti svojega otroka kaj potrebuje. Kako je realnost drugačna ? 10 mesecev star otrok, ki je že razvil neke njemu osnovne želje; hrana ( ne več samo kot potreba ), raziskovalnost ( firbec ) , igrače, predmeti. Sam ravno sedaj to opazujem; takšen otrok zagleda en predmet in ga hoče prjet, hoče ga držat, hoče ga met. Včasih prav nemogoče stvari, samo zato, ker jo drug drži. Če jo ne dobi začne trmoglaviti, cviliti, jokati, se dreti itd. Ko dobi igračo - takoj tišina..... Ni tle kej za prisluhnit otroku , če mu daš je tiho, drugače se pa dere. Moraš bit tud spreten se ukvarjat z njim, mu preusmerjat pozornost. Res jeba. In ne morš verjet kako izkoriščevalsko zna že bit tako dete. Res prav neverjetno - ona drži otroka, ki želi it na balkon, mal gledat. Otrok neki miga in mrmlja, kaže s prstom in ko opazi, da iz te moke ne bo kruha stegne roke proti meni. Jaz jo presenečeno vzamem v roke kjer ta dojenček dalje z gibi nakazuje naprej proti oknu. Ko vidi, da tudi iz te moke ne bo kruha - hop nazaj v poznane roke, zame slišat več noče ...ej tega zejjjj no sej je še otrok, ki zna seveda bit tud izredno čudovito bitje, česar pri odraslih ne vidiš pogosto. enostavno preprost, nedolžen, raziskovalen, igriv itd... vendar sem jaz ob opazovanju tega vzel precej mislečega o slabih starših nazaj. ni čist tko kot si predstavlja nekdo, ki izkušnje z otrokom nima. moraš met, živce, voljo, ljubezen, Duha, znanje, emocionalno izobraženost in razumevanje itd...da si lahko dober starš. IMO večina ljudi tega nima.

Ne vem, neumno se mi to zdi počet, da bi ti opisoval veselje že zato ker je različno glede na situacije v katerih se pojavlja. Veliko bolj preprosto se mi zdi, da za začetek vzpostaviva nastanek čustva. Kaj pogojuje vzburjenje emocije ? Zakaj se pojavi ? Kakšni so procesi v ozadju ? ...potem bova lahko debatirala o tem ali čutimo enako ali ne . ali lahko čutiš čutenje drugega kot ga čuti on sam ali ne itd.

kaj ? govorim v prispodobi ( barva čustva, ton, odtenek, vibracija ). dobr sam je bil slab primer. tud barvo ni problem zadet. problem je, ko nekdo zares verjame, da čuti točno tako kot druga oseba. s tem drugemu vsiljuje svojo sliko ( predstavo, proces ) in ga tako posiljuje ter prikrajša za lastno interpretacijo in doživetje popolnoma individualnega občutka. gremo od začetka. kako čustvo nastane ?

Itak lahko te zafurajo do konca, ne samo starši, tudi družba, okoliščine itd... In IMO se vsak lahko tudi ven potegne v svet lastne identitete . Eni težje drugi lažje. Sej tle se je o tem že pisalo. Oz folk je pisal, ki je imel takšne težave, ki se po opisih sodeč potem izrazijo kot težave pri socialnih odnosih z okolico. Pretirana sramežljivost, strah, panika, trma itd... Sta pa dve očitni fazi vzpostavljanja mej Jaza z okoljem. Prva v zgodnjem otroštvu, takrat, ko otrok postane res tečen in skoz sam 'mori' in dela po svoje. Ponavadi se potem kmalu umiri. Druga v puberteti, ko otrok vzpostavlja nove meje lastnega Jaza z okoljem, ne samo v odnosu na starše kot v otroštvu pač pa tudi na starševske in avtoritetne figure iz okolja. V tej fazi menda starši lahko najbolj zjebejo otroka, če nimajo razumevanja za njegovo 'bitko' s seboj in okoljem. Lahko pride do prikrivanja, potiskanja, dušenja te faze, ki se lahko kasneje izrazi v eskalirani trmoglavosti, nesmiselnem nasprotovanju stvarem, ki so za človeka očitno dobre, sovraštvu itd.... Skrata v kolikor človek hehe zaide na pot samospoznavanja bo prej ali slej začel odkrivati tudi takšne plasti. Kar je za nekoga težje za drugega lažje

