Silvija

Midva laboda. (od kod ti to, hehe ) Črni raček preteklost. Svetla prihodnost.

Potapljanje. Opuščena preteklost. Moja svoboda.

Dober tek. Babičina kuhinja. Objem, ki ga ni.

Jebela, pa kje si avokado našla za na lase Mal pira bi ruknala gor

Pravijo, da pazi, kaj si želiš. Pa sem to res izkusila na svoji koži. Po neki težki izkušnji, sem ugotovila, da sem želela, naj se zgodi in ne definirala, naj traja . No, kakorkoli, k nečemu moramo stremet v življenju. Imeti moramo cilje, sicer bi živeli kar tako, kot božji voleki, od danes na jutri. Cilj in želja se razlikujeta, želja je kr neki, neka misel, cilj je odločitev, da do tega pridemo. Pa vendarle je želja nek zametek ali osnutek naših ciljev. Najbrž je tudi pri željah pametno želeti tako, kot pri afirmacijah... Želim, ampak tako, da je v splošno dobro... Želeti komu slabo, je tudi slabo... V vsem ostalem pa... želje se vedno najdejo (pst, trenutno padam na loto )

Od spredi od zadi svojo glavo ohladi . Veter v laseh.

Dan mladosti, midva na krilih sveta. Nov dan je igriv.

Ja kaj pa dogajalo danes zjutraj? Jaz pa pripravljala nek sadni napitek, kao smoothie, dvakrat prevrnila vse skupaj, sreča, da sem (že kaj slutila) in postavljala na odcejalnik umivalne mize. Glede oblačil...huh...jz tudi v srednji šoli črno in črno...potem resno in elegantno...me že sestra peglala, da se naj sprostim. Potem na bolj sproščen, športno elegantn stil...zdaj me pa že prijema, da bi nosila oblekce, krila, mal odštekane čevlje... Če bo šlo tako naprej, bom menda tudi babica s kratkimi hlačami in fluorescentnimi čeveljci

Hihihihi... To, Cookie, to. Nema "ničsemineda" in "sejmamšecajt" kajne Imaš čisto prav in hočem to končat, da bo pol mir in grem na druge zadeve. Novega semestra na srečo ne bom rabla plačat, mam v zadnjem letniku vključeno diplomo. Ampak vseeno. No sej, včeraj sem mentorju poslala osnutek dispozicije, da vidim, če sploh grem v pravi smeri. Ampak ti si pa prišla k sebi, na srečo Zadnjič nekaj zeblo, pa slabo počutje...

Kdaj boš spet tukaj, nestrpnost kroji moj dan. Nežne barve sanj

No, tudi jaz mislim, da je vsak človek tam, za kar je(sem) v tistem trenutku dozorel in sposoben. Prav nič ne pomaga, če nam v nekem trenutku povedo, kaj bi morali, s čim bi se situaciji izognili, kako bi jo lahko izboljšali. No, lahko to vzamemo vsaj kot podatek. Osebno neko stvar spremenim ali storim šele, ko res začutim: zdaj, tako, dost imam.... Drugače pa, light, kaj naj rečem...vsi imamo kdaj trenutke in obdobja žalosti, depresije. Na srečo večinoma to prebavimo, vendar ne vedno, ne vsi, ne vsak sam... Ne bom pametovala, ker v nekem razpoloženju, si lahko še tako dopovedujem, da bo bolje, pa tisti hip ne zmorem kar odvreči teh čustev. Zato, samo razmišljam zate... Najbrž ti manjka zaposlitev, občutek, da te potrebujejo, da si koristna, dejavnost, ki bi te zainteresirala. Ko govoriš o družini, verjetno o širši družini, ne svoji osebno... Ker, saj veš, naši otroci so spet čisto drugačen motiv, razen v kakih najstniških letih Pa spet, od kje si. Če si v Lj. in okolici, se morda priključiš kakšni skupini, imam prijateljico v Kamniku, ki se ukvarja s temi zadevami... Sama sem se recimo pred kratkim vključila na tedenska predavanja nekega društva in spet je tu majhna iskrica, ki poživi in napolni z energijo. Delam na vrtu in po par urah si rečem, matr je fajn . In tudi, sploh ni slabo, če se odpreš ljudem. A zato se jim moraš približat, se vključit. Sem šla enkrat mimo soseda in totalno mi ni bilo za pozdravit, ne pogovarjat se. Sem se skoraj naredila, da ga ne vidim, a mi vest ni dala. In nato ta, starejši gospod, odzdravi in reče: ja kako lepo, da ste me pozdravili (kot da je vedel, da se mi ni dalo) in da vas srečam... Res mi je bilo toplo in sem si rekla, no vidiš, tudi majhen pozdrav lahko da veliko. Ali ko srečujem starejše ljudi... Včasih vidim samo njihovo opravljanje in hudobno iskanje vsega slabega, tudi to je žal... , včasih pa začutiš, kako so potrebni pomoči in kako zapaše, če se kdo z razumevanjem ozre vanje in jim poda roko... Tako da...odpiraj se...vključi se...gibaj se...zdravo jej...zaljubi se...skratka ŽIVI Za novinarko pa le še poskušaj. Na 24 ur, na Cekin.si sem našla en oglas za novinarko. Če si slučajno kaj doma v ekonomiji, financah... Saj bo, še vedno se vse uredi Mhm

