Ne vem, a je za to kriv pluton ali kdorkoli že. Men, se vse staro dobesedno ruši na zelo krut, skoraj nevzdržen način. Iluzije, padajo kot za stavo, zgleda, da ne bo prizanešeno niti najmanjšemu fragmentu, mojih do sedaj zgrajenih struktur in vzorcev, da se niti ena stvar ne bo izpeljala na način, kot bi bilo meni (mojemu egu) ljubo, ampak niti ena stvar, postopki rušenja tega so pa kruti, zelo kruti, neusmiljeni in z razumom, jih ne morem pojasnit ali si jih razložit. Vse kaže v smer, da so vsake sanje, up zaman in, da mi ne preostane nič drugega, kot da se spustim po teh brzicah in počakam, kam me bo pripeljalo in ne smem premišljevat ne o dobrem ne o slabem. Vsi strahovi, ki se porajajo ob tem nevmešavanju v tok dogodkov, pa se bodo morali sprijaznit, da me sila vodi proti neznanemu, proti scenariju, ki v naprej nikakor ne more bit napisan, ker enostavno niti pribljižno ne vem kaj me čaka. Vse se je postavilo na glavo, prav vse, ni več upov, ni več znanega, samo neznano in nesigurno. Bog mi pomagaj, da zberem moč in pogum, da se ne poskušam več vmešavat v tok dogodkov in mu zaupam, da ve kaj dela.