ardent

Verjetno pričakuješ odgovor, ane, torej, je tako, da je kompliciranje v nameri pridobitve širšega uvida v zadeve skoraj nujno, veš, lohk pa tudi zelo enostavno sprejmemo dejstvo, da so stvari v resnici zelo preproste, vendar smo s tem prepuščeni trenutnim vzgibom in vsa naključja nas obiščejo mimo naše intuicije, tako, da ostaja izbira, za kaj se odločimo, ker preprost način je dokaj nepredvidljiv, medtem, ko je komplikaciski ravno tako nepredvidljiv, vendar vsaj dopušča alternativo, ob intuiciji, seveda, sicer pa je lovljenje lastnega repa - ponavadi...

Beseda je udejanjena misel, interpretirana, sicer, vendar udejanjena v nameri oblikovanja neke misli in zakaj je potlej iluzija? Iluzija je zame tista beseda, katera ni napisana, je fantazma brez vsebine, vsaj navzven, glede na dejstvo, da je imaginacija lastna posamezniku in ga pustimo v njej, vse drugo pa je hipotetičnost, ja?

Intuicija ni naključje, z njo zaznaš možna naključja, temu rečemo izbira, vsekakor to ni res, ane, vendar je pa res, da naključja nakazujejo nekaj, za kar se z intuicijo odločimo po svoji volji, čeravno tudi to ni res, kajti intuicija res dopušča izraz volje, naključja pa so dejstvo, do udejanjenja, torej, storimo, kar pač storimo, na kakšen način smo to storili je pa po vsem tem, kar sem povedal, odvisno od moči zaznavanja - na koncu itak intuicija parira naključju in ta preko intuicije postane udejanjen z našo asistenco...tako ali drugače...

Hahahaha, kjere fore Če se nečesa ne zavedamo je pa ja jasno, da je vseeno če so dostopne ali pa ne, vse, dokler se ne pričnemo zavedati, ane... Kakšno vlogo ima filozofija v pomenu iluzije? Mar je fantazma zgolj filozofska tema? Filozofija jo uporabi v debati, ja, ker je dobra tema, vendar je iluzija nekaj, kar imenujemo tudi samoprevara in nastane le v imaginaciji tega, ki jo ustvari, torej je filozofiranje o iluziji enako filozofiranje o filozofiji filozofiranja na to temo...

Pravi čas je trenutek preden ugotoviš, da o tem razmišljaš...tvegaš pa v vsakem primeru, tudi, če ne uporabljaš intuicije, v tem primeru pa sploh...

Bravo, bruder

All Good Things

Say It Right

Kaj? Tisto gor je namenjeno besedi " precednik ", je napačen citat vzet, tko, da nima veze...

potok

Važička!

Zdej, al si "ugotovil"...hmmm..., kje to? V Neverlendu? Lohk, da si želel reči, da si si ustvaril fantazmo, da ljudje povečini ne mislijo nič o drugih, hehehe, vse ostale naštete alegorije so pisotne, venomer in jih ni mogoče odstranit, k so trdovratne, kt največja umazanija... Kaj je tebi hujše, potemtakem? Da te matra, kaj si drugi mislijo o tebi ali tisto, da si nič ne mislijo...hmmm... Če si nič ne mislijo, torej, če jemlješ kot dejstvo, da si nič ne mislijo, v tem primeru pa ja ni logično, da bi te matralo, kaj si drugi mislijo, ane, razen v želji po potrditvi s strani okolja, posameznikov, družbe in v resnici kot resnični primarni pogoj, misliti sam o sebi na ta način, da ni pomembno mišljenje od zunaj, vse kar ima drugačne indice, je pa pomanjkanje samozavesti, po domače povedano... Zakaj neki bi poskušal kdo izražat neke "pozitivne" komentarje v nameri, da bi bil od nekoga sprejet? Dialoški princip je tu povsem padel na izpitu...pravzaprav sploh ni smotrno govoriti o dialogu, prej vsiljevanju sebe drugim, kar je pa jasno, da najboljša pot do nesprejemanja, ane... Za sprejemanje pa ljudje vedno najdemo čas, za soditi pa še več časa, več kot preveč, veš... Postani voda, praviš...yap, recimo, da postani voda, vendar odvisno od perspektive rešujočega ta problem, verjetno gre za izničevanje sebe do te mere, da se spolzi skozi ono luknjo v zidu..., vendar ti resnično povem drugo, meni sprejemljivejšo pot - postani voda...in podri prekleti zid!!!

