nimbus

Torej, dokler breskrbno vrtam po nosu in se praskam po riti, samo dejanje implicira na mojo nedoraslost, tj. mladost, ne glede na mojo zemeljsko starost. No, vidiš, dragi Antoninus (bi jedal Platon), tako sva družno ugotovila, da čas ni sama na sebi stoječa entiteta temveč svoj obstoj dolguje našemu načinu zaznavanja. P.s: razpisujem peticijo za ustavno spremembo, kjer se bo spraševanje po letih razumelo kot hud vdor v človekovo zasebnost in intergiteto ter se posledično kaznovalo z najstrožjo zaporno kaznijo

potemtakem uporabljamo za kavzalnost v nematrialnem področju besedo razlog, v materialnem, tj. fizikalnem pa vzrok. sam čas je vseen jeba veš. jaz bo zdaj kmal trideset in ne vem ali se moram zdaj vesti kot spoštovan, odrasel in bogaboječ državljan, v očeh drugih tudi visokomoralen mož s perspektivo ljubečega soproga in skrbnega očeta ali pa lahko tako kot doslej še naprej breskrbno vrtam po nosu, se praskam po riti in včasih tudi iz samega užitka rignem od zadovoljstva. zato ima čas definitivno notranjo funkcijo in določeno časovno obdobje predstavlja določeno informacijo. ker drugače jaz sploh ne vidim razloga zakaj bi šteli leta in še več, zakaj bi sploh spraševali drug drugega po letih. kaj s tem pravzaprav hočemo zvedetix?x odgovor na to vprašanje po mojem mnenju pove tudi nekaj o tem našem času.

yes we can to opportunity and prosperity

karma. a veš smo se nekoč nekje pogovarjali o svobodni volji in je neki psiholog kvačkal o svobodi izbire itd. no, to da jaz vidim svet tako kot ga vidim in da me duh vodi tako kot me vodi, to ima tudi nekje svoj vzrok. in ker sem v tem življenju tako priden in nedolžen, me čaka v naslednjem velika nagrada svetniškega uvida. nič materiala. ok, vse skupaj se vzporedno odvija tudi v materijalnem svetu, torej, sem tukaj, delam to in ono, na takšne in drugačne impulze reagiram tako in drugače. ampak to smatram za vzporedno. jedro, srž mene pa ni moje telo temveč moja duša. tisto sem jaz. tudi ostal manifestirani materijalni svet je samo določena perspektiva, zorni kot manifestacije biti. tako, kot nam je od celotnega elektromagnetnega spektra dostopna le vidna svetloba od infrardeče do ultravijolične, tako nam je tudi materijalni svet dostopen le v mejah občutljivosti naših čutov. in čas je tukaj notraji čut za urejanje teh čutov in nima s stvarnostjo nobene neposredne relacije.

hehe... mogoče je najmočnejši, da je pa slovenec bi se pa še pogaju to je prvo. druga pa... tile bajseki ne bi zdržal tempa teka na 2km povprečne rekreativne tekačice. tko, da "moč" je relativna

dej ti to sprau u mp3, pa mi pošl ker tam je obupna kakovost, jaz bi meu pa to na 120 decibelou

to vidiš... ni važn, če člouk nima posluha, važn je da poje iz srca

ti bom dau nedolžen jih boš dobila po nagi riti

a moje srce se zaljubilo je, hotelo je imeti to dekle.

se spomnim v srednji šoli, ko smo imeli franke, tj. pipin mali, karel veliki in stuff in je bila ravno takrat nadaljevanka o njih. pa je tršica razlagala, da se niso umival in skrbel za higieno, če so šli pa na randi so se pa kar s cimetom posipali (tisti, ki so ga imeli seveda). ostali so pa tko al tko tako smrdeli, da niso mogli drugih vohat. no, v filmu je biu pa karel veliki vedno na frišno stuširan, okoli vratu mu je visel pa rahel, dišeč puh, da ne govorim o velikem in snažnem bazenu, ki so ga velikokrat pokazali. no, in pol je gledala zadevo in nam rekla, da je film nerealen. pa ji verjamem, ker je bla fajna tršica.

