ardent

Jaza samega na sebi ni, je samo jaz temeljne besede jaz - ti in jaz temeljne besede jaz - ono. Ko človek izreja jaz, misli na enega teh dveh. Tisti jaz, na katerega misli, je prisoten, ko izreka jaz. Tudi, ko izreka ti ali ono, je prisoten jaz ene ali druge temeljne besede. Biti jaz in izrekati jaz je eno. Izrekati jaz in izrekati eno od temeljnih besed je eno. Kdor izreka temeljno besedo, vstopi v besedo in biva v njej.

Temeljni besedi ne izražata nečesa, kar bi obstajalo zunaj njiju, temveč - izgovorjeni - prikličeta obstoj. Temeljni besedi se izrekata z bitjem. Če je izrečen ti, je z njim izrečen jaz besedne dvojice jaz - ti. Če je izrečeno ono, je z njim izrečen jaz besedne dvojice jaz - ono. Temeljno besedo jaz - ti je mogoče izgovoriti le s celim bitjem.

Svet je za človeka dvojen zaradi njegove dvojne drže. Človekova drža je dvojna zaradi dvojnosti temeljnih besed, ki ju more izrekati Temeljni besedi nista samcati besedi, temveč dvojici besed. Ena temeljna beseda je besedna dvojica jaz - ti. Druga temeljna beseda je besedna dvojica jaz - ono; pri tem se temeljna beseda ne spremeni, če namesto onega nastopi beseda on ali ona. Zato je tudi človekov jaz dvojen. Jaz temeljne besede jaz - ti je namreč drug kakor jaz temeljne besede jaz - ono.

CITAT(Matjaž Bogdan @ 26. May 2007, 11:10) * Zanimiva , v bistvu intelektualna lirika , ki kaže razčlembo enosti- seveda je to tvoj osebni aspekt. Je pa zanimivo osredotočanje na najbolj uporabljano človekovo orodje. ..Seveda pa / kot po navadi / lahko izpade tudi monološko bluzenje...v odvisnosti od žrtve icon_smile_clown.gif , ki to bere .. icon1_thumbup.gif Hydrogen.gifC Nič ni moj osebni aspekt, si malo mimo udaril, hehehe, niti ni monološko bluzenje, hahaha, žrtve, ki berejo pa niso žrtve, ker takšni, ki so ob branju tega potencialne žrtve sploh tega ne berejo, ker pojma nimajo, za kaj gre... Tko, da...škoda, ker to niso moje besede in ne govoriš meni, temveč zelo priznanemu in cenjenemu filozofu BM ju Buberjevem Martinu, k pa dvomim, da je še živ in se ne more braniti pred očitki, da bluzi pa liriko, da piše, hmmm... Tema je meni zanimiva in je namenjena tistim, ki jih zanima in bi komentirali pa svoje vidike vnesli, tko, da naj bo jasno, da se bom tu za sedaj opiral na dialoški princip BMja in v tej temi besede niso moje kot v ostalih, zato je tudi v naslovu dodana avtorjeva kratica... Lohk se pa v komentarjih obdajava z lastnimi komentarji, ane, bom tud jaz našel kak svoj vidik na dialoški princip, ne moremo pa kot največji eksperti nekoga, ki je svetovno cenjen v lirično monobluzenje stlačit, ane... Zgodba se ponavlja, nekoga takoj sklatit v letu, vendar nisi vedel, da v tej temi ne bom pisal svojih besed - motiti se je človeško, previdnost pa tudi ni odveč, preden prehitro govorimo, ker pol izpade mal bedasto, al pa vsaj čudno, hehehe

Kaj? Ni še komentarjev, palec pa je zaradi tega, ker ne moreš odpreti teme brez nečesa, sam sebe pa tud ne bom komentiral, hehehe; pomeni pa palec tudi to, čemur je namenjen

Tri območja so, v katerih se gradi svet odnosa. Prvo: življenje z naravo, kjer se odnos zadrži na pragu jezika. Drugo: življenje z ljudmi, kjer postane govorno oblikovan. Tretje: življenje z duhovnimi bitnostmi, kjer je odnos brezbeseden, vendar govor porajajoč. V vsakem območju, v vsakem deju odnosa zremo prek vsega, kar za nas postaja prisotno, na rob večnega Tija, iz vsega občutevamo njegov dih, v vsakem tiju ogovarjamo večni Ti - v vsakem območju na svoj način. Vsa območja so zajeta v njem, on v nobenem. Skozi vsa sije ta ena prisotnost. Mi pa lahko vsako območje razrešimo te prisotnosti. Iz življenja z naravo lahko odpravimo " fizični svet ", svet konsistence; iz življenja z ljudmi " psihični " svet, svet afektivnosti; iz življenja z duhovnimi bitnostmi " noetični " svet, svet veljavnosti. Zdaj jim je odvzeta prosojnost in s tem smisel, vsako je postalo uporabno in motno, pa čeprav jim nadevamo svetleča imena: kozmos, eros, logos. V resnici namreč kozmos za človeka obstaja le, če mu vesolje postane dom s svetim ognjiščem, na katerem opravlja daritve; in eros zanj obstaja le, če mu bitja postajajo podobe Večnega, občestvo z njimi pa razodetje; in logos zanj obstaja le, če z delom in s službo duha ogovarja Skrivnost. Slovesen molk oblike, ljubeča govorica človeka, oznanjajoča nemost kreature: vse to so vrata v navzočnost Besede. A, če naj se dogodi popolno srečanje, se troje vrat združi v ena vrata Resničnega življenja in ne veš več, skozi katera si vstopil.

"lađa bez dna" "Lijepe zene prolaze kroz grad"

Yap, če bi živel nazaj v času...hmmm, veš, da bi v tem primeru storil natanko isto, oki, če b se vrnu zazaj v čas, sam mal pošnjofat, recimo, tko je pač tako, da bi človek vedno, ne glede, koliko možnih ponovitev bi imel, storil vedno enako; ker nima uvida, ane, zato je prihodnost tista, ki preko preteklosti ureja sedanjost - vidiš, kakšen absurd, natalie?

Fleetwood Mac Albatross

The Corrs & Fleetwood Mac - Dreams

V primerih, ko ni posluha za otroka, ni variante, da bi se ta dva zbližala; poznam kr nekaj primerov, ko otrok živi v lastnem spoznavanju sveta okoli sebe in s tem svoje življenje počasi prilagaja tem spoznanjem, v katerih pa ni tistega, kateri je najnujnejši; in, v odsotnosti tega, ne pomagajo materialne stvari, kajti škoda je narejena in je prevelika, da bi se je dalo popravit, takšna je realna slika in dejstvo je, da v adolescentni dobi ta, na nek način samsebi največja opora, ta otrok, ki je na pol odrasel, prav zares ne vidi vloge vedno oddaljenega starša v svojem novem svetu, katerega je spoznal in se z njim identificiral... Žalostno pri tem je, da je zapadel v takšne skrajnosti, vendar je tisti, ki se uči, ki je obenem samouk, najbolj ranljiv in s tem dovzeten za vse in prav zares vse, vendar ni prikrajšan za izbiro, kajti vse, kar v dobi spoznavanja vsrka vase, je niz, iz katerega izbere sebi najsprejemljivešo varianto; čemu pa takšna skrajnost, to je pa ena druga tema in vsebuje precej dejavnikov, vsi pa so zunanjega karakterja, torej, če prištejemo labilnost, katera je prisotna skupaj z naivnostjo, ni težko predvideti tudi takšno skrajnost - vendar vedno ni tako, kajti poznam primere, kjer so iz takšne zgodbe izhajali kot zmagovalci, zakaj magovalci? Ker so oblikovali neko mišljenje, v tem svojem spoznavnem obdobju in sebe postavili v vlogo osebnosti, ki se zaveda svoje lastne pomembnosti v razvoju le te in s tem niso podlegli najlažjemu načinu in tudi najslabšemu, ta pa je, da se identificira z zgubo in destruktivno deluje naspram samega sebe, s tem pa pokaže, vsaj v tem primeru, svojemu staršu nase in s svojim izginjanjem kot osebnost, obtožuje z dejanjem, kajti v resnici niti več ne potrebuje starša, tko, da je patetika edino, kar je tu razvidno... Morda in verjetno je rešitev, vendar ne s strani tega starša, razen v primeru, da ta, o katerem govorimo, dobi 100% občutek, da je kljub sedanjem trudu s strani starša on in le on tisti, ki se odloča, sicer pa ni šans - saj v resnici se tudi res sam odloča, drugače se niti v tej zgodbi ne bi pojavil... Edini način je, vsaj po moje, da ga odvrne od njegove družbe, za kar pa nima dovolj kreditibilnosti, vendar je možno, počasi vzpostaviti stik brez prisile, brez očitkov, kajti ti so lohk upravičeno vzajemni; morda nekam odpotovati, v glavnem zamenjat okolje za nekaj časa, pokazat se v pravi starševski luči, vendar kot prijatelj, starš je že preteklost, tako se počasi lohk vzpostavi kontakt in vemo tudi, da družbe po sili prilike niti ni težko zapustiti, če najdemo pravo alternativo - kaj od tega bo izbrano je pa odvisno, kako bo mati tokrat opravila svoje delo, hudičevo težko, vendar po dolžnosti, bi rekel...hmmm... Ok, to je sam moje mišljenje, kakor radi tule rečemo in lohk je tud kakšna druga varianta, vendar je jaz ne vidim glih, no...

numb linkin park

Center of the Sun

Tiesto - Beautiful Things

Ne gre za to, ne za te primere, gre za običajne odnose med ljudmi, posamezniki, kateri so del družbe in svojo prisotnost v njej potrdijo v odnosu z drugim posameznikom ali skupino posameznikov, torej v tem primeru ne govorimo o medsebojnih omejitvah, temveč le posamezniku in družbi ter družbi in posameznikom, kar pa eno pogujuje drugo ravno toliko, kolikor s čisto drugega vidika v odnosu jaz - ti, kjer je jaz toliko prisoten kot je prisoten ti, brez omejenosti na družbo, nekaj interni odnos, dialog, eksistenca, v tem primeru ja, v prvem pa ne; in ravno v tej poanti je interpretacija dobila dvojno sprejemanje, prava je pa najenostavnejša in se nanaša na splošne unformne vzorce obnašanja, torej, odnosa, še bolje, dialoga... Tko, da, nč zate, bruder

Lou Reed and Luciano Pavarotti Perfect Day

lou reed _ wild side

:palec:

Yap, le odnos z drugim dokazuje naš obstoj, brez tega smo posoda brez vsebine, reka ki ne teče in posledično izhlapi... Jaz v odnosu s tijem je prehajanje iz fantazme v eksistenco, ker, ko jaz ogovori ti, s tem izkazuje dejstvo, da ti obstaja, kakor tudi ti dokazuje, da jaz obstaja in, ker dve fantazmi ne moreta obstajati kot eno v različnih nivojih, s tem takšen dialoški princip prikaže s samim obnosom eksistecionalno resničnost obeh dejavnikov...ok, mal nakladam, vendar to ne zmanjša resničnosti povedanega, hehe

Resnica in njen pojem je odvisen od sprejemanja le te in okategoriziranja, kajti sama resnica je že sama po sebi iluzija in iluzija je toliko resnična, kolikor je interprertacija le te utemeljena, kar ni resnično za nikogar drugega kot le za tega, kateri jom ustvarja v svoji imaginaciji... Čemu dvojnost dojemanja? Morda prej merila, glede na lastno opredeljenost do tega ali onega in ni dvojnosti dojemanja, je le dojemanje in dojemanje, to ali pa ono, vedno takšno, kakršno privzamemo po lastnem privzetem vzorcu in je vedno ena in takratna, obstoječa, kajti v nasprtnem primeru lohk govorimo o osebni krizi v obliki neodločnosti in konfuzije lastnih stališč, ki sicer niso ravno stališča, lahko pa to ob tovrstnem vztrajanju celo postanejo...