ko se ne identificiraš več, takrat - ali se pojavi nova drugačna identifikacija - ali pa se enostavno ne pojavi nič če referetnega okvira ni tudi doživljanja ni kaj ostane. ostane ideja Jaz sem, ki vse razume in čuti. in takšen človek bi preko jaz sem lahko tud spoznal, da vsak čuti drugače ... da pa misli, da čuti kar čuti drugi. pa ni več Jaz sem, pač pa Jaz sem nekdo ... sočutje pa je občutek, ki ga dobiš, ko meniš, da nekoga razumeš - čemur rečemo sposobnost empatije in ja res je fino bit nekdo, ker drugače si nič - v očeh tistih, ki so

Vidiš domišljaš si, da te zmožnosti nimam, da nimam zgornjega razumevanja, ker pač sklepaš, da nekaj veš ... pri tem pa ne dopuščaš možnosti, da tega ne veš zatorej druge možnosti ne spoznaš 15 min nazaj sem dobil idejo in zgleda, da bo sedaj dobila pisno obliko poglej tvoja in moja sreča; moja sreča je sestavljena iz ; avtomobilčka, sladoleda, kostanja, medvedka tvoja sreča je sestavljena iz ; rutice, ptičjega petja, padlega lista, studenca enako, je moj avtomobilček sestavljen iz ... itd oba sva srečna in se vidiva , da sva srečna. si greva nasproti in se objemva in si rečeva - srečna sva vendar imava oba v ozadju drug film, če ga nebi bilo - nebi nič doživljala, prav nič. lahko prideš blizu, zelo blizu - vndar, ko boš dojela, da je med nama prostor praznine - takrat ti bom rekel , hvala ker me spošutješ. do takrat ti ponujam oblak lastne iluzije p.s;Mantis dejstvo je, da so pismo spreminjali po zahtevah trenutne družbe. Celo ta živi trenutek ti ponuja par različnih verzij, ki se v nekaterih besedah razlikujejo čeprav obržijo identično nit.

Se pravi čutiti točno tisto barvo čustva, ki ga nekdo doživlja, praviš. Pa jo ta drugi doživlja skozi njemu lasten vzorec, ki ni lasten nikomur drugemu. Le kako bi lahko bil, če ni gledal skozi njegove oči ... kako potem čustiš njegovo barvo čustva ? Četudi bi videla njegove točne misli in spomine bi jih vseeno doživljala skozi lastne oči skozi lastno identifikacijo in bi tako spet zgrešila barvo njegovega čustva. Lahko bi se sicer popolnoma pozabila in postala ta drugi - vendar kako bi potem našla pot nazaj do sebe, ko pa to nebi več bila ti ? Tvoja samoprepričanost pa ob tem očitno trpi, tako kot je pač v človeški navadi ... Ampak to ne pomen, da jaz vem kako ti trpiš, ker maš v glavi drug film.

Ja ok nely. Danes sem sanjal račko. No predstavljaj si to račko in mi povej kakšna je bila ? Prepoznavat čustva ljudi ni enako kot vedeti kaj čutijo. Tega mešat ni kul, razen, če se morš seb zdet dovolj dobra na takšen način ? Drgač pa dobro vem o čem govoriš, sam jaz si pač ne delam utvar.

Kakšen dokaz neki. ti boš men rekla, da sem žalosten in jaz bom reku. ja res je; žalosten sem. in potem boš ti seb rekla, da sedaj pa veš kako se počutim ali ker si empatična si boš to že prej rekla ali pa boš vidla solze na mojih licih. v resnici pa boš sočustvovala sama s seboj, kar se v kompleksnejšem polju odnosa potem pojavi kot sočustvovanje. skratka to ni dokaz. dokaza tle ni. dokaz maš, k se boš poštekala na takšen način, prej ne. kako naj ti dokažem, da sem danes sanjal o račkah ? najbolj logičen dokaz mi je, da je moj program napisan drugače kot tvoj, ker si doživela drugačne stvari imaš drugačne spomine. enostavno imaš drugačno sito, katero 'proizvaja' drugačne barve istega čustva.

