Jaz sem Ti Ti livada, ki že stoletja spremljaš naše trudne korake, vsako jutro počasi udarjajoče, vsako jutro bolj stiskajoče. Ti drevo, ki zaradi starosti že slabo rodiš in te je kmet pustil viseti v negotovosti, nam zdaj mečeš senco na naše glave prazno demenco. Ti cerkvica, simbol spokoja in miru, nam vlivaš upanja v srca naša težka in temačna. Ti človek, ki me tako začudeno gledaš, ko tečem v tem deževnem dnevu in z otročjo radovednostjo iščeš svoj čisti smisel v mojih motnih očeh. In ti vreme, ki nam s svojo muhastno naravo krojiš dnevna razpoloženja in z oblaki zastiraš večnosti vsemirja. Ti, Ti, Ti, Hvala Ti za to izkušnjo. Kakor do kosti premočen tako tudi v duhu neskončen.