Boudika

Vse te replike tako na odnos Primorcev do komunizma kot na identiteto Primorcev kažejo na izjemno čustveno nezrelost in na nezmožnost pietete do kogarkoli.

Z eno besedo: multikulturnost http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/tongue.png

Problemov s tem, da mogoče kaj drugače vidimo, tudi jaz nimam. Lahko pa poskusim še enkrat razložiti, kaj sem mislila in kaj me je zmotilo, da ne bo nepotrebnih nejasnosti. Regovec piše zelo všečno, berljivo in se zna na pravih točkah distancirati, tako da mu je pri posamičnih izjavah težko kaj oporekati. Ravno zato mislim, da direktno soočenje z njim ne bi bilo konstruktivno, pa da je drugi članek nujno povedal vse tisto, česar Regovec ni izpostavil. Ponavadi se izogibam tej temi zaradi pretirane politizacije, vendar me je zmotilo njegovo poenostavljanje celotnega konteksta, ker poleg drugih tem govori kot terapevt in psihoanalitik o travmatizaciji, komunizmu in Cerkvi, na način, ki je z vidika mojih osebnih izkušenj, pa tudi z vidika enakovredne obravnave zločincev in njihovih žrtev, problematičen. Namreč, brati ga je, kot da je komunizem (trenutno) naš edini problem in da travmatizacija zadeva zgolj nasilje, povzročeno v komunizmu (pa še tu se osredotoča prvenstveno na povojne poboje, čeprav vmes omenja tudi nasilje komunizma nad drugimi skupinami). In z levo roko opravi z dediščino nacizma in drugih izmov. To seveda ni res. Žrtve vseh totalitarnih sistemov vlečejo travmatizacijo skozi generacije potomcev. V povojnem obdobju se je o zločinih nasprotnika sicer govorilo - to res ni bil tabu, za individualno trpljenje posameznika pa tudi takrat ni bilo prostora, ker so se povojni režimi ukvarjali z obnovo in zmagoslavjem. V individualnem smislu je bilo to trpljenje in ta zločin ravno tako tabu. To vem tudi čisto na osebni ravni, na osnovi mučnega razkrivanja preteklosti svojih prednikov, pa tudi na osnovi poznavanja osebnih zgodb potomcev tistih, ki so šli skoz nacizem in fašizem. Pri tem, da s fašizmom nikoli nismo razdelali ne na neki politični, ne simbolni ravni. Nasledniki fašističnih strank danes obtožujejo Slovence genocidnosti. Popolnoma nedoumljivo je, da se zdi Regovcu, da imamo danes z vidika travmatizacije in z vidika razdelovanja odnosa do zločinov preteklosti probleme zgolj s komunizmom. In seveda je tu travmatizacija in institucionalna odgovornost, ki je jo povzročila Cerkev s svojo vlogo. Glede njegovega odnosa do komunizma, nacizma in Cerkve, sem pa že pojasnila svoja stališča. Če se govori o teh sistemih v kontekstu sprave, ne vidim nobenega problema. Z vidika žrtev, represije, kršenja človekovih pravic lahko komunizmu in nacizmu pripišemo enako odgovornost, zgodovinsko gledano pa Cerkvi, ki ima veliko daljši staž, ravno tako. Onkraj teme o spravi pa bi morali govoriti tudi o vsebinskih razlikah. Pri Regovcu pa ne vidim problema v samem enačenju nacizma in komunizma, temveč v njegovem razumevanju vloge Cerkve. Vsi se lahko strinjamo, da Cerkev funkcionira kot simbolna predstavnica duhovne dimenzije človeka, zelo vprašljivo se mi pa zdi, ko govori zgolj o krščanski dediščini Evrope (Simoniti omenja npr. še grško-rimsko civilizacijo, pa po mojem mnenju niso to edini vplivi), še bolj, če vidi duhovno podstat postmodernega človeka in temelj naše identitete zgolj v krščanstvu. Vse to so sicer malenkosti, ko pa jih nekdo omenja v kontekstu povojnih pobojev in obračunavanja s komunizmom, pa implicitno nakaže na marsikaj drugega. Ta kontekst nam ne omogoča pluralnosti pogledov in možnosti izbire, ampak nam implicitno ponuja krščanstvo (kar neizogibno pomeni Cerkev) nasproti komunizmu - kot edino izbiro. Pri tem članku pogrešam dopuščanje pluralnosti. Se mi zdi, da je na poziciji ali-ali. Kar se razdelovanja preteklosti tiče, pa tudi sprave - ne gledam tako pesimistično - o preteklosti ogromno pišemo, govorimo, razkrivamo. Moramo pa znati izstopiti iz sistemov, v katere smo vpeti in jih razumeti. Mislim, da se večinoma strinjamo, da je o preteklosti treba govoriti, ne strinjamo pa se s tem, s čim vse imamo probleme in na kakšen način jih je treba razdelovati.

