Bog nikogar ne mahne ne tak ali drugače, kak bi, če pa do vsakogar čuti BREZPOGOJNO ljubezen. Mahamo, obsojamo, blatimo, vrednotimo se sami. Udarce si sami talamo, pa čeprav si v zavednem bolje povedano v stanju nižjega jaza, se pravi nezavednem tega ne želimo. Zato, kadar drugemu želimo slabo, se naše stanje višjega jaza s tem ne strinja (to nas večina še ne občuti), ker v bitu smo vsi božji otroci in zato ne škodoželjni, se nezavedno ali zavedno obsodimo za slabe, po negativni obsodbi pa se naložimo kazen in nam vesolje postreže s kaznijo. In zakaj se nam negativno vedno vrne, medtem ko pa dobre želje, se zdi, da večino potonejo kar nekam v temne globine, zato, ker ima človek zaradi občutka, da je nevreden v obsodbi veliko moč, ker vanjo zares verjame. Kolikokrat ste si ob naloženi kazni rekli ˝saj, to sem si zaslužil˝in seveda bili v to prepričani in kolikokrat, ste verjeli, ko vam je kdo podal kompliment ali pohvalo ali pa ob kakšnem za vas res lepem darilu imeli občutek, da si ga zaslužite.