No saj...mislim na potuho zaradi sebe same, ne drugih. Ko sam veš, da bi nekaj moral, pa se ti še ne da.

Hehe, hvala za potuho No, danes sem bolj kot ne že zapopadla dispozicijo. Saj ni važno, kako dolgo sem jo delala, kajne .

Pišem diplomo. Bog ve, da mi smrdi. In koncept beži. Vmes nakladam. Haiku in misli, recepti... Jutri pa zares!

Jaz pa vem, kam spadam, samo ne vem zakaj

Dlan razprta, spanec, milina nedolžnosti. Nov dan nov izziv.

Jutro nosi mir, nova moč se porodi. Kava mi diši.

Cipcipilonika (3x prebrala, pa še cvikala, da ne zgrešim...sem paše smeško, pa jih ne morem odpirat :/ ) Bravo, pa to ni prava beseda, ker gre zahvala bogu...ali življenju samemu ali stvarstvu... Ali bolje rečeno, da sem vesela, da se ti je tako dobro izšlo. In res, kako ob resničnem problemu odpade ves balast. Jaz pa sem danes dan preživela razigrano in dobre volje, vse je bilo smešno. Zgleda na krilih polne lune . Slišala nek vic in se brez veze smejala, sodelavka pa naredila kisel obraz, da ni smešno. Joj, saj mi ni pomoči, hehe. Ko bi le bilo več takih dni, ko bi lahko preskočil razno razne težave in se nasmehnil, vedoč, da se itak vse uredi. Ampak kaj ko takrat naša glavca (ali pa srce) kar ne more prešaltat...

Čaka ohladitev, vonj dežja v daljavi. Svežina kapljic.

Na vročem poligonu, razbiti koščki volje. Podaj mi roko.

Iščejo reko želja. V najdrznejših sanjah razprte dlani.

Tudi jaz samo zato ne sejem več rukole, ker jo napade bolhač. Menda ni neke dobre zaščite, škropiva pa tudi nočemo. Bolhač je krivec za luknjice v listih. In res ni apetitlih, da bi tole potem pojedel. Poglej malo na internetu. Baje je boljše, če jo poseješ v jeseni, ali pa če jo posuješ z lesnim pepelom itd...

Gotovo imajo tudi ptički hierarhijo. Menda je pri papagajih glavni tisti, ki je najvišje na veji... Ka pa vem

Huh koliko strani. Se kdo spomne, da je bilo kaj napisanega o malih aleksandrih? Rabim šepetalca ptic , da mi pove, kako ptiču določim svoje mesto v krdelu...pardon jati (čak, a smo mi doma jata? Hmmm, težka bo...)

Samo, izigrano, pogled v tla je pripet. Znova na pot, spet.