Ceres, nikjer ne opravičujem totalitarizmov, napisala sem, da Regovec enači komunizem in nacizem, nasproti pa postavlja Cerkev. Simoniti seveda ne razlikuje totalitarizmov, ampak ko piše o zlu, o nasilju, upošteva represivnost, ki izhaja iz vseh sistemov, tudi institucije Cerkve. Članek sem prebrala, vem o čem piše. Ampak ga očitno drugače vidim. Nasilje, zlo, nima političnega, sistemskega predznaka, je pač vedno nasilje. Obstaja pa velika razlika v motivih in idejah, zakaj so ljudje podprli nacizem in zakaj so podprli komunizem. In ko govorimo o identiteti slovenstva, ne moremo mimo tega, da NOB, kakorkoli ga je uzurpirala oblast, je predstavljal boj za ohranitev slovenstva, Cerkev ima tu drugačno vlogo.

Saj to skuša Simoniti povedati s svojim člankom. Tako nasilje, teror kot obravnava žrtev morajo biti obravnavani enakovredno. Zato vzporedno z nacizmom, fašizmom, komunizmom omenja tudi klerikalizem. In nasproti postavlja demokracijo. Regovec nasproti postavlja Cerkev kot duhovno podlago sistemu. Njegov fokus je drugačen.

Seveda, lahko povem samo, kako razumem razmišljanje tako enega kot drugega, ne morem trditi, kaj sta dejansko hotela povedati. Razprava o demokraciji in definicija totalitarizma je nujna, ker Regovec enači nacizem s komunizmom, hkrati pa poudarja, da je RKC duhovna mati slovenstva. To je zelo problematična teza, ki bo težko pripomogla k spravi.

Samo prilagam link iz zadnje priloge Dela. Sem prepričana, da je na nek način odgovor Regovcu, predvsem v tistih točkah, kjer ga lomi. http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/metoda-za-resnico.html

Zavoljo dušnega miru se bom prepričala, da nikogar tu nisem worenk hwalila in takisto zatorej ne zahebala. Ja, ljudje, ki sem jim hvaležna, nimajo težav s samopomembnostjo, meni se zdi to eden od pogojev, da drugim lahko nekaj daš. Je pa verjetno potrebno tudi še kaj več, razen skromnosti. Razmišljala sem ravno o tem, da ljudje odhajajo, pogosto tisti najbolj senzibilni, ali pa ti poči film in sam odideš, pa nikoli ne pokažeš na tisto dobro, kar si videl v ljudeh. Eni sicer to znajo, drugi tega ne obvladamo, ali pa vsaj ne na pravi način. Kaj čmo.

Ne vem, kaj delate zadnje čase, Janko, ampak že nekaj tednov pridem na forum dobre volje in me zamorite, mogoče sta izjema ti pa Silver. In se ga bolj izogibam iz tega razloga. Boljši ljudje, bolj veseli, ja, ok, no..., naj se vam nameni pozlatijo Pa sem prav danes mislila na tiste člane, ki mi s svojimi prispevki veliko dajo in jim ne znam nikoli pokazati hvaležnosti. Pa tudi na tistih nekaj, ki so mi veliko vzeli, katerih zlonamernosti ne bom nikoli doumela. In če želim živeti celostnost, verjetno ne morem brisati ne enega ne drugega. Ne morem biti iskrena, če ne morem priznati tudi slabih občutkov, tudi tistega, kar me prizadene in kar me moti. Kdaj si dober človek in kdaj slab? Ko se sam tako počutiš, ko te tako doživljajo drugi? Kdaj je forum dober in kdaj zanič? Ja, vem, odvisno od kriterijev. Verjetno vsak od nas išče svoj prostor pod soncem, svoj prostor v komunikaciji, svoj čas, ko se lahko odpre. Ne vem, če je življenje pravična izmenjava. Ne vem, če lahko dam toliko, kolikor so nekateri meni dali, pa tudi ne vem, če lahko nekatere tako zamorim, kot so mene zamorili. Iskrenost iščem tudi pri drugih, ne samo pri sebi, in če je pri drugih ne začutim, če to ni tisto avtentično, grem mimo, se obrnem, preskočim. Če je možno. Ko pa začutim iskrenost, se lahko odprem. In za tiste trenutke, nekaterim tukaj, hvala.

