ja, točno vse tole :OO!:... enkrat sem bila v Benetkah in šetkam tam in kar nalepem okol mene vse polno golobov... sem se počutila kot v filmu Ptiči... prav panika me je zagrabla, ker je vse frfotalo okol mene in toooooliko jih je bilo... brrrrrr... še zdaj imam kar kurjo polt (haha, kurjo polt - polt od kure), če pomislim ... Daša je od malega nora na živali... in s psi je 'gor zrasla'... pa je šla enkrat domov iz šole (drugi razred) in je sosedov pes preskočil ograjo in jo ugriznil naravnost v trebuh... še zdaj ima brazgotino. Ko sem prišla domov in vidim to sceno, vsi čisto vznemirjeni in to, je Daša med jokom rekla: ' Mami, kuža ni nič kriv.' In je hotla, da ga gre tja potolažit, ker da je sigurno prestrašen. So pa tega psa malo pred tem nekaj policaji testirali, če bi bil primeren zanje, ker ga je lastnik želel dat policiji in je bil čisto razdražen ... Jaz pa imam tudi en rešpekt pred psi, čeprav smo cela familija pesjanarji... neka ženska ima v sosednjem bloku pet psov, ki jih vozi spuščene okoli in se obnašajo kot krdelo in je ne šmirglajo.. in enkrat sem bila z najino psičko na travniku in vidim od daleč ta trop psov, kako tečejo proti nama, taki razpenjeni pogledi, zobe ven... ma, prav grozno... kar stala sem tam in nisem vedela, ali naj jo vzamem v naročje in bodo mene raztrgali ali kaj naj naredim... itak pa so, še predno sem se česa domislila, pridivjali do naju, zgrabili mojega psa za trebušček (en pa mene za hlačnico) ... mislila, sem, da jo bodo raztrgali, tako divji so bili... sploh ne vem kako sem jo uspela rešit, tekla sem z njo v naročju v avto in direkt k očetu (veterinar), takoj operacija... in smo jo rešili... naša kužica ima še vedno totalen strah pred njimi in z Dašo prav paziva, da se kje ne srečamo... meni pa je tudi nekaj tega ostalo... ne, da bi se kar povprek bala psov... v bistvu imam povprek rada pse... samo z neznanimi spuščenimi psi nisem čisto na 'ti'...