Simp k pasulj kar sem sicer že povedal. Nimava identičnega referentnega okvira zatorej tudi barva čustva žalosti za naju ne more bit enaka čeprav gre za isto čustvo. Zej razmišljam, da maš ti to problem sprejet, ker se tako pojavi ena taka luknja nevednosti v tvojem zaznavnem polju, kjer ne veš več za stvari katere si prej pač vedla in so ti bile samoumevne. Četudi so bile samo stvar tvojega predvidevanja. Lahko pa tudi, da pač samo ne razumeš.

Bog se je zavedal bolj primerne in manj krute kazni, ker se je zavedam tudi jaz. Zakaj je potem tako ravnal ? Preprosto, ker sploh ni tako ravnal ... Nemen kazni je prevzgoja človeka ...

hmm napotek, ki se označuje kot greh ?

No ja stefanijo turtini je bil potegnjen za nos ... kolk on vleče za nos druge ne vem, pojav na slikah je vsekakor zanimiv. zakaj bi se pa antonius sprenevedal mi pa ne pride na pamet.

Torej zakaj Bog do Adama in Eve ni povzel bolj ljubeznive narave. Če uporabim tvojo prispodobo - zakaj ne zavrnem otroka, ko naredi napako, pač pa mu stojim obstrani. Čemu takšna krutost in neusmiljenost od Boga. Pazi zej, preden kdo pade na kolena; rabu je celka 3000 ali 4000 let, da nam je poslal svojega sina..... Ziher je mel čustvene vozle, možno tudi, da je sadist in uživa v padcu drugih, a veš ...

greh je it z ženo narazen , di did dididisids vfčsjlknavjjjjjjjjjjjjdvgrfgsaubfvćpoefmdsiv al je greh živet v laži ?

A pa se ti ne zdi, da Bog ni ravno priseben, ko je na tak način sodil Adama in Evo. Jaz osebno nebi nikoli tako reagiral. Celo sedaj, ko nisem vsemogoč, pravičen, ljubezniv, milosten. celo sedaj bi drugače ragiral in se obnašal do svojih otrok. Vendar le on je v svoji odločitvi pravilen, nam nedoumljiv ? Pa se ti ne zdi, da se Bog skriva za svojimi zapovedi ? Adam in Eva (apokrifna izročila) - kot zanimivost 1. Adam in Eva (Durer)Gnostični Kristjani, ki so avtorji spisov Nag Hammadi, niso pojmovali Geneze kot zgodovine z moralo, temveč kot mit s pomenom. Za njih Adam in Eva ne pomenita historičnih osebnosti ampak predstavljata dva polarna psihična principa, ki sta lastna vsakemu človeku. Adam je dramatična upodobitev psyche oz. duše, Eva predstavlja pnevmo oz. duh. Duša je gnostikom pomenila utelešenje emocionalnih in kognitivnih funkcij osebnosti, medtem ko duh predstavlja človekovo kapaciteto in moč za duševno zavest. Prvi je manjši jaz, drugi ima transcendentno funkcijo, oz. višji jaz. Očitno je torej Eva po svoji naravi superiorna Adamu in ne inferiorna, kot to razume ortodoksija. (»Ali sta Adam in Eva imela popek?«) 2. Zgodovina z moralo- je bil takratni ortodoksni pogled na Biblijo in še posebno na Genezo. Adam in Eva sta bila obravnavana kot zgodovinski osebnosti, kot prednika naše vrste. Iz zgodbe o njunem grehu so ortodoksni učtelji izpeljali določene moralne posledice, vglavnem »propad« ljudske rase. Druga posledica je bila nizek in moralno ambivalenten položaj žensk, ki so bile obravnavane kot Evine konspiratorke v usodnem dejanju neposlušnosti v Raju. Tertullian, zaprisežen sovražnik gnostikov, je napisal sledeči odstavek ženskim članom krščanske skupnosti: »… ve ste vrata v pekel…ve ste tiste, ki ste prepričale njega, ki se ga hudič ni upal napasti… Ali ne veste, da je vsaka od vas Eva? Božja obsodba vašega spola živi v tem času in s tem obvezno tudi krivda.«

Ampak le najvišjega imamo lahko za vzor ... ?

Torej Bog ne sodi po sebi ? In Bog se tudi jezi, le, da je on v lastni jezi upravičen - kar človek ne more bit ? Pa res ne more bit ?