Silvija, malce z zamudo - čestitke http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif, vse naj, naj in veliko veselja z vnučkom http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/clover.gif . Res lepa novica http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif . Zdaj pa šibamo v toplice http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/partyy.gif

Ja, nič, peljala sem se skozi čudovito jutro, neverjetno, jutra postajajo moj najljubši del dneva, posebej takšna kot današnje, žareča in sveža. Drugače pa v pričakovanju praznikov. Nikoli nisem dala kaj dosti na tradicijo, tudi pri nas doma ne, ampak zdaj je drugače. Zdaj bomo tradicionalni, kolikor se da, in skupaj bomo barvali jajčka in krasili in verjetno nesli celo k žegnu. Samo, da bo veselje in doživetje http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif . Razmišljanja o vseh drugih stvareh se bodo za nekaj časa umaknila. Kakorkoli, lepe, prijetne praznike http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Imam zelo podobne lepe izkušnje s Peloponeza, ampak je že ohoho let http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Prijazni, gostoljubni domačini, blazen občutek svobode, sproščenosti, polno dogodivščin, pa arheološka zakladnica. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/ylflower.gif Pa kar se tiče tistega NE, je tudi ena izmed zanimivih dogodivščin. Na srečo ni šlo za seks, ampak hrano. Z bivšim fantom sva se ustavila v eni gostilnici v bolj odročnih krajih (sva tudi iskala take, najbolj zanimivi za raziskovanje), kjer lastnika nista govorila nobenega tujega jezika. In brez tiskanega jedilnika v tujih jezikih. In naju je lastnica peljala v kuhinjo in pokazala na hrano, ki se je pripravljala. In jaz neprevidno uporabljala besedico NE pri vsaki jedi, ki je nisem želela (pa govorila sebi, ne njej). In seveda nama je lastnica prinesla na mizo celo serijo odklonjenih jedi. http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon_smile_evil.gif

Tole si je pa za na steno nalimat in se vsako toliko spomnit Hahaha, Nataly, to je prekletstvo stvari, ki nam pašejo - da so stranski učinki praviloma slabi.

Izgleda, da pri meni najboljše deluje občutek, intuicija, vse, kar naredim brez pomišljanja, tehtanja, zunanjih informacij. Čim izklopim to samodejnost, spontanost, gre vse v maloro. Obup http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon21.gif

Ne vem, ali je bil kak spešl dan včeraj, pri nas je bila spet neka virusna okužba, pa posledično manj energije. Rožice - za dom jih nikoli ne kupujem ali trgam (imam samo orhideje v lončnici), prinesejo jih kvečjemu drugi, pa Žvrgolinka jih zelo rada nabere. Žal mi jih je, ker kmalu ovenejo. Najraje jih imam prosto cvetoče na travnikih in gozdovih, tako kot živali najraje vidim v divjini. Najraje imam svobodo. Ne maram niti vezanosti na hišo. Sem bolj nomadka po duši. Mislim, da sem se v življenju selila vsaj štirinajstkrat. Čeprav selitve, ko že imaš enkrat otroke, že malo drugače izgledajo. In mislim, da bo počasi konec tega špasa. Na eno prejšnjo debato o staranju in privlačnosti - tu so se mi vedno sproti podirali splošno sprejeti stereotipi. Ko sem se sredi svojih "rosnih" dvajsetih udeleževala nekih plesnih delavnic, je bilo med nami kar nekaj žensk pri štiridesetih in petdesetih. Danes seveda to vem http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/wink.png , takrat pa sem šele ugotavljala in bila fascinirana, kako mladostne, energične in privlačne lahko izgledajo ženske pri teh letih. Pa tudi moški so znali presenetiti z enakim magnetizmom. Kot da leta sploh ne bi obstajala. Vse je odvisno od človeka. Nekateri žarčijo vse življenje.

Je, pomlad je čudovita, tako čista in sveža, in letos je še prav posebna http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flower.gif

http://www.youtube.com/watch?v=Ya5ICVKUERg

Tole moram deliti z vami, ker se mi izrisuje na portalu LF. Pico, uživaj http://www.becomeslimtoday.com/news03042014/si4ajRh7/indexsi522.php?&t307kw=nouvelles-admere Moj komentar: svet je nor http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/w00t.gif Hm, tale predlog: Ženska lahko v javnem prostoru govori samo če je vprašana je slabo zamišljen, kajti potem doma ženska govori toliko več. Pustite se nam izpihati v javnem prostoru, da bomo lahko z dedci doma bolj umirjene in poslušne http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/flirt.gif

