ardent

Čestitke, stari Evo, eno darilce zate: http://t3.imagechef.com/ic/imgout/sampd36640d0583e95bd.jpg

Ravno zaradi tega se ni smiselno opravičevati, ane... Nekdo stori, kar pač stori in, ker je nekdo drug postavljen v nezavidljiv položaj, ne, da bi se želel postaviti v to vsiljeno pozicijo in se onemu milo stori pa razmisli in obžaluje, delno seveda, pol pa z besedo opravičila poskuša pod preprogo pomesti lastno sranje, ne ozirajoč se na tisto, česar naj bi potemtakem oni drugi sam otresal s sebe - čemu neki? Odpustiti: je možno, seveda, pozabiti: morda navidezno, sicer pa ne... Poanta je v tem, da se nima smisla opravičevati, kdor pa se rad opravičuje, ta mora pa spremeniti svoj odnos na relaciji jaz - drugi, zaupanja tu seveda ne more biti

Kako neki naj nekdo podvomi v svoj napuh, če je v fazi vzdrževanja svojega napuha kot vzporednice ostalim vrlinam in slabostim ali kot kontraverzno delovanje tega istega v namenu ustvarjanja konsenza med dejanskim in udejanjenjem, v nadaljevanju celo v osnutkih nekega hipotetičnega udejanjenja, al kaj? Sestavek je enoličen ravno v tolikšni meri kot je lahko in mora biti enoličen v svoji strukturi, govori pa o čistem dvomu in ne o dvomljivem dvomu, zaradi izogibanja prehoda iz zmedenosti v dvom, če je tebi drugače razvidno pa le obrni vsako besedo proti njemu, me zanima, kako vidiš to sliko brez okvirja, saj vsak okvir lohk ustreza, ker ni poanta v okvirju, temveč v sliki, veš... Mi ni jasno, čemu bi se kdo obešal na moje besede, saj nisem ekspert v nobeni od LF tem, torej je vse, kar povem, moje lastno mnenje, kakor tako radi ponavljajo vsi sogovorniki - le moje mnenje Povem, berem odzive, povem, izvlečem povzetke in povem zopet tisto, kar mi je vidno v tistem trenutku, torej je vse plod moje lastne presoje... Kar se tiče pa Lući Božanskega Načrta, so pa dvomi daleč v ozadju kakršnegakoli zlitja z zavestjo, ravno tako ne- dvomi, kajti vse dokler ni faza dvomov in ne- dvomov presežena in izločena iz zavestnega delovanja, do tedaj se Luč zavesti ne dotakne, vsaj v tolikšni meri ne, da bi lahko govorili o kakšnem drastičnem premiku na poti do omenjenega Do tega sicer nikoli ne pride, sicer ja, vendar poredkoma in v takšnem primeru bi bil nek cilj dosežen, vendar je do tega še daleč, torej naj bo Luč vodilo do cilja in ne sam cilj - a lohk prehitimo samega sebe?

Hehe, ne morem drugače, kakor, da ti vrnem post v celoti Zakaj neki bi se sekiral? Mar ne pišemo vsi zgolj zaradi odziva? Zase, za primerjanje sprejemljivosti in morebitne korekture lastnih izpostav, mar ni to namen? Tisto, kar sem o pogumu napisal pa se nanaša le na besedo strahovi, katero si omenil in sem jo definiral na svoj način Vse v redu - bruder

Matr, nehaj se že enkrat opravičevat Izrečena beseda se ne vrača, kakor pravi meni draga oseba in nikdar ne vleci besede nazaj... Tako je kot praviš, kako neki ne, Saj, takole, ko potujem preko postov ostalih pa nekako niso naša razmišljanja razhajajoča, le vsak drugače interpretira svoje vidike - jaz pa pač na svoj način, v bistvu se pa takole med pisanjem dostikrat spomnim besed drugih in je vse ravno tako, kakor mora biti, veš...drugače tud nas ne bi bilo, vsaj tu ne... Glej, ne da se mi ponavljat, kaj si mislim o strahovih, ti bom kar past - copy enega od mojih postov prilepil, ti pa še enkrat preberi, kaj si mislim o tem : Yap, nekoč sem zaznal nekje zgodbo o fantu, kateremu je pogum delal hude preglavice ravno s svojo odsotnostjo, kajti fant je bil zaljubljen v neko dekle in temu dekletu se je permanentno vsilil nek težak, nek drug fant ter seveda striktno odpravil vsako možnost, da se imenovani približa dekletu. Zgodba kot zgodba, kajti vsaka zgodba teži k razpletu in tako se je fant odločil obiskati čarovnika Mandraka in ga povprašat za nasvet, ta pa mu je izročil stekleničko, katera je vsebovala nekakšen čarobni napoj, kateri mu bo vlil poguma, katerega potrebuje...recimo..In tako je ob srečanju z ljubljenim dekletom,( prej je izpil napoj), ravno, preden je izrekel svoje misli, pristopil tisti fant, kateri mu je jemal ves pogum in fant je začutil vso moč napoja, se izpolnil s pogumom, jasno povedal, kar sicer ne bi in konkurenca s težavami vred je izginila, pridobil pa si je željeno, torej, ljubezen in mir... Kaj želim v bistvu povedati...namreč to, da po moje za izpolnitev svoje biti s pogumom, potrebnim za sleherno udejanjenje naših hotenj in nasploh za življenje v lastni harmoniji ne potrebujemo posrednikov, še manj nerealnih fantazmov, kajti v tisti steklenički je bila navadna voda in sklepam, da je vse v glavi, vse je v harmoniji lastnega zavedanja in neobremenjenih pogledov na zunanje dejavnike, kakor in predvsem na notranje razdeljevanje na tisto, kar je in tisto, kar ni pa bi bilo željeno... Ničesar ni zunaj nas samih, vse je iluzija in svet nas gleda z očmi, ki vidijo natanko tisto, kar projiciramo navzven, to pa je lahko fantazma, kar je maska, ko že ta izraz tako radi uporabljamo, lahko je pa slika, katera je všečna opazovalcu in s tem označevalcu, zunanjemu dejavniku, ki po svoji meri analizira nas kot drugega nasproti drugemu, se pravi opazujočemu, ki išče v nas sprejemajoče in ne nasprotno... Sklepam, da je pogum pogojen z odpravo največjega izničevalca, torej dvoma in dvom je tisti, ki nas ovira, zavira in je na nek način kastrat našega zavedanja in naše vloge v svetu, ki je izven pa tudi v svetu, ki je v nas, torej se je treba osvoboditi vseh negativnih misli, neprimernih želja in izpostavljanje našega ega v višave, nasprotne od smeri, katere so nam lastne, ker v takem primeru pogum ne zavzame nikakršne vloge zaradi dejstva, da je v tem primeru vodilo iracionalno beganje in ne razum, ki sam posebi vsebuje poguma vedno v tolikšni meri, kolikor nam ga je potrebno...

Vidiš vame, sister Jasno, da se svet ne ustavlja zaradi mene, zato si pa lahko privoščim, da sem to in tisto, celo kaj tretjega, vendar v resnici sem vedno enak in kdor me spozna zares, ta vidi, kakšen sem v resnici, veš Moram bluzit, četudi odbluzim, saj je lajf kot morje, ko te valovi odnesejo predaleč, te morje vrne na obalo - dokler verjameš vanj... Božanskost...čemu, Antigona? Zakaj bi skušal doseči nekaj, kar mi ni dano, lahko pa stremim po približevanju božanskosti, čemu ne? Smo ravno včeraj o tem govorili tu, da je pomembnejša pot, kakor cilj, torej se čisto dobro počutim v svoji vlogi, improvizaciji po lastni meri... Hej, kaj pa praviš na tole moje ugotavljanje: V Si, Ki Nisi, si Si, ko Nisi v Si - to je za človeka mišljeno, za božanstvo, kateremu stremimo pa moja naslednja ugotovitev: V Si, Ki Nisi, Si Si, Ki Nisi v Si Mah, nč mi ne bo treba delat v tej smeri, kaj pa bi bilo, če bi dosegli najvišje cilje? Kot Pravi Klarus, bi bilo dolgčas - sicer ne bi bilo dolgčas, ker v tem primeru bi se vračali na manjše cilje, prej spregledane zaradi večjih ambicij - s to ugotovitvijo pa bi v trenutku sestopili na začetno pozicijo - torej: boljše malo bluzit, sam ne preveč

Povej mi, bruder, povej!!!

Itak, se na trolo vsedeš, pa se nč ne sprashujes, kam te pelje, k enkrat je itak konec poti

Alice Cooper-Poison Alice Cooper - You and Me

Seveda ni treba nkamor hodit - Luč pa ni cilj, je vodilo

Pomembna je pot in ne cilj, cilja morda ne dosežemo, smo pa vsaj na poti in to je več, kakor le pogledovati proti cilju Agregat

Parni Valjak - Ivana

Zares dobra misel, ja, čemu neki iskati naokrog, nekje zunaj sebe tisto, kar imaš v sebi? Težko je verjet, kako je lahko človek vsej pameti navkljub vendarle tako majhen in nebogljen, ko gre zanj - vedno le iskanje drugje, tam, v teorijah, v naukih, v drugih ljudeh, celo religije se oklepa v tem namenu, pa vendarle ne vidi, četudi gleda, ne vidi vase, samega sebe prehiteti se pa ne da

Matr, nikjer ne najdem - zaenkrat - ko bom našel, dobiš Na, za tačas tale edini video, k je dosegljiv

De Volta pra Casa

A veš, da sem hotu najprej White room napopat? Nč, pol pa tole: Jethro Tull- A Song for Jeffrey

Kaj to pomen? Da sem - jaz Si . kao da Sem ti reku zarad tega, k praviš OKOLI nas, če se že stapljamo, pol ni nč od tega okol nas

God - John Lennon

Ja, kje s pa pol ti, v tem primeru, ko praviš, enost okoli nas Torej opazovalec, al kaj? Interna fantazma? Nonsfera? Kvaj j pol, pravzaprav - zdej?