Naj povem, da je za mano budna noč, ko je tiščalo v prsih, ker sem izvedela nekaj... Naveličana sem že vseh teh izkušenj, ki jih trosi življenje. Hočem mir... Tiščalo je neizgovorjeno in drugič v življenju sem uporabila način, da si to, kar želim povedat, pripravim na papir. Da pogovora ne odnese stran. Sploh ni slaba ta metoda, sploh ne. Dopoldne sem vzela papir, pisala, pisala, pisalo je menda kar samo praskalo po papirju. Nenadoma sem bila mirna. Ko sem svoje prebrala sogovorniku, pa sploh. Nenazadnje, kako dobrodošle so te preizkušnje, da povemo nekaj, kar nas že nekaj časa moti, se nabira, razčistimo. Žal mi je samo, da vseeno naslednjih preizkušenj ne bom prisrčno pozdravila in rekla: pozdravljena, tu si, da nekaj razčistim... Ker včasih bi samo še lenarila in imela mir