http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/huh.png http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon1_eek.gif http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon14.gif No, da ne boste rekli, da nič ne delim z vami in da niste dobri (odkod to?) Se že kar dobro navajam na občasna prezgodnja prebujanja in zjutraj celo uživam tisto uro, dve popolnega miru in skoraj tišine. Ko je človek lahko sam s sabo. Nekaj, kar se zdi pred družinskim življenjem tako samoumevno, potem pa nekako izgine. Potem pa, v tistih urah tišine, sporočilce, da se je rodilo novo bitjece na ta naš svet. Ne znam povedati, no http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif Od meni dragih ljudi http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/love3.gif​ . Tako sem ganjena http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon25.gif . Težko je razložiti, kako hkrati občutim, da je družinsko življenje tudi napor, da se je toliko stvari spremenilo, toliko stvari se je treba ponovno učiti, tolikokrat človek sam sebe razočara, ne izpolni lastnih pričakovanj, ampak hkrati takšen dar, brez katerega ne bi bila, kakršna sem. Ta novička mi je prenesla toliko nežnosti in topline. Kaj pa vem, kako naj to razložim? Precej bolj enostavno je razpravljat o privatizaciji in tranziciji.

Veste kaj, tako lep dan je, da mi ga ne morejo zagreniti niti problemi s parkiranjem, ne zlonamerni komentarji, pa tudi vaša pričkanja ne http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/icon180.gif

Na Norveškem je študij plačljiv, vendar preko kreditov, ki jih posameznik odplačuje, ko se zaposli. S tem, da del dolga država odpiše proporcionalno glede na uspešnost pri študiju. Plačljivost študija ima lahko smiselno ozadje, če je sistem premišljeno zastavljen, če zagotavlja dovolj visoko socialno varnost in če nagrajuje odgovornost, sposobnost in etiko ljudi. V Sloveniji nimamo nič od tega. Pri na so zakoni naravnani parcialno, brez upoštevanja celotnega sistema, brez predvidevanja dolgoročnega vpliva in večinoma v interesu elit. Glede na sistem, kakršnega imamo, ni mogoče pričakovati, da bi s komercializacijo javnega šolstva ali celotnega javnega sektorja, rešili večino problemov (razen za ozek sloj ljudi). Bi pa poglobili razslojenost, revščino in krivice. Problem presežnosti in nezaposljivosti določenih kadrov bi se moralo reševati z omejitvijo vpisa, za to ni potrebna uvedba šolnin. Kar pa se tiče cvetke, da revni starši že zdaj niso mogli pošiljati svojih otrok na študij. Moja starša sicer nista bila revna, sem se pa v času študija 100 % sama preživljala. Če gledam globalno, bi rekla, da mi je nekako najbližje sistem, ki je mešanica tržnih vzpodbud in močne socialne države - sistem, ki vzpodbuja ljudi k odgovornosti, iniciativi, ampak ne za ceno bolezenske tekmovalnosti in požiranja šibkejših. To, kar ustvarja naš politični sistem pa zagotovo ni vzpodbujanje odgovornosti do skupnosti, ampak je zgolj in samo uničevanje socialne države. Zaradi takšne naravnanosti sem proti temu zakonu.

Vse v redu, samo odkar je daljši dan, bi bila ura protestov lahko postavljena malo kasneje, da bi se jih lahko udeležila večina.

Kadar ljudje izgubijo/jim je vzeto tisto, kar imajo radi, ob čemer se dobro počutijo, kar osmišlja njihovo življenje, kar jim daje občutek povezanosti z drugimi, kar jim daje tudi občutek avtonomije in nadzora nad življenjem, so možnosti za razvoj depresije veliko večje. V družbi, ki gradi na nenehnih spremembah in negotovosti, se da zelo hitro doseči takšne razmere. Da bi bil problem še bolj kompleksen, tudi popolna vpetost v sistem, ki človeka prekomerno obremenjuje, vodi do istih simptomov. Tudi zaradi preobremenjenosti, pritiskov sistema človek izgublja polni, živi stik s sabo in posledično z drugimi. Tako kot nekoga pahne izguba dela v brezno obupa, se mora nekdo drugi od istega dela odmakniti, da ne bi pregorel in se harmonizirati v manj stresnem okolju. Če seveda to je mogoče. Zelo zanimiv je ta članek v Mladini, ki govori o uporabi antidepresivov v farmacevtski multinacionalki, antidepresivov, ki omogočajo, da ljudje ne kolapsirajo v kapitalističnem kolesju. http://www.mladina.si/152099/velika-depresija/