Jeza ni zgolj jeza, veš, je posledica strahu, ogroženosti, kakršnekoli, vendar je jeza takoj prisotna, kakor hitro se pojavi strah, pa veš, zakaj? Ker je med njima tista psivnost, o kateri govoriš, vse troje je prepletajoče in nepredvidljivo pa ničesar ne moreš spremeniti, dokler enega od elementov ne odpraviš in to tistega, ki je glavni krivec za nastalo konfuzijo naštetih treh stanj, to pa je dvom, neodločnost, predvidevajoča posledico, hipotetično situacijo, katera je fantazma, v naši predstavi večja kakor je v resnici, kajti ravno pasivnost jo naredi večjo in večjo, dokler se strah ne dualizira, da dobi novo razsežnost, torej, jezo kot reakcijo na lastno pasivnost in ne toliko na situacijo...dvom...kaj če...in takšna ter podobna bremena si človek nalaga, dokler pod bremenom ne klecne... Kaj je torej bolje, klecniti, leči in ostati na tleh ali se otresti pa vstati ter pokonci stati... Kaj izgubiš? V prvem primeru svojo osebnost, v drugem pa se utrdiš, ane? Kaj mislim s provociranjem strahu? Provociranjem sebe ne, temveč dvig svojega ega, kajti tu ne moremo fantazirat o opustitvi ega pa take fore, v tem primeru je nujno dvigniti ego do meje zavedanja svoje pomembnosti, kar je edini možen način za odpravo neodločnosti in ustvarjanja lastnih fantomskih predvidevanj, mazohistično sebe tlačit v nek okvir, iz katerega ne moreš uiti, zavetje pa tudi še zdaleč ni, zatorej ja, ko imaš vsega poln kurac kot praviš, ker eno izmed onih dveh variant, kateri sem navedel je potrebno udejanjit, tista, da podležemo, itak sama deluje, ona druga, da se borimo sami s seboj in zase je pa težja, vendar edina in nima alternative... Kaj pa vem, naj se spomnim kak primer, tko, čisto preprost, vsakdanji: gre nekdo po ulici, recimo, da nosi v sebi nek kompleks ali kaj takega pa mu nekdo v faco navrže, da je tak pa tak in ravno direkt udari na mino, hote ali nehote, niti ni pomembno, dejstvo je, da bo ta, ogovorjeni še intenzivneje premleval te besede in sebe v njih, s tem se začel oddaljevati od vsega, kar je povezanega s čimerkoli, kar bi lahko ustvarilo podobno situacijo, pol si pa lohk zamislimo, kam in v kakšne skrajnosti se stopnjuje takšna odtujenost zunanjemu... V obratnem smislu pa vzemimo, da bi ta isti v isti situaciji šel naprej, neobremenjen z dogodkom, ki sploh ne bi sdmel imeti nobene teže, vendar je redko temu tako...se družil, bil sprejet v okoljih, kaj vem, delovnem, družabnem, internem, torej je vse v tem posamezniku, ane...če bi človek zaradi vsakega negativnega vpliva okolja umrl v sebi, sebe trpinčil, kolikokrat bi potem moral človek umreti v svojem življenju, preden bi zaživel svoje že tako ali tako kratko življenje... To je le moje mnenje, kot radi rečemo tule, ane, so pa primeri strahov različni in vsakemu velja drugačen pristop - kontekst je pa isti...

Hahaha, nekaj takega, kakor, precedens, kar ta beseda vsekakor je, kaj češ, lohk si le misliš svoje, hehehe

Saj, torej gre za več oblik strahov in enih se je težko znebiti, najhujši so pa tisti, ki živijo z nami in jih le soočenje izniči, sicer ne zlahka, vendar, ja, tko kot si rekla, skozi ogenj, direkt, skozi ogenj, strah pred strahom... mislim, da je soočenje nujno, da se izniči strah pred samim soočenjem, naprej je pa potrebno prekleto dosti poguma, da se obdržimo v teh zubljih, kajti mi smo tisti, ki ostanemo zmagovalci, yap, odločitev je pa seveda hudo težka... Nihče ni imun na tovrstne strahove, torej niti jaz, zatorej lahko naravnost govorim, to, kar sem povedal... Sem napisal, da je potreben pogum, vem, drugič pa pravim, da je pogum odsotnost strahu, torej je tovrstni pogum vzet iz odločne volje tega, ki se odloči soočiti in preseči svoje strahove, način je pa po moje ta, da sprovociraš strah do maximuma, to je tlenje ognja, se soočiš s svojo težavo, strahom, to je ogenj, ki plamti in se zublji grozeče dvigajo v nameri, da bi opustili to dejavnost - čemu, mi ni jasno - in tako v nekem trenutku, prelomnici, v afektu, lohk rečem, storiš nek korak in se zaveš miru, praznine, moči in zmagoslavja nad samim seboj, stojiš zadovoljno v odsotnosti strahu... Lažje je pa govort, kot pa realizirat, ja, vem, vendar drugače ne gre, vsaj dolgoročno ne...po moje, no...

