Tako je. Bistvo obstoja človeka, ki potrebuje input od zunaj je nihanje med dolgčasom in bolečino. Življenje brez strasti je topo, dolgočasno, mučno, čim pa nas strasti poženejo v gibanje smo že na poti k bolečini in trpljenju. Bolečine trpinčijo predvsem spodnje sloje družbe, zgornji pa se predvsem otepajo dolgčasa, na koncu pa so na istem. Poglej na primer kako se ista aktivnost vrine v naše življenje enkrat kot posledica prvega, nato drugega. Nomadstvo je nekoč bilo posledica pritiska lakote, preživetja, danes pa ta ista aktivnost, ki se ji reče turizem služi preganjanju dolgčasa. Rešitev je v notranjem svetu, če ga seveda imamo. Cicero nekje pravi, da je nemogoče, da bi človek ne bil popolnoma srečen, če se v vsem zanaša samo nase in ima v sebi vse, kar si lasti, ampak od psihoanalize dalje vemo, da je to ideal, ki se mu lahko samo bolj ali manj (večkrat manj) približamo. Samo Budi je ratalo in podobnim. Goni so namreč intersubjektivni in živimo v dialektiki z Drugim, kot ugotavljam tudi sam