pri odločitvah se navadni smrtniki opiramo na čustva in/ali razum. nič od tega pa ni dobro. notranji glas je pa fenomen, ki je ONKRAJ. ja, kako onkraj. ja če bi imeli organ za onkrajščino, potem bi to onkrajizirali (tj. razumeli). zato ti tu ne pomagajo ne čustva ne razum. razum je suhoparni računalnik, ki zvezno računa cost-benefit analizo, pri čemer mu je glavno merilo min bolečine in max užitkov. čustva so pa katastrofa. svet ti prislikajo v popačanem smislu, zavajajo, silijo človeka, da se istoveti s takšnimi in drugačnimi neumnostmi in mu pustijo, da si veselo piha v velik balon praznega upanja. ampak človek ne more živeti brez čustev in ne brez razuma. in zelo verjetno je naloga naše zemeljske izkušnje ravno izkušanje čustev in razuma. tisto onkraj je pa Ommmmmmmmmm. nočem napisat, da je božanski notranji glas in kaj jaz vem kaj še, ker bi že te same besede v poslušalčevo zavest polagale čustveno reakcijo. iiiiiiiiiiiiiii, bogec nas bo rešil. lahko bi pa močno plosknil z rokami in bi bilo to to... ali pa rignil... you name it. ampak zaradi tega se ne bi smeli nič boljše počutit (kao, bogec, odrešitev itd.), ampak bi dobili neko informacijo, vedenje. ker to raven zavesti lahka opišeš s temi toplimi besedami itd, bla bla bla, amapak to je neupravičena razlagalčeva zahteva po poslušalčevi čustveni reakciji. to je jeba... ljudje smo jeba. smo praktično nesposobni dojemati stvari brez čustvene vpletenosti. brez razuma pa tko al tko.

vidiš v tem je keč. praviš, da sta za kavzalnost potrebna oba. jaz pa pravim, da ni nujno. določeno kavzalnost si lahko predstavljam oz. je nematerialna in za nematerialno eksistenco ne potrebujem prostora. čas je pa caka. kolikor sem spraševal ljudi okoli sebe, ga še noben ni videl. hop cefizelj... pa ga mamo. lahko se primeri, da ravno zakon kavzalnosti implicira čas, tj. časa sploh ni, ampak ker naši možgani urejajo čutne signale na točno določen način, med drugim na način, da posledica vedno sledi vzroku, sledi da imamo neko linearno predstavo nečesa, čemur pravimo čas. čisto mogoče je, da se vse dogaja/dogodi naenkrat. kvantna mehanika ne pozna trajektorije, tj. poti, temveč samo verjetnosti. kant opiše čas kot aprioren in notranji zor, kar pomeni, da je po eni strani subjektiven (čakaš na punco na zmenku, traja celo večnost itd.) po drugi pa kot aprioren tudi nečuten in kot tak objektiven. torej, vprašanje je ali določa čas zakon kavzalnosti ali vice versa ali pa sta to neodvisna fenomena.

ti maš pa ziher maturo letos. zapri se v sobo in študiraj.

tender

a veš, da sem vmes zaspal sam sem bil zmatran tko, da bi mogla res fajna grozljivka bit, da ne bi mrknu. je pa fajna fantazijska scena. kako so opisali one čudne stvore z nosom na čelu. so kao nezlobni, ampak se strogo držijo administracije in zakonov... in fuf, sta že letela ven iz ladje. Moram res knjigo prebrat... galaktične avtoceste in to. P.S. reče kao... zemljani, kaj se kej bunite. na andromedi je že 50 zemeljskih let izobešeno obvestilo o rušenju vašega planeta in vi se niste prav nič pripravili na to.

ne vem koliko si kaj bral. recimo, da se malo zadržimo okoli transcendentalne estetike, da zgradimo nek fundament, epicenter okoli katerega se lahko potem lovimo. ker se pa transcendentalna estetika včasih prehitro zdi razumljena in ker je rdeča nit sam čas, bi nadaljeval z analogijami izkustva med katerimi bi dal prednost predvsem drugi analogiji, tj. analogiji sosledja, ki kaže na načelo časovnega sosledja po zakonu kavzalnosti. tako bi se lahko zapletali in prepletali okoli kavzalnega zakona, ki je v bistvu čas sam. vzrok-posledica, akcija-reakcija... če lahko to dvoje obrnemo, lahko potujemo po času in obratno. če si bral kaj dalje od estetike te povabim k pisanju, če pa ne pa k branju.

pozitivizem v smislu sodb. svet je tak, tak, tak in tak. negativizem pa predvsem pri opisovanju boga. bog ni to, to , to in to. torej, logika je v vsakem primeru pozitivizem, ker daj epozitivne sodbe o svetu in od tu razni -izmi. svet pač JE.

sem šou vmes laufat in je blo zdele fajn prebrat, da kdo ve o čem človek piše. danes očitno res ni bil moj dan...

ob jasnih večerih grem pred spanjem gledat zvezde. in ne, ne sanjam. ampak se čudim. kako je to sploh mogoče. kako je mogoče, da živimo na tej čudoviti skali v tako smrdljivem in rigidnem sistemu, ki te poštemplja od spredaj in od zadaj, namaže s tapravo barvo, stereotipizira, določi prihodnost in te pahne v kletko nujne sužnosti. samo čakam, da bojo novorojencem ob rojstvu sklesali nagrobni kamen in na čelo vgravirali črtno kodo komfortnosti. če boš imel "deluxe" program, boš imel poln penzijon. god damn folk. če bi bil bog, če bi bil bog... ma, vsakemu čefurju bi dau kilometrski BMW, vsakega slovenskega soseda bi obral do kosti, podaril vsakemu japončku miljon fotoaparatov, pošiljal muslimanske bojevnike po tekočem traku v nebesa... futral ljudi od spredaj in od zadaj s prvovrstno robo de la poka. pol, ko bi bli pa vsi čuti nažrti do onemoglosti, pol bi pa stopil do njih in jih vprašal:"NOW WHAT " ker to mene zanima x!x in potem bi videl kakšne odgovore bi dobil in potem bi se začeli menit. materstumater no

si sploh ne upam pomisliti, kaj šele, da bi ti tule napisal. ampak enostavno ni varijante. to ni to. ne more bit res, da sem na tem svetu zato, da zadovoljujem svoje čute, plačujem položnice, hodim na dopuste in ostali dolgčas. nonstop občutek, da to ni to. komaj najdeš človeka, ki ne bluzi o ženskah in denarju. komaj najdeš dobrega sogovornika. vse je adijo. in jaz moram vse to spremljat in poslušat ljudi, katerim se zdim čuden, ker tega ne prebavljam. ne, ni mi logično da delam po cele dneve za en usran avto, ne ni mi logično, da se mora človek zapufat za trideset let, da ima eno usrano streho nad glavo, ne ni mi logično, da mormo za ubogi kruhek hodit drug čez drugega in ne hvala, fantje, mogoče je res dobra, ampak tale svoj prosti čas bi rad posvetil nečemu drugemu. ah... mogoče je bolje, da molčim.

ja... to je to. sem pogledu na zemljevid. tam blizu nekje je ful veliko koruzno polje. naslednji dan sem jo mahal pa na kras. kras je v bistvu en tak plac, kjer bi človek brez problema dobro živel.

men se ne da več... samo včasih se mi mora dat. in zdej mene zanima a je ta "mora" moralnega, etičnega, podzavestnega, psihoanalitičnega, namišljenega, realnega, sanjskega, stvarnega, religioznega itd. bla bla bla, izvora.

ja ta most, ja. ja, ne vem več. mi smo se pelal čez in pol smo moral obrnit, ker nismo mel papirjev. tko mam v spomini. kamp je biu pa tut tam nekje. na poti proti bovcu po mojem. čisto ob soči, pa mali. špilal so pa avtomobili. ma, to je blo vse tko, ko zanalaš, za nas pripravljeno. sem se pa lan s peciklom pelu mim, sam sem uletu iz severa, tj. bovške smeri. in odcep za brda je biu malo višje od nove gorice. pa kar klanc je zgledu. in jaz sem biu na low-energy glih in sem šu naprej v novo gorico. tam sem polizu eno lučko, pol sm šou pa spat na en travnik in sem gledu u hrib za katerim naj bi bla vipavska dolina. eno tako konjerejo majo, pa dresuro konj, ker je en uletu in sem mislu, da bo začeu kej jamrat, ampak sva se ful poštekala. nova gorica je d'best mesto. u glavnem to je biu takrat najvišji bungee v slo. okol 60m.

o antoninus. vidim, da tebe tut relativnost zanima. kaj pa čas in kant in zori... a damo mal zafilozofirat