Yap, bruder, je tako, vendar je zgoraj govora o čisto drugi vrsti strahu, tistega, kateri je suma sumarum osebnih notranjih konfliktov, dvomov in s tem negotovosti, s tem pa strahu kot posledico naštetega in bremenilnega faktorja na poti kamorkoli naprej, celo nazaj, lohk rečem, torej blokada v afektnem stanju, ki traja do nekega premika, naprej ali pa nazaj...v sebi in naprej s seboj iz sebe...

Potem ja, seveda, čemu neki ne?

J, kaj pa je to drugega kot odsotnost strahu, mar pod bremenom strahu ni otežkočena sposobnost delovanja?

Glej, ni, da se obešam na tvoje besede, vendar si nas ogovoril, ker pričakuješ mnenja in jih tudi dobiš, veliko, torej ti lohk povem, kar pač mislim in na tebi je, da repliciraš in vsak izve kaj, nad čemur se ima možnost zamislit - če želi, ane... Nikdar se človek ne more obrniti od nikogar, ko se obrne, se le od samega sebe in senca ni tisto, kar občuduje, temveč zopet sebe, ko preseže svoje notranje konflikte, veš, dvome vase, kateri so v tovrstni silni narcisoidnosti seveda shizifovo delo, vendar vsekakor poišče glavnega kao krivca, tega, na katerega se opira v težavah, ker se pa čuti zapostavljenega, je pa jezen na to svoje malikovanje in v težnji po dvigu svojega jaza do normale, poskuša le tega dvigniti čim višje, celo najvišje, si drzne kriviti nekaj, česar niti pod razno ne pozna, s tem pa njegov jaz ne doseže nivoja minimuma, celo razkraja se v svoji nemoči in nepomembnosti, katere se v resnici zaveda, vendar si tega ne prizna, ane... Ne vem, kako ti gledaš na ta odnos, ki je fantazma posameznika in je v kontekstu arhetipnega vzorca, privzeto in ad acta potrjeno v nameri linije najmanjšega odpora, v smislu, tko je, ne vemo zakaj, ...hehehe

Čak mal, da vidim, kaj si s tem povedal...aha, lahko sprejemaš ali pa ignoriraš, oz. zanemarjaš svoj onos z Bogom???Hmmm...za kak odnos gre? S tem, ko priznavaš, bolje rečeno sprejemaš Boga v svoji biti, se tvoja, recimo tvoja, ne gre zdaj zate, torej, se tovrstna ignoranca ne le izniči, marveč se niti pod razno ne more pojavit, brez nečesa zadaj že ne, brez asistence nekompententnega asistenta, kateri ima naziv, vedno prisotni, najmanj klican: dvom! Yap, dvom je ta, kateri zapolni prostor in išče oporo, vendar v primeru ustrezne prepričanosti v Boga ali vse drugo, kar pod to univerzalno ime štejemo, dvom ne najde mesta, se izniči in ni vprašanje, zapostavljanja svojega odnosa z Univerzalnim, kajti v svoji majhnosti in nebogljenosti naspram Vsemu in, vlogi, katera je zanemarljiva v tem, prav zares ne moremo govoriti o kakršnemkoli odnosu, razen s samim seboj in preko sebe s tem, po katerem se oziramo, največkrat ob težjih trenutkih, sicer niti ne, očiščenje sebe vseh dvomov, ja, to pa že je nek odnos, oziroma pot do odnosa, kar je že vsekakor več kot začetek, vzemivši v ozir vlogo individuuma v tem, kar je in tem, kar je tudi takrat, ko mislimo, da ni...dvom je pa preizkušnja naše celotne duhovnosti, če povzamem bistvo in ga tako pimenujem, kajti zlahka bi rekel duša, ID, notranjost, jaz ali morda celo duševnost - kaj pa je pravilnost besede pomembna, dokler ni sprejeta v vsem svojem pravilnem obsegu, mar ne?

Glede na vse povedano ostaja dejstvo, neizpodbitno, da smo sami odgovorni za svoja dejanja in vse, kar se posledično zgodi kot reakcija na našo aktivnost, se zgodi zaradi nas samih, življenje nam je dano, zmožnost dojemanja tudi, čemu neki bi se kdo še skozi lajf ukvarjal z nami? In to celo sam Bog? Kaj misliš, ko izgovoriš Božje ime? Mar vidiš, kar moraš videti, nebo, zemljo, floro, favno, vodo, ogenj, drevesa, Besedo, izgovorjeno od človeka, prijatelja, vse, kar je in vse tisto, česar ne vidiš pa vendar je, ker čutiš, da je...če vse to vidiš, potem vidiš dlje, kajti Bog ne more biti izgovor za dejanja in nedelovanje človeka, kot enakega med enakimi z ostalimi prebivalci planeta, četudi s prioriteto razmišljanja - vendar